Da smo si na jasnem, Bložiča brez Človeka ne bi bilo. Pika. Cenim ljudi, ki stvari speljejo do konca, in Človek je dokazal, da vsekakor sodi med njih. Ne bom rekel, da je bilo vse brezhibno organizirano, ampak glede na to, da sam za to nisem storil nič, niti nimam pravice kritizirati. Prepričan sem, da bo naslednjič boljše, čeprav glede na post-festum dogajanja na blogerski sceni nisem povsem prepričan, da ta naslednjič sploh kdaj pride.

Osnovni namen srečanja je bil zabava in druženje blogerjev. Priložnost, da v živo spoznamo zanimive ljudi, katerih prispevke beremo in komentiramo, da kakšno rečemo in kaj spijemo. In ta namen je bil dosežen. Nekateri pa so kot kaže od srečanja pričakovali več, ne da bi bili sami pripravljeni za to s prstom migniti. Ljudje božji, zabava bo takšna kot si jo bomo sami naredili in ne takšna kot nam jo bodo naredili drugi. Če bi se vsi malce več ukvarjali sami s seboj namesto z drugimi, bi bil ta svet precej lepši.

Seveda ima vsakdo, ki nekoga pozna zgolj iz njegovih zapisov, o njem določene predstave, ki pa se ob srečanju iz oči v oči lahko izkažejo za povsem zgrešene. Pa kaj potem? Je tako težko sprejeti človeka takšnega kot je? Mar ni laže, če po svetu hodimo z odprtim srcem, pripravljeni sprejeti, kar nam pride na pot in iz tega potegniti najboljše, namesto, da se obdamo z neprebojnim oklepom, pričakujoč najslabše in čakajoč na priložnost, da zlijemo svoj žolč na vse in vsakogar, ki nam ni po godu.

Na Bložič sem prišel okrog pol osmih, ker se mi je zdelo prav, da tudi sam pomagam pri kakšnem finalnem opravilu pred uradnim začetkom. Kakšne večje koristi od mene ni bilo, sem pa sodeloval pri neuspešnem poskusu namestitve zvočnikov na stojala. Kaj hočemo, na delu smo bili sami strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami s področja ozvočenja prostorov (beri Človek, Volkec (salama je bila odlična), Fetalij, še nekdo, ki mu ne vem imena in jaz). Mislim, da je zadevo potem uredil Simm.

V nadaljevanju sem se kar nekaj časa prijetno zabaval v zanimivi družbi Fetalija in Makyja (takrat še bodočega očka na trnih). Govoril sem tudi s Človekom in Zlobo, ki mi je zrihtala obesek z imenom. Chefu pa sem zgolj zaupal svoje mnenje o njegovem izboru znamke piva, ki ga je ožemal. Zanimivo debato o problemih izpostavljanja blogov na Siolovi naslovni strani sva udarila s Pi.Romanom, Kandela pa mi je pomagala pri oddaji darila za srečelov ter seveda tudi pri žrebanju in predaji nagrade. Obema skupaj hvala za okusno torto, pa za absint, ki sta ga podarila Človeku, ki nam ga je potem nesebično stočil v pokušino. Govoril sem še z nekaterimi, pa si žal nisem zapomnil imen.

Domov sem se odpravil med prvimi, okrog pol dveh, ker, od kar sem ponosni očka, nisem v maratonski formi za žuriranje. Preživel sem prav lep večer in če bi bil nekoliko manj introvertiran, bi sigurno spoznal še več zanimivih ljudi. Človeku še enkrat hvala za idejo in realizacijo. Stvarstvo mu je stalo ob strani in mu (nam) namenilo idilični b(l)ožični večer. To pa je že dober znak.

Nisem ravno velik oboževalec Bryana Ferryja, nisem pa tudi čisto imun na posebni zven njegovega glasu. Všeč mi je, kako je pesmi drugih avtorjev in izvajalcev sposoben interpretirati na njemu lasten način in velikokrat doseči ali celo preseči kakovost originala.

Prvič sem se z njegovo glasbo srečal sredi osemdesetih, ko je izdal album Boys and Girls, na katerem je tudi ena njegovih največjih uspešnic Slave to Love. Spominjam se tudi njegovega nastopa na Live Aidu istega leta (1985), vendar pa sem se bolj zagrel za njegovo glasbo šele kakšni dve leti kasneje, ko mi je v roke prišla LP-jka Bryan Ferry and Roxy Music - Street Life - 20 Great Hits, ki me je tudi uvedla v glasbo skupine Roxy Music. In ostalo je bolj ali manj pri tem. Ne rečem, da nisem vsaj površno spremljal Bryanove nadaljne poti, ampak kaj več od tega pa tudi ne.

Ko pa sem kakšen mesec nazaj ujel novico, da Bryan prihaja koncertirati v naše loge, sem se brez oklevanja odločil, da se koncerta udeležim, in danes lahko z veseljem napišem, da svoje odločitve nikakor ne obžalujem.

Ko sva se s prijateljem Cashem točno ob 20. uri z Belvijske strani približevala Hali Tivoli so naju sicer obhajale zle misli, da s koncertom ne bo nič, saj nikjer nisva videla žive duše, pa tudi avtomobilov je bilo zgolj za vzorec, ampak potem sva ugotovila, da je koncertu namenjena mala dvorana, kjer pa je bilo malce bolj živahno (na tem mesu se opravičujem za slabo kakovost vseh fotografij v tem prispevku, saj so bile narejene z mobilnim aparatom in s precejšnje oddaljenosti).

Ko sva vstopila v precej prazno dvorano (ocenjujem, da nas je bilo kakih 3000) je že potekal nastop Tinkare Kovač s skupino, ki naj bi nas ogrela pred nastopom zvezde večera. Mislim, da ji to ni šlo najbolje od rok, morda zaradi prevelikega izživljanja s flavto ali pa ne najbolj posrečenega izbora pesmi.

Točno ob 21. so oder zasedli Bryan Ferry ter 9-članska spremljevalna skupina, ki so nam v naslednji uri in pol pokazali in dokazali, da gre za vrhunske in dobro uigrane glasbenike.

Glede na to, da je aktualna turneja namenjena prestavitvi zadnjega Bryanovega albuma Dylanesque, ki je v celoti posvečen predelavi Bryanu najljubših pesmi Boba Dylana, smo bili seveda deležni ustrezne količine pesmi z njega. In treba je priznati, da so predelave res vrhunske, še prav posebno pa je izstopala izvedba pesmi All Along The Watchtower, izvedba katere je bila vsekakor bliže izvedbi Jimija Hendrixa kot Boba Dylana. V vsakem primeru pa odlična!

Koncert je svoj višek doživel ob Ferryjevi izvedbi Lennonove klasike Jelous Guy, sam pa sem najbolj užival ob že omenjeni All Aong The Watchtower ter Don’t Stop The Dance in Love Is The Drug.

Ob 22.20 se je Ferry zahvalil in poklonil občinstvu ter zapustil oder. Na zahtevo občinstva se je vrnil nazaj in v bisu so odigrali še dva komada ter ob 22.30 dokončno zaključili z nastopom.

Nastop je bil res bolj kratke narave, a nabit s čustvi in odlično glasbo. Bryan Ferry vsekakor ni razočaral.

Za tiste, ki jih zanima in mogoče še niso seznanjeni oz. jim je ušlo iz glave. To soboto in nedeljo (15. in 16. septembra) bodo na Pohorju tekme svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu v disciplinah XC, DH ter 4X. Treningi v vseh treh disciplinah so že v polnem teku, in po mojih dosedanjih izkušnjah so, vsaj kar se tiče spusta, treningi precej bolj zanimivi od same tekme. Zadeva je vsekakor vredna ogleda. Več o svojem doživljanju prve tekme leta 1999 sem napisal tukaj. Uradno spletno stran prirediteljev pa si lahko ogledate tukaj.

Kongres blogerjev? Ko sem prvič ujel novico, da se pripravlja Blogres, me je prešinila misel: “Blogerji in kongres?! Ta dva pojma mi nekako ne gresta skupaj. Kongres. V zvezi s čim mi je že ostala v spominu ta beseda?” In potem je iz zaprašenih arhivov v glavi priplaval spomin na izredni 14. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Ja, tisti znameniti kongres iz leta 1990, ki ga je slovenska delegacija protestno zapustila in na ta način v bistvu zapečatila usodo SFRJ. Na tem mestu ne bom govoril, kakšne posledice je to imelo zame, ki sem ravno v tistih nesrečnih časih branil svobodo in neodvisnost domovine kot pripadnik protiletalske enote JLA v Mostarju. Konec koncev se mi ni zgodilo nič hudega.

Ampak beseda kongres v moji glavi deluje kot nekakšen relikt iz preteklih časov in jo kot tako težko povežem s sedanjostjo. To pa nikakor ne pomeni, da nisem navdušen nad tem, da se je na tem prostoru akumuliralo toliko kreativne energije in dobre volje, da je vzniknila in se tudi realizirala ideja o takšnem srečanju blogerjev. Priprava takšnega dogodka ni mačji kašelj in kljub temu da na njem nisem bil fizično prisoten, lahko glede na odzive in informacije, ki so mi na voljo, na tem mestu napišem, da je dogodek uspel, da se je pokazalo, da je bila potreba po njem velika in da lahko pohvalimo organizatorje za njegovo izvedbo.

Ker sam na žalost nisem prišel dlje od prijave, bi želel na tem mestu izpostaviti skrb organizatorjev za vse, ki smo se na dogodek prijavil, tudi za tiste, ki nas potem tam ni bilo. In kje se je zataknilo z mojo udeležbo? Po naravi sem takšen, da precej kolebam pred določenimi odločitvami, sploh tistimi, ki se mi zdijo bolj pomembne. Tudi prijava na Blogres pri tem ni bila nikakršna izjema. Čeprav sem za dogodek vedel že lep čas, sem se nanj prijavil šele v ponedeljek, 11. 6. Še isti dan sem prejel prijazen odgovor organizatorja, da, glede na mojo pozno prijavo, (ne)aktivnost mojega bloga v zadnjih treh mesecih ter veliko število prijavljenih blogerjev, za enkrat še ne morejo potrditi moje udeležbe na kongresu, da pa me bodo o morebitni potrditvi obvestili do konca tedna. Rekel sem si, kar bo pa bo in čakal na sporočilo. Vmes sem med prebiranjem blogov ujel kar nekaj jadikovanj posameznih blogerjev, ki so bili v podobnem položaju kot jaz. V petek sem okrog 17. ure zadnjič preveril svoj poštni nabiralnik in ker v njem ni bilo nobenega spročila v zvezi z Blogresom, sem se vdal v usodo, da me na Blogresu pač ne bo in se odločil za delovno soboto. Lahko si predstavljate moj šok, ko sem v soboto okrog 9.20 preveril svoj e-mail in ugotovil, da mi je organizator prejšnji večer nekaj po 20. uri potrdil udeležbo. Ker sem bil na delovnem mestu, mi ni preostalo durgega, kot da sem takoj odpisal, se opravičil, ker me ne bo in svoje mesto odstopil nekomu drugemu. Na tem mestu se še enkrat zahvaljujem organizatorjem za trud in vestnost. Povsem prepričan sem bil, da so name pozabili, da z mojo udeležbo sigurno ne bo nič, pa se je izkazalo, da se krepko motim. Ko bi se le še kje drugje (v gospodarstvu) naučili takšnih manir.

Žal mi je, ker sem zamudil priložnost, da spoznam kar nekaj ljudi, katerih prispevke berem vsak dan. Drugo leto se zagotovo vidimo. Po zaslugi organizatorjev sem v majhno tolažbo Blogres lahko, kolikor mi je dopuščal čas, spremljal v neposrednem prenosu na Siolu, nekaj stvari pa si bom še ogledal v posnetkih.

In če drugega ne, me je ta dogodek po nekaj sušnih mesecih pripravil do tega, da spet nekaj napišem. To pa tudi nekaj šteje.

Pred nekaj dnevi sem čisto slučajno zasledil novico, da se v letošnji sezoni na Pohorje po petih letih ponovno vrača svetovni pokal v gorskem kolesarstvu in to kar z zaključno prireditvijo v treh disciplinah - DH, 4X ter XC (15. in 16. septembra). Organizacija pokala je bila sicer Mariboru dodeljena že pred pol leta, vendar sem na žalost v zadnjih dveh letih, od kar v Kranju ne prirejamo več spustaške dirke, precej izgubil stik z dogajanjem v gorskem kolesarstvu in me je novica pošteno presenetila. Seveda pozitivno. Na plano so takoj privreli spomini na vse štiri mariborske svetovne pokale v letih od 1999 do 2002, še posebno na prvo tekmo. Prve ne pozabiš nikoli. Čeprav so bile vse štiri tekme vrhunsko organizirane in je prav vse spremljalo neverjetno lepo vreme (prava poletna pripeka konec maja oz. v začetku junija), mi je prav dirka iz l. 1999 ostala v najlepšem spominu, še posebno dual, ki mu po mojem ni bilo para nikjer na svetu, ne prej, ne kasneje (tudi ob upoštevanju, da je dual nadomestil 4-cross). To si upam trditi, ker sem v letih od 1995 do 2005 precej spremljal tovrstno dogajanje, tako v živo kot preko medijev, in nikjer nisem zasledil česa podobno navdušujočega. To je bila res vrhunska poslastica za vse ljubitelje adrenalinskih dvobojev “na življenje in smrt”.

Če me spomin ne vara, je progo zasnoval neki avstralski strokovnjak za postavljanje takšnih prog. Lahko samo rečem, da mu je skupaj z marljivimi prireditelji res uspelo narediti progo, ki je kar klicala po ostrih spopadih mož na moža.
Že petkov popoldanski uradni trening je postregel z obilico divjih voženj na robu zmogljivosti, podprtih z vratolomnimi skoki, bili pa smo seveda priča tudi precejšnjemu številu atraktivnih padcev. Tekmovalci so jo na srečo odnesli brez večjih poškod, razen Dava Culinana, člana Toyota Schween teama, ki je po skoku čez dvojno grbino nesrečno pristal na na tleh ležečem kolesu tekmovalca, ki je padel tik pred njim. Kaj se je zgodilo s kolesom lahko vidite na spodnji sliki, Dave pa zaradi bolečin v ramenskem predelu naslednji dan ni nastopil na tekmi.

Ob misli na samo tekmo pa mi gredo še danes mravljinci po hrbtu. Gledalci smo z odprtimi usti in glasnimi vzkliki presenečenja gledali, kako so tekmovalci dobesedno trkali med seboj v zraku, se skušali čimprej pobrati, zajahati kolo ter se pognati naprej proti cilju. Kot pravi gladiatorji. Spodaj je lep posnetek enega izmed zračnih dvobojev oz. njegovih posledic.

V svoji agresivnosti in nepopustljivosti je še posebno izstopal Francoz Karim Amour, ki mu je uspelo premagati oz. zriniti s proge prav vse konkurente, na koncu tudi slovitega Mika Kinga, ki je po trku obležal na progi in se od same užaljenosti več minut ni premaknil z mesta ter na razglasitvi najboljših ni hotel čestitati zmagovalcu. Je pa zato tretje uvrščeni Cedric Gracia z veseljem na progi izvedel še nekaj ekshibicijskih skokov za gledalce.

Ženski del tekme ni bil tako atraktiven, saj je Katrina Miller z lahkoto pometla s kunkurenco. Ostaja vprašanje, kako bi se vse skupaj izteklo, če bi v dualu nastopala tudi Anne-Caroline Chauson, verjetno najboljša spustašica vseh časov, ki je suvereno dobila nedeljski spust in kot lahko vidite na spodnji fotografiji, ji tudi skoki niso nič tujega.

Zadevo je na srečo s svojimi kamerami zabeležil Eurosport. Posnetek sem si ogledal neštetokrat, dokler se ni uničila video kaseta in nisem še izgubil upanja, da ga nekoč nekje znova najdem. Če (ko) se to zgodi, vem da bom v njem užival kot ob prvem ogledu. Na spodnji fotografiji pa si lahko ogledate še, na kašen izviren način so organizatorji vozili tekmovalce s cilja na start.

Za konec naj napišem, da komaj čakam na september, ko si bo vse to znova moč ogledati v živo pri nas. Prepričan sem, da nam bodo tekmovalci prikazali vsaj del tistega, česar smo bili deležni pred osmimi leti.

Tole mi leži na duši že nekaj časa in ne vidim druge rešitve, kot da zadevo spravim na “papir” in jo pošljem v širni svet.

Zdaj, po dobrih treh letih, od kar te ni več med nami, dragi oči, ti moram priznati, da te močno pogrešam. Pogrešam te kot nekoga, ki mi je vedno stal ob strani, me spodbujal in podpiral v vseh pogledih. Pogrešam te kot človeka velikega srca, ki je bil vedno pripravljen priskočiti na pomoč ljudem v stiski. Pogrešam te kot človeka izjemne širine, ki si je vse življenje prizadeval približati kulturo navadnemu človeku, pa naj si je šlo za igranje v Prešernovem gledališču, podporo mladim umetnikom, sodelovanje v organizacijskem odboru stražiškega Živ-žava ali pa sodelovanju v kulturnem odboru, ki je prirejal stražiške kulturne dneve. Vem, da je tega bilo še mnogo več, a se vsega žal ne spomnim oz. mi ni bilo dano vedeti. Zavedam pa se, da za svojega življenja nisi dobil nobene prave zahvale in priznanja za storjeno delo. Pristojni so tvoje nesebično razdajanje imeli za samoumevno, sam pa tudi nisi bil človek, ki bi se tolkel po prsih rekoč, da je vse to njegova zasluga. Zato mi prosim dovoli, da ti zahvalo in priznanje na tem mestu izrečem jaz, kot tvoj sin in kot nekdo, ki je videl in uvidel tvojo veličino. Vem, da te je močno bolela krivica, ki so ti jo storili po osamosvojitvi in menjavi oblasti, ko se je stražiški kulturni dom spremenil v Šmartinskega in te nihče ni več vabil k sodelovanju v kulturnem odboru. Še več, niso te vabili niti na kulturne prireditve in razstave. Ampak, saj so bili sami na slabšem in so še. Meni pa se smilijo ubogi zaslepljenci, ki niso dojeli veličine človeka, ki se nikdar ni ukvarjal s tem, kateri politični opciji nekdo pripada, ampak ga je zanimala zgolj kultura kot taka. Pa kaj hočemo, v Sloveniji je vedno tako bilo in tako bo. Upam, da te vsaj tam, kjer si, precej bolj cenijo.

P.S.

V soboto, ko bi dopolnil šestdeset let, smo v krogu družine obujali spomine nate in na marsikatero tvojo pogruntavščino. Seveda smo tudi kakšnega zvrnili.

Pogrešam te.

Moj sin danes praznuje svoj prvi rojstni dan. Leto dni nazaj sem dobršen del dneva preživel v porodnišnici in skušal ženi vsaj malce omiliti vse bolečine in neprijetnosti, ki sodijo k prihodu novega bitja na ta svet. Po več kot desetih urah asistiranja je sledil eden večjih šokov in obenem tudi najlepši trenutek v mojem življenju. Ker sem se do tedaj zaradi lastnih strahov in prepričanj ogibal pestovanja otrok kot hudič križa, me je kot strela z jasnega zadelo spoznanje, da bodo, ker je bil potreben carski rez, novorojenčka takoj po porodu predali meni in ne njegovi mami, kot je to v navadi pri običajnih porodih. Lotevala se me je panika. Že tako sem bil napet, saj nikoli ne veš, kaj vse se utegne zakomplicirati med operacijo, lahko pride tudi do najhujšega, za povrhu pa sem še mrzlično razmišljal, kako se bom “lotil” otroka, ko mi ga bodo prinesli. Kako ga prijeti, da ga ne poškodujem, da mi ne pade iz rok? Kako ga potolažiti, če bo jokal? Vse to so hude dileme, s katerimi se verjetno ukvarja vsak moški, ki se znajde v podobnem položaju. Ženo so odpeljali v operacijsko sobo, meni pa se je ustavil čas. Minute so se zdele dolge kot ure. Prihajali so SMS-ji zaskrbljenih sorodnikov in prijateljev. Vse skupaj je trajalo res neskončno dolgo. Nekaj pred enajsto zvečer je končno prišla vesela novica, da sem dobil sina ter da sta oba z mamo zdrava. Dobre pol ure zatem pa sem doživel globoko duhovno izkušnjo, ki se ji reče prvi stik očeta s sinom. Vsi strahovi so v hipu odpadli. Oči obeh so bile solzne. Moje od ganjenosti, Andraževe pa od silnega joka, ki oznanja rojstvo. Pa ta ni bil dolgega veka. V mojem objemu se je kaj hitro pomiril in čas do prihoda mame je minil kot bi mignil, čeprav so jo vso omotično pripeljali šele čez slabo uro. Ko sem okrog pol enih zjutraj, dvanajst ur po prihodu, zapuščal porodnišnico, zaradi silne evforije sploh nisem opazil, da je zunaj petnajst stopinj pod lediščem (hja, lansko leto smo bili deležni poštene zime), čeravno sem do avtomobila pešačil dobre četrt ure. Prav tako se mi ne sanja, kako sem se pripeljal do doma, pa sem bil povsem trezen.

Vem pa, da sem po tem dogodku povsem drug človek. V moje srce se je naselilo drobceno bitje, ki me vsak dan razveseljuje in preseneča. Od njega se bom moral še veliko naučiti in tega se veselim iz dneva v dan.

Danes sem se peljal po ulici svojega rojstnega kraja in opazil znanca, skoraj soseda. Že bežen očesni stik mi je dal vedeti, da z njim ni vse tako kot bi moralo biti. Iz njegovega pogleda je sevala velika prošnja, naj mu kdo pomaga, ker je povsem izgubljen. Ker se v tem življenju preprosto ne znajde. Ker ga je strah. Strah življenja. Pri dobrih tridesetih.

Znanec je izginil iz mojega vidnega polja, mene pa je vse bolj preganjala misel, ali sem jaz kaj na boljšem ali tudi sam begam po svetu s podobno prosečimi očmi. Vse bolj mi je postajalo jasno, da nisem nič drugačen. Tudi sam že vsaj pol življenja begam naokoli in iščem bistva in samo potrditve ter predvsem notranjega miru. Že od konca pubertete me nekaj v notranjosti vztrajno najeda in mi povzroča probleme z želodcem. Do sedaj še nisem zbral dovolj poguma in moči, da bi si upal pogledati globoko vase in najti pravi vzrok. Mnogo laže je vzeti Ranital in popiti kozarec Donata. Pa mine še en dan v življenju, ki mu človek lahko tako reče, čeprav gre pravzaprav bolj za njegov nadomestek. Prepričan sem, da podobna navidezna življenja živi velika večina ljudi na tem svetu. Preveč uporabljamo glavo namesto srca, pa si ne upamo biti tisto, kar smo v resnici.

V sebi čutim neizmeren kreativni potencial, ki pa zaradi raznoraznih strahov ostaja v večji meri neizkoriščen. Verjamem, da se bo nekaj kreativnosti sprostilo tudi z ustvarjanjem tega in naslednjih zapisov.

Resnično življenje je zgolj tukaj in zdaj.

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!