Ko ti teden dni dopusta plača zavarovalnica (pa bi bil vseeno raje doma)

Dopust, Foto, HDR fotografije, Zabava in sproščanje, Življenje je life 6.10.2011

Ker bo jutri menda nepreklicno konec podaljšanega poletja, nad katerim se letos res ne moremo pritoževati, se spodobi, da objavim spomine na svojo “avanturo” z njegovega začetka. Takole gre.

Spomini so bili prelepi in želja prevelika, zato smo že marca sklenili, da se letos vrnemo na kraj zločina. Da gremo torej po dveh letih ponovno na dopust na grški otok Kos, kjer smo se ob prvem obisku imeli res čudovito. Po natančnem pregledu vseh opcij smo se odločili za hotel Atlantis v okviru Kompasove ponudbe, ki je bila daleč najbolj ugodna od vseh, kar smo jih pregledali. Termin od 15. do 29. junija nam sicer ni šel najbolj na roke, a smo ga morali vzeti v zakup, saj so cene globlje v sezoni nesorazmerno višje.

Osrednja ugotovitev našega letošnjega obiska je, da je na Kosu še vedno vse po starem. In to je v bistvu dobra novica. Nikjer sledu o kakšni krizi, protestih, štrajkih. Raste kar nekaj novih počitniških kompleksov, stare pa pridno obnavljajo (povsem so prenovili tudi hotel Okeanis, kjer smo bili nastanjeni dve leti nazaj), infrastruktura pa ostaja enaka oziroma jo obnavljajo in dopolnjujejo zelo počasi (luknje v asfaltu so še vedno tam, kjer so bile med našim prejšnjim obiskom). Domačini so še vedno zelo prijazni, se pa vidi, da so malce tudi že naveličani navala turistov, kar pa ni nič čudnega, saj se na otoku z dobrimi 30.000 prebivalci v času sezone nahaja še okrog 100.000 turistov. V zadnjem letu prevladujejo Rusi, ki so jim ukinili vize, ti pa znajo biti precej zaverovani vase in v svoje domnevne pravice, ki jim jih prinaša dejstvo, da imajo nekaj pod palcem, kar Grkom gotovo ni po godu. Drugače pa sonce, voda, zrak, svoboda. Ponovno smo za skoraj ves čas bivanja najeli kolesa in se vsak dan vozili vsaj do mestnega jedra, če ne še kam dlje. Vse bi bilo super, če …

Kakšne tri, štiri  dni pred odhodom domov me je pričelo boleti uho. Mislil sem si: “V uho si zabašem malce vate ter spijem dva, tri ouzote, pa bo bolečina izginila, hitreje kot je prišla.” Kako zelo sem se motil. Bolečina se je samo še stopnjevala in po dveh dneh je bilo ženi tega dovolj in je poklicala na Coris, kjer smo imeli sklenjeno družinsko turistično zavarovanje, da mi poiščejo zdravstveno pomoč. Prijazni operater je poskrbel, da me je v roku ene ure v hotelski sobi obiskala zdravnica, ki je ugotovila, da gre za infekcijsko vnetje sluhovoda z močno obremenitvijo bobniča. Predpisala mi je celo goro zdravil, dala navodila za izvajanje terapije ter me šokirala z izjavo, da z mojim skorajšnjim odhodom domov ne bo nič, saj naslednji dan (ko smo odhajali domov) nikakor ne bom v stanju, ki bi dopuščalo letenje. Šok. Kaj pa zdaj? Vsaj še štiri dni naj bi ostal na otoku, da antibiotik naredi svoje in bolečina popusti. Predstavniki Corisa in Kompasa so se trudili z iskanjem prostega mesta zame na kakšnem izmed letov v Slovenijo v tistem terminu ter z iskanjem/pogajanjem za proste kapacitete, kjer bom nastanjen do dneva odhoda. Na koncu so mi našli prosto mesto na letu, točno teden dni za mojim prvotno načrtovanim odhodom domov. V hotelu pa so jim/mi šli toliko na roke, da sem lahko še naprej ostal v istem apartmaju. Ampak …

Sam. Ko sta se tisto sredo žena in sine z avtobusom odpeljala izpred hotela, jaz pa sem ostal tam, sem se počutil povsem enako kot takrat, ko so se oči, mami in brat po zaprisegi odpeljali z vlakom, jaz pa sem ostal v Mostarju. Dobro, situacija je bila vseeno precej drugačna, občutki pač ne. In čeprav so me po vrnitvi domov vsi prijatelji in znanci zbadali, češ, koliko si plačal zdravnici, da je rekla, da ne moreš domov, lahko rečem, da izkušnja ni bila nič kaj prijetna. Prve dni je bila še vedno prisotna precej močna bolečina, ki je le počasi popuščala, poleg tega nisem smel v vodo, se preveč izpostavljati vetru (ki je tam stalnica) in piti alkohola. Predvsem pa sem bil sam, samcat. Pa še brez računalnika. In kot veste na svetu ni bolj nebogljenega bitja, kot je bolan moški, kaj šele, če ta ostane še brez oskrbe. Šalo (ali pa tudi ne) na stran. Takrat mi ni bilo do smeha. Ampak, kaj pa sem hotel, nekako sem se moral prebiti skozi teden dni “nagradnega” dopusta. In sem se. Ko je bolečina malce popustila, sem sem si ušesa zaščitil z ruto, sedel na kolo, se odpeljal v mestno središče in za kakšno uro ali dve okupiral mestno knjigarno. Na koncu sem si kupil specializirano fotografsko revijo, posebno izdajo glasbenega mesečnika Uncut, posvečeno Pink Floydom ter roman The Pregnant Widow, priznanega angleškega pisatelja Martina Amisa. Potem pa sem se skoraj zabubil v sobo, bral kupljeno literaturo ter na TV spremljal žensko nogometno svetovno prvenstvo (ki se mi je vsaj pri eni ali dveh tekmah zdelo precej bolj privlačno od moškega, pa ne samo zaradi akterk pač pa tudi zaradi igre), nisem pa se mogel izogniti niti stalnim poročilom s priprav na in s same monaške poroke stoletja. Vesel sem bil edino neposrednega prenosa koncerta Jeana Michaela Jarrea, ki ga je izvedel v čast mladoporočencema. Vsaj enkrat na dan sem se vseeno spravil na kolo in se odpeljal do mesta oz. na kakšno bližnjo lokacijo in naredil nekaj fotografskih posnetkov, da sem vsaj malce razbil monotonost “zaporniških” dni. Čas je mineval prekleto počasi. Že po 14 dneh (torej še pred tem tedenskim podaljškom) sem se naveličal hotelske hrane, čeprav je bil ponudba precej pestra. Zato sem se odpeljal tudi do blagovnice Carefour in si nakupil zalogo hrane in pijače (predvsem vode) za nekaj dni. V hotel sem hodil samo še na večerje, za ostale obroke sem poskrbel sam. Kuhal sem si tudi kavo in bil skoraj povsem samozadosten, le tu in tam me je v apartmaju obiskala Mucikita (glej fotogalerijo), da sem ji postregel s kakšnim ostankom hrane in mlekom. Pa v soboto me je še enkrat obiskala zdravnica, ki je ugotovila, da okrevam po načrtih in da bom v sredo lahko odletel domov.

Prišla je tudi tako težko pričakovana sreda, ki sem jo ob (ponovnem) branju Coelhove Veronika se odloči umreti, seveda v angleščini, večinoma preživel na mestnih klopicah, v pričakovanju skorajšnjega snidenja z bližnjimi. Naj napišem še, da je bil let domov eden najboljših, če ne kar najboljši v mojem življenju. Vzleteli smo 15 minut prej in pristali še 15 minut prej, kot je bilo predvideno, tako da sem po pristanku s klicem presenetil ženo, ki je bila takrat še v postelji, misleč, da ima še dovolj časa do mojega prihoda. Konec dober, vse dobro. Edina resnično dobra stran tega nepredvidenega podaljška dopusta je bila, da me je z vsem skupaj (razen izdatkov za dodatno hrano in literaturo) častila zavarovalnica, a če bi lahko izbiral, bi bil vseeno raje doma. Plačali so mi zdravniško oskrbo, zdravila, nastanitev (polpenizion) in let domov. Osnovno družinsko zavarovanje za 15 dni vas pri Corisu pride dobrih 30 evrov. Že prej nisem našel slabe besede za njih, zdaj pa sklenitev zavarovanja pri njih priporočam vsakomur, ki se odpravlja na pot v tujino. Se splača.

  • Share/Bookmark

Razstava del študentov fotografije na VIST

Foto, Portfolio 4.10.2011

V mesecu oktobru galerija Photon že drugič odpira svoja vrata študentom Oddelka za fotografijo Visoke šole za storitve VIST v Ljubljani. Medtem ko so se lani v galerijskih prostorih s po enim delom lahko predstavili vsi študenti, bodo letos v njih na ogled le dela tistih študentov prvega in drugega letnika, ki po mnenju predavateljev izstopajo po kakovosti. Tako bo lahko vsak avtor razstavil serijo fotografij, vzeto iz portfolia, ki ga kot izraz iskanja lastnega izraza predloži ob koncu študijskega leta.

“V čem je nujnost študija fotografije? Mar v dobi vse popolnejše avtomatizacije fotografskih aparatov ni že vsakdo lahko fotograf? Odgovor bi bil lahko zelo kratek: študij fotografije, čigar pomemben del je tudi samorefleksija, je nujen zato, da fotografski praksi odpre oči. Govor je seveda o takšne vrste študiju, ki odpira globlji uvid v temeljne probleme ustvarjanja in dekodiranja podobe, ki spodbuja k iskanju novih potez in informacij, skratka k preseganju diktature aparatov ter s tem omogoča razvoj najbolj temeljne človekove lastnosti, to je ustvarjalnosti. Ozaveščeni fotograf se trudi proizvajati informacije, ki v svetu mehanskega ne obstajajo. V svetu, ki mu vladajo aparati (mnogi veliko nevarnejši od fotografskega), lahko razmišlja o možnosti svobode. Njegova pristnost ne ostaja zgolj v okviru fotografije, ampak lahko postaja model za vse, ki se spopadajo s temeljnimi dilemami postindustrijske družbe. Oddelek za fotografijo na VIST omogoča visokošolski študij že tretji generaciji fotografov. S tem širi krog iskalcev nove svetlobe, v prihodnosti pa tudi njenih nosilcev.“  Veselka Šorli Puc

P. S.

Med 4. in 14 oktobrom si boste med ostalimi razstavljenimi deli lahko ogledali tudi nekaj fotografij iz mojega letošnjega portfolia, ki ga v celoti prilagam temu zapisu. Pa še opomba/opravičilo:  v pomanjkanju časa sem si besedilo tega zapisa  v celoti  sposodil na spletni strani galerije Photon.

  • Share/Bookmark

Fotografske krice krace z ljubljanske obvoznice

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 17.08.2011

Ženka me je včeraj zvečer peljala na Trnfest, sam pa sem čas vožnje izkoristil za ustvarjanje abstraktnih “umetnin” s svojim fotoaparatom, ki so nastale kot posledica dolge ekspozicije in premikajočih se motivov (pa seveda tudi tresočih se rok). No, nekaj jih je nastalo tudi na poti domov, pa ni opaziti kakšne bistvene razlike, saj sem domov vračal v enakem agregatnem stanju, kot sem bil ob prihodu. Aktivne linije so izrisale prav zanimive podobe, z nekaterih se da celo razbrati, kje so nastale.

  • Share/Bookmark

Kulturni prostor in fotografija v dolini šentflorjanski

Foto, O fotografiji, Življenje je life 3.03.2011

Ko sem v torek zvečer vidno razburjen zapuščal omizje z naslovom Slovenski kulturni prostor in fotografija, ki takrat sicer še ni bilo končano, nisem bil prav kulturno razpoložen. Prav gotovo je kdo izmed prisotnih ujel moje precej glasno negodovanje, podkrepljeno z nekaj krepkimi. Zakaj neki organizirajo omizja, če nimajo resnih namenov, da bi le-ta pripomogla k temu, da bi se stvari izboljšale? Vsaj videti ni bilo tako. Namesto konstruktivnih predlogov smo poslušali eno samo jamranje, kaj in kdo vse Slovenci nismo, česa nam manjka, česa se ne da spremeniti, ipd. Svetli izjemi sta bila Barbara Čeferin in dr. Damir Globočnik, ki sta pri predstavitvi svojih pogledov pokazala precej bolj pozitivno naravnanost. S strani ostalih pa smo bili deležni predvsem velike mere samopomembnosti in samopomilovanja. Verjamem, do so sodelujoči veliki strokovnjaki in poznavalci preteklosti, a že sedanjost jim povzroča precej težav, sploh pa ne gre pričakovati, da bi povedali kaj konstruktivnega o prihodnosti. Strinjam se z njimi, da je fotografija kot umetnost v Sloveniji deležna mačehovske obravnave in podcenjevalnega odnosa. To pa je tudi vse. Saj za razliko od njih sam opažam, da se stvari vseeno premikajo na bolje. To, da si v avli NLB lahko ogledam razstavo Jindřicha Štreita, se mi recimo že zdi velik napredek. Predvsem pa vidim napredek v tem, da je v zadnjih letih kar nekaj višje in visokošolskih zavodov uvedlo študij fotografije, kar bo zagotovo doprineslo k drugačni obravnavi fotografije v slovenskem prostoru. Udeleženci okrogle mize (negativno nastrojeni del) se s tem nikakor niso strinjali, še več, o novih študijskih programih so govorili precej podcenjevalno, češ, tam se itak ukvarjajo samo s tehniko, tega se pa posameznik lahko precej hitro nauči tudi sam. Nekje med vrsticami je bilo slišati, da, kar se poučevanja tiče, šteje edino Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, kjer naj bi edini vedeli, kako se tej reči streže. Vse lepo in prav, verjamem, da so tam strokovnjaki, ki iz svojih študentov zanjo potegniti največ, kar se da. Kot študent fotografije na VIST pa se čutim osebno prizadetega, saj so neposredno tudi mene okvalificirali za bedaka, ker študiram na eni tistih “levih” šol, ki so same sebi namen. Kot kaže, ni nobenemu niti na kraj pameti padlo, da bi preveril, kaj na teh šolah (vsaj na VISTU) v resnici počnemo. Če bi, podcenjevalnega tona verjetno ne bi bilo, v kakšno drugo (bolj pozitivno) smer pa bi se verjetno nagibala tudi razprava na samem omizju.

Kot višek slovenceljstva pa sem doživel provokativno vprašanje nekoga iz publike, naj umetnostna kritika podata svoje mnenje o razstavi, ki je razstavljena v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, v katerih se je omizje odvijalo. Profesor (fotograf, kritik) se je na moje veliko presenečenje spustil na nivo spraševalca in v prisotnosti avtorice razstave le-to povsem skritiziral, ob glasnem odobravanju nekoga iz publike (domnevam, da spraševalca). Vse lepo in prav, vsakdo je upravičen do lastnega mnenja, a zdi se mi, da omizje ni bilo pravi prostor za podajanje sodb o (katerikoli) razstavi. Ne vem, v kakšnih relacijah so vpleteni, a iz vsega skupaj je vela precejšnja zavist in ošabnost. Na tak način zagotovo ne bomo prišli do kakšnih konstruktivnih rešitev za slovensko fotografijo, lahko zgolj sočustvujemo z avtorice razstave, ki je v pripravo razstave nedvomno vložila precej naporov, in si takšnega javnega križanja (vsaj ne na tem mestu) zagotovo ni zaslužila.

Če dodam še to, da smo bili priča tudi petelinjenju povezovalca in nekega kustosa (imena si nisem zapomnil), ki sta si, kakor smo lahko razbrali iz videnega in slišanega, že precej dolgo v laseh, mislim, da sem povedal dovolj o kulturnem nivoju razprave, ki smo ji bili priča. Naj še enkrat poudarim, da niso bili vsi razpravljavci na tem nivoju, se je pa tehtnica močno nagibala na njihovo stran. Takšne razprave me ne zanimajo, nasprotno, celo škodijo mojemu zdravju. Pošteno bom premislil, kdaj bom spet prisoten na omizju, ki se bo ukvarjalo s problematiko fotografije in fotografov, sploh če bom med povabljenimi udeleženci ugledal katero izmed imen s torkovega omizja.

  • Share/Bookmark

Pravi pogum (True Grit) – Ethana in Joela Coena in pravi pogum Charlesa Portisa

Film, Knjige, Zabava in sproščanje, Življenje je teater 1.03.2011

Močno bi se motili, če bi mislili, da je film Pravi pogum bratov Coen priredba istoimenskega filma iz l. 1969 z Johnom Wayneom v glavni vlogi. Za razliko od slednjega je film bratov Coen precej bolj zvesta adaptacija romana True grit, ki ga je leta 1968 napisal Charles Portis. Drži pa, da je film z Johnom Wayneom močno prispeval k popularizaciji romana, ki ga imajo mnogi za enega velikih ameriških romanov 20. stoletja.

Charles Portis je bil zelo uspešen poročevalec in kolumnist pri različnih časopisih in revijah (Herald Tribune, Newsweek, …), ki je slovel kot edini poročevalec, ki na svojem delovnem mestu ni imel telefona, kar je bilo za časopisnega reporterja nepredstavljivo. Je pa znal odlično podati novico, saj je suhoparne informacije  z izjemnim občutkom zapakiral v zgodbo, zaradi česar si je pridobil spoštovanje kolegov in nadrejenih. Dokler se ni nenadoma na višku poročevalske kariere odločil, da ima tega dovolj in da se bo posvetil pisanju romanov. Pokazal je pravi pogum in se odpovedal varni službi, da bi sledil notranjemu klicu. Novinarstvo je torej povsem obesil na klin in se lotil pisanja. Leta 1966 je tako izšel njegov prvi roman Norwood, dve leti za njim pa True Grit. Do danes je izdal še tri romane, zadnjega leta 1999, noben od njih pa ni dosegel priljubljenosti romana True Grit. Čeprav Protis ni odljuden človek, le redkokdaj pristane na intervju in o njem ni kaj dosti znanega. Lahko bi rekli, da živi v slogu J. D. Salingerja, a bi mu nemara naredili krivico.

Brata Coen sta se torej v svojem slogu lotila ekranizacije Portisove literarne predloge. In po mojem mnenju svoje delo opravila temeljito in dobro kot vedno.  Imela sta srečno roko (oziroma znanje) pri izbiri sodelavcev. Tako Jeff Bridges kot tudi Hailee Steinfeld sta prikazala izjemno igro, prav nič pa ni zaostajal niti Matt Damon. Direktor fotografije Roger Deakins je poskrbel za nekaj izvrstnih posnetkov, predvsem bi tukaj izpostavil prizor na sodišču, ko Mattie s pogledom išče Roosterja, v temačen od petrolejk bežno osvetljen prostor pa skozi žaluzije prodira nekaj žarkov. Že samo zanj bi si Deakins zaslužil oskarja za fotografijo. Naj bo Pravi pogum največji poraženec letošnjih oskarjev, a to nikakor ne pomeni, da si film ne bi zaslužil vsaj kakšnega zlatega kipca. Sam bi ga zagotovo podelil bratoma Coen za prirejen scenarij, Rogerju Deakinsu za fotografijo ter Hailee Steinfeld za stransko žensko vlogo. Z veseljem bi ga dal tudi Jeffu Bridgesu, ki je fenomenalen kot zapiti šerif Rooster Cogburn, a moram priznati, da bi se, če bi mi bilo dano izbirati, tudi sam odločil za Colina Firtha, ki letos rrrrresnično ni imel konkurence.

Za konec naj še dodam, da sem v COBISSU preveril, ali imamo pri nas na voljo prevod katerega izmed Portisovih romanov in ugotovil, da ga nimamo. Niti romana True Grit. Škoda.

  • Share/Bookmark

Dolgost življenja našega je kratka

Duhovnost, Foto, Prevodi glasbenih komadov 18.01.2011

Z zgornjo ugotovitvijo se seveda ni ukvarjal zgolj naš največji pesnik. S sprejemanjem dejstva, da smo umrljivi, se ukvarjamo prav vsi sleherniki na tem planetu. V ušesom  zelo prijetni obliki se je z njim spopadel tudi irski glasbeni velemojster Van Morrison. Njen prevod namenjam vsem, ki se v teh dneh bolj intenzivno dotikajo(mo) lastne minljivosti in minljivosti svojih najbližjih.

Van Morrison – Precious Time (Dragoceni čas)

.

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

Oder tvoj le za trenutek je

Ni važno, kateremu bogu zaupaš se

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

.

Ni važno, katero pot izbereš si,

Slej ko prej srce ti zlomi se

Ni rime, ne razloga, ne načrta božjega

Nirvane najdeš ne, ne dežele obljubljene

.

Ker dragoceni čas skozi prste ti polzi

Veš, da oder tvoj le za trenutek je

Ni važno, kateremu bogu zaupaš se

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

.

Recite que sera, kaj č’mo,

A še naprej iskal nesmrtnost bom

Tako lepa ženska je, a smrti se izogne ne

V življenju resnično mine vse

.

A dragoceni čas skozi prste ti polzi

Veš, da oder tvoj le za trenutek je

Ni važno, kateremu bogu zaupaš se

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

.

Naš svet se kruto zavrti

A ogenj še v meni tli in strast plamti

Do smrti pestrost mi pri srcu bo

Dokler pekel zamrzne ne in reke vse ne presuše.

.

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

Oder tvoj le za trenutek je

Ni važno, kateremu bogu zaupaš se

Dragoceni čas skozi prste ti polzi

  • Share/Bookmark

Ledene gore za domačo hišo?

Foto, Podobe narave 4.01.2011

Ne, samo malce bližji pogled na (prelomljene) ledene ploskve in njihovo bližnjo okolico na zamrznjenem bajerju za domačo hišo.

Za boljšo predstavo, kje so posnetki nastali, prilagam še tole sliko.

  • Share/Bookmark

Tist’ dan v tednu Big Foot Mame

Film, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 7.12.2010

YouTube slika preogleda

23. junij 1999 je poseben datum v moji osebni zgodovini. Zgodili sta se dve sila pomembni reči. Na ta dan sem namreč spoznal Casha, človeka, ki mi je zelo veliko dal in ima prav posebno mesto v mojem srcu in ki je tisti dan proslavljal diplomo na pikniku za Savo, na katerega sem bil preko svojega brata povabljen tudi sam. A še pred odhodom na piknik sva se z bratom udeležila še enega prelomnega dogodka (no, brat je bil na pikniku že pred tem, jaz sem ga zgolj spotoma pobral na Celovški, kjer ga je odložil Cash, ki ob vsakršni priložnosti z veseljem na dan privleče zabavno prigodo v zvezi s postopkom predaje/prevzema, na temo Kranjčan v Ljubljani). Ta drugi dogodek je bil koncert skupine Big Foot Mama v nabito polnih Križankah, ob njihovi 10-letnici. Z mirnim srcem in brez dodatnega premišljevanja lahko zapišem, da je bil to eden najboljših, če ne kar najboljši rock koncert, kar sem jih videl. Pa jih nisem videl malo. Tudi doživetje skupine Pixies pet let kasneje na istem prizorišču ni bilo tako globoko, pa gre v bistvu za mojo najljubšo skupino, ki se je tedaj po 12-letih mirovanja ponovno formirala in se podala na svetovno turnejo in sem bil resnično vzhičen, da mi jih je bilo dano videti. A enostavno ni bilo takšne energije kot na Bigfootih, pri katerih se je čutilo, da so s srcem pri stvari, za razliko od Pixiesov, ki so bili tam očitno zaradi (pomanjkanja) denarja.

In včeraj zvečer sva z bratom med in po ogledu rockumentarca o skupini Big Foot Mama Tist’ dan v tednu v kranjskem Planetu Tuš obujala spomine na tiste čase. In neizmerno uživala na popotovanju, na katerem nas je film popeljal od golobradih fantičev do precej bolj kosmatih (nekaterih pa tudi manj) in seveda zrelih mož, ki so pošteno zaznamovali zadnjih 20 let slovenskega rock’n'rolla. Nekateri arhivski posnetki so tako bizarni, da delujejo naravnost fantastično. Tisti, ki smo bili vsaj kot gledalci/poslušalci zraven precejšnji del njihove poti, seveda film doživljamo drugače, precej bolj osebno, kot tisti, ki te predzgodovine nimajo. Zato sam verjetno nisem poklican, da bi dajal kakšno oceno, ker bo povsem nekritična. A bom vseeno napisal, da mi je bil film zelo všeč, da sta dve uri minili kot bi mignil ter da sem kinodvorano zapustil resnično dobre volje.

Edino, kar me bega je, kje so bili vsi gledalci? Glede na to, da je film na sporedu samo v Tuševih kinocentrih, domnevam, da tako kot v Kranju zgolj z eno predstavo na dan, bi jih bilo verjetno lahko malce več kot zgolj peščica. Sploh, če upoštevamo še to, da bo film na sporedu zgolj teden dni, t. j. do jutri. Zadeva je (po mojem mnenju) vsekakor vredna ogleda tudi za tiste, ki niso (bili) oboževalci skupine, za tiste, ki to so (so bili) pa je ogled skoraj obvezen.

Get reaedy to rock’n'roll!

  • Share/Bookmark

N’toko o pomembnosti sprememb in sobivanja

Življenje je life 10.11.2010

V trenutno še aktualni Delovi prilogi Polet sem naletel na intervju Miroslava Akrapovića z N’tokom. Že dolgo mi je jasno, da ima mož glavo na pravem mestu, tokrat pa si ne morem kaj, da ne bi objavil dveh njegovih zelo življenjskih misli iz intervjuja.

Težava je v tem paradoksu: ves svoj trud posvetimo pridobivanju občutka varnosti, zasebnosti in udobja, življenje po svoji naravi pa nikoli ne more biti ne varno, ne zasebno, ne udobno. Brez tveganja, soljudi in neudobja enostavno ne moreš živeti kot človek. Lahko živiš le kot psihotičen, paranoičen, apatičen fašist.

Manj kot se zapiram v ozke svetove, pa naj bodo ti žanrski ali družbeni (to dvoje se sicer pogosto prekriva), bolj spoznavam, da imam sorodne duše povsod, medtem ko me velikokrat ljudje iz mojega najožjega kroga sploh ne razumejo. Poslušalci se pogosto zmedejo, ko en trenutek delam nekaj, naslednji trenutek pa nekaj čisto drugega, ampak meni se to zdi normalno. To ne pomeni zanikanja, ampak razširitev moje osebnosti. Če si preveč govorimo »Jaz sem pa tak in tak«, se oropamo možnosti, da bi se spremenili. Brez sprememb pa lahko življenje postane zatohlo in prazno. Zato si zdaj dovolim biti, kar koli že začutim …


  • Share/Bookmark

Koralni greben? Skoraj

Foto, Podobe narave 20.10.2010

Ko se takole sprehajam po gozdu v jesenskih dneh, imam občasno občutek, da hodim po morskem dnu. Lep dokaz neverjetne podobnosti morskega dna in gozdne podrasti so tudi naslednje slike, ki so nastale na pobočju svete gore Besničanov, Špičastega hriba. Kot vedno pa tudi v tem primeru velja, da malce bližji pogled stvari prikaže v povsem drugačni luči.

Za bolj realno predstavo prostora, kjer so nastali gornji posnetki, prilagam še naslednji dve sliki.

  • Share/Bookmark

Biserna pajčevina

Foto, Podobe narave, Življenje je life 23.09.2010

Takole je videti malce bližji pogled na pajčevino, odeto v (jutranjo) roso. Neverjetno. Mati narava zna resnično poskrbeti za čudovite prizore, na človeku pa je seveda, da jih opazi in v njih uživa.

  • Share/Bookmark

Marela kot Claudia Schiffer

Foto, Podobe narave, Zabava in sproščanje, Življenje je life 22.09.2010

Ne bi bil zvest samemu sebi, če ne bi tudi letos vsaj enega zapisa namenil marelam. Tem elegantnim velikankam, ki na prelomu poletja v jesen vsako leto krasijo naše gozdove. Torej, marele so. Preverjeno. Pa ne samo marele, v gozdovih se tare gob. Toliko jih je, da je težko narediti korak v katero koli smer in da pri tem ne bi nehote katere izmed njih pohodil. Tudi če si popolnoma “slep” za gobe in ti jih mora običajno nekdo s prstom kazati, pa jih še ne vidiš, bi v teh dneh z lahkoto iz gozda prišel s polno košaro gob. Ne rečem, da užitnih, a košara bi bila polna. Sam pač nisem gobar, sem bolj občudovalec gob v njihovem naravnem okolju. Uživam v raznoraznih oblikah, barvah, vzorcih in še čem, kar gobe kot take definira. Nisem gobar, z eno izjemo – z veseljem utrgam marelo, če mi prekriža pot. Si jo pa pred tem seveda dodobra ogledam in se je naužijem v vsej njeni veličastnosti. Včasih se kakšen košček gozda spremeni tudi v moj fotografski atelje in marela (ali kakšen drug zanimiv primerek gobe) postane moj model. In potem skačem okrog nje z vso opremo, kot bi šlo za kakšno Claudio Schiffer. Upam samo, da me ne bo kakšen lovec pomotoma odstrelil, ko bo slišal in opazil po tleh se plazečo gmoto, saj moje “delovišče” ni kaj prida oddaljeno od Spodnje Besnice, kjer so menda v teh dneh opazili medveda. Na ogled postavljam nekaj primerkov fotografij, nastalih na zadnjih fotošutingih (predvsem marel, seveda).

  • Share/Bookmark

HDR podobe Slovenije

Foto, HDR fotografije, Podobe narave 21.09.2010

Svojemu prejšnjemu zapisu o HDR fotografiji dodajam še nekaj aktualnih HDR posnetkov (iz) naših krajev (no, vmes je zašel tudi kakšen iz arhiva).

  • Share/Bookmark

Malce drugačne fotografije

Foto, HDR fotografije, Podobe narave 3.09.2010

Med letošnjim dopustom sem se povsem navdušil nad HDR fotografijo. Gre za posebno fotografsko tehniko, pri kateri isti prizor slikaš v več različnih osvetlitvah in potem z enim od za to namenjenih programov iz vseh posnetkov sestaviš enega, ki prikazuje prizor v precej večjem dinamičnem razponu, kot ga je senzor digitalnega fotoaparata sposoben zaznati pri enkratnem posnetku z eno osvetlitvijo. Pri tem je seveda priporočljiva oz. celo nujna uporaba stojala, saj je zelo pomembno, da se aparat med celotnim postopkom ne premakne. Da se sicer slikati tudi “iz roke”, a moraš poskrbeti, da je med samim postopkom aparat čimbolj stabilen (ga postaviti na trdno podlago, prisloniti roko ob kaj čvrstega in podobno). Končni izdelek so slike, ki so lahko videti bolj ali manj realne, odvisno od tega, v kolikšni meri jih obdelaš in na kakšen način. Na ogled postavljam nekaj izbranih primerkov.

  • Share/Bookmark

Od Benetk do Orlekov

Dopust, Foto, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je teater 11.08.2010

V šoku sem se zbudil s precej bolečo glavo in mrzlično pogledal na zaslon mobitela. Jebenti, ura je bila šest. “Žena, zbudi se, zaspali smo. Ura je šest,” sem v naglici budil ženo. Morali bi vstati ob petih, a sem prvič v življenju ob prvem zvoku izključil budilko in spal naprej. Žena in sine pa seveda prav tako. Zakaj neki bi v soboto vstajali tako zgodaj?

Vse se je začelo teden dni prej, ko sem v družbi najbližjih praznoval rojstni dan in so mi prijatelji podarili čudovito, ogromno knjigo s posnetki Benetk iz zraka, zraven pa priložili vozovnice za izlet v Benetke s katamaranom za mene, Marjetko in Andraža, da se o lepotah prepričamo tudi v živo. Žena je uredila vse potrebno in nam že za naslednjo soboto rezervirala sedeže na katamaranu Prince of Venice. Ker je bil zbor izletnikov v Izoli zapovedan za pol osmih, jaz pa sem čez palec ocenil, da imamo do Izole dobro uro vožnje, smo se odločili, da gremo od doma ob pol šestih in se ustavimo še na kavi pri prijateljici Andreji in njeni sestri, ki bosta čez vikend v Izoli. Tak je bil načrt. Izvedba pa je potem malce zašepala. Jutranja kavica je odpadla, mi pa smo uspeli (skoraj) pravočasno priti do Izole, najti parkirišče in poiskati zborno mesto. Zamudili smo samo deset minut in kljub temu še nekaj časa stali v vrsti za check-in.

Imeli smo srečo, ker je bilo ozračje prečiščeno in vidljivost naravnost fantastična. Med triurno vožnjo do Benetk smo lahko opazovali Dolomite in višje zgradbe bližnjih italijanskih mest. Vožnja je potekala mirno, saj ob tako mirnem morju skoraj ne more biti drugače. Prijazni Kompasovi vodiči so nam v več jezikih predstavili načrtovani potek ogleda mesta in opcije, ki jih imamo na izbiro. Na tem mestu moram poudariti, da so predstavniki Kompasa seveda predvsem trgovci, ki želijo s ponujanjem dodatnih storitev ustvariti dodano vrednost. Kar samo po sebi ne bi bilo nič spornega, če nas pri tem ne bi ustrahovali z npr. izjemno zasoljenimi cenami ustekleničene vode v mestu in nam ponujali svojih majhnih plastenk za 2 €, potem pa sem v prodajalni v prvi stranski ulici našel ena in pol litrsko plastenko za 1,5 €. Precej uspešno so nam prodajali tudi povratno vožnjo z vodnim taksijem od trga sv. Marka do pristanišča, saj je od enega do drugega kakšnih 45 min hoje. Ker sem računal, da bomo na koncu ogleda vsi skupaj precej utrujeni, sem se tudi sam odločil za nakup kart za taksi in za nas tri plačal okrog 70 € za 20 min vožnje po velikem kanalu. In to brez računa. Ne rečem, da se ni prileglo, da nam ni bilo treba hoditi nazaj do katamarana, ampak prav veliko pa od te vožnje tudi nismo imeli (beri: 70 € stvar zagotovo ni bila vredna).

Zdi se mi, da je edini pravi način prihoda v Benetke po morju. Mestu se približuješ po širokem kanalu, med obrambnimi nasipi, mimo letališča, nogometnega štadiona in pokopališča in se potem počasi pelješ mimo trga sv. Marka in ostalih znamenitosti do samega pristanišča. Moram reči, da sem imel na tem delu občutek, da se vozim po reki. Delovalo mi je precej podobno doživetju vožnje po Nilu v Kairu. Pred vhodom v pristaniško poslopje se je vila precej dolga kolona obiskovalcev z vsega sveta. Ko sem se že “zasekiral”, da se bomo načakali, so nas (potnike s Princea) spustili v mesto brez kakršnihkoli formalnosti in seveda mimo vrste. Lepo. Smo pa bili zato ob povratku na Princea podvrženi skoraj takšnemu pregledu, kot bi šlo za vkrcanje na letalo. Ob prihodu nič, ob odhodu pa takšna kontrola? Tega si pač ne znam razložiti. Mesto samo je seveda zanimivo, ni pa nekaj, kar bi moralo biti na seznamu stvari, ki jih moraš videti preden umreš. Seveda se tare turistov, a daleč od tega, da bi bilo nevzdržno. Najbolj navdušen sem bil nad izdelki iz stekla (fotografijam katerih sem namenil tudi precejšen del foto galerije) in pa nad dejstvom, da sem dve minuti stran od trga sv. Marka pil odličen kapučino za 1,30 €, kar ni nič dražje kot v Ljubljani, s tem, da še nikjer, ampak resnično nikjer v Ljubljani nisem pil tako dobrega. Res je sicer, da sem si ga moral postreči sam in ga spiti v stoje, ampak bil je vreden vsakega centa. Ne verjamem, da je tisti v Florianu na trgu sv. Marka kaj boljši, čeprav zanj plačaš 12 €.

Po prihodu v Izolo smo se takoj pognali do izolske plaže in se osvežili v morju. Bilo je fantastično, ampak sledilo je nekaj še precej boljšega. Ko smo se odpravljali proti parkirišču, sem zaslišal zvoke znane mi melodije. Kdo že to izvaja? Orleki! Tako je. V živo v Izoli. Lepšega zaključka dneva si ne bi mogel predstavljati. Stali smo tam in uživali v vsakem trenutku glasbe in nastopa, predvsem fenomenalnega Jureta Torija na harmoniki. To, kar ta model počne s harmoniko, pa je nekaj, kar bi moralo biti na seznamu stvari, ki jih moraš videti (in slišati) preden umreš. Virtuoz na harmoniki par excellence. Izlet v Benetke je bil čisto kul, a če bi moral izbirati med koncertom Orlekov in njim, bi se brez oklevanja odločil za Orleke. Na srečo mi ni bilo treba izbirati.

  • Share/Bookmark
blank