Arhiv za mesec Januar, 2007

Pogrešam te

Duhovnost 29.01.2007

Tole mi leži na duši že nekaj časa in ne vidim druge rešitve, kot da zadevo spravim na “papir” in jo pošljem v širni svet.

Zdaj, po dobrih treh letih, od kar te ni več med nami, dragi oči, ti moram priznati, da te močno pogrešam. Pogrešam te kot nekoga, ki mi je vedno stal ob strani, me spodbujal in podpiral v vseh pogledih. Pogrešam te kot človeka velikega srca, ki je bil vedno pripravljen priskočiti na pomoč ljudem v stiski. Pogrešam te kot človeka izjemne širine, ki si je vse življenje prizadeval približati kulturo navadnemu človeku, pa naj si je šlo za igranje v Prešernovem gledališču, podporo mladim umetnikom, sodelovanje v organizacijskem odboru stražiškega Živ-žava ali pa sodelovanju v kulturnem odboru, ki je prirejal stražiške kulturne dneve. Vem, da je tega bilo še mnogo več, a se vsega žal ne spomnim oz. mi ni bilo dano vedeti. Zavedam pa se, da za svojega življenja nisi dobil nobene prave zahvale in priznanja za storjeno delo. Pristojni so tvoje nesebično razdajanje imeli za samoumevno, sam pa tudi nisi bil človek, ki bi se tolkel po prsih rekoč, da je vse to njegova zasluga. Zato mi prosim dovoli, da ti zahvalo in priznanje na tem mestu izrečem jaz, kot tvoj sin in kot nekdo, ki je videl in uvidel tvojo veličino. Vem, da te je močno bolela krivica, ki so ti jo storili po osamosvojitvi in menjavi oblasti, ko se je stražiški kulturni dom spremenil v Šmartinskega in te nihče ni več vabil k sodelovanju v kulturnem odboru. Še več, niso te vabili niti na kulturne prireditve in razstave. Ampak, saj so bili sami na slabšem in so še. Meni pa se smilijo ubogi zaslepljenci, ki niso dojeli veličine človeka, ki se nikdar ni ukvarjal s tem, kateri politični opciji nekdo pripada, ampak ga je zanimala zgolj kultura kot taka. Pa kaj hočemo, v Sloveniji je vedno tako bilo in tako bo. Upam, da te vsaj tam, kjer si, precej bolj cenijo.

P.S.

V soboto, ko bi dopolnil šestdeset let, smo v krogu družine obujali spomine nate in na marsikatero tvojo pogruntavščino. Seveda smo tudi kakšnega zvrnili.

Pogrešam te.

  • Share/Bookmark

Kako sem doživel rojstvo sina

Življenje je life 24.01.2007

Moj sin danes praznuje svoj prvi rojstni dan. Leto dni nazaj sem dobršen del dneva preživel v porodnišnici in skušal ženi vsaj malce omiliti vse bolečine in neprijetnosti, ki sodijo k prihodu novega bitja na ta svet. Po več kot desetih urah asistiranja je sledil eden večjih šokov in obenem tudi najlepši trenutek v mojem življenju. Ker sem se do tedaj zaradi lastnih strahov in prepričanj ogibal pestovanja otrok kot hudič križa, me je kot strela z jasnega zadelo spoznanje, da bodo, ker je bil potreben carski rez, novorojenčka takoj po porodu predali meni in ne njegovi mami, kot je to v navadi pri običajnih porodih. Lotevala se me je panika. Že tako sem bil napet, saj nikoli ne veš, kaj vse se utegne zakomplicirati med operacijo, lahko pride tudi do najhujšega, za povrhu pa sem še mrzlično razmišljal, kako se bom “lotil” otroka, ko mi ga bodo prinesli. Kako ga prijeti, da ga ne poškodujem, da mi ne pade iz rok? Kako ga potolažiti, če bo jokal? Vse to so hude dileme, s katerimi se verjetno ukvarja vsak moški, ki se znajde v podobnem položaju. Ženo so odpeljali v operacijsko sobo, meni pa se je ustavil čas. Minute so se zdele dolge kot ure. Prihajali so SMS-ji zaskrbljenih sorodnikov in prijateljev. Vse skupaj je trajalo res neskončno dolgo. Nekaj pred enajsto zvečer je končno prišla vesela novica, da sem dobil sina ter da sta oba z mamo zdrava. Dobre pol ure zatem pa sem doživel globoko duhovno izkušnjo, ki se ji reče prvi stik očeta s sinom. Vsi strahovi so v hipu odpadli. Oči obeh so bile solzne. Moje od ganjenosti, Andraževe pa od silnega joka, ki oznanja rojstvo. Pa ta ni bil dolgega veka. V mojem objemu se je kaj hitro pomiril in čas do prihoda mame je minil kot bi mignil, čeprav so jo vso omotično pripeljali šele čez slabo uro. Ko sem okrog pol enih zjutraj, dvanajst ur po prihodu, zapuščal porodnišnico, zaradi silne evforije sploh nisem opazil, da je zunaj petnajst stopinj pod lediščem (hja, lansko leto smo bili deležni poštene zime), čeravno sem do avtomobila pešačil dobre četrt ure. Prav tako se mi ne sanja, kako sem se pripeljal do doma, pa sem bil povsem trezen.

Vem pa, da sem po tem dogodku povsem drug človek. V moje srce se je naselilo drobceno bitje, ki me vsak dan razveseljuje in preseneča. Od njega se bom moral še veliko naučiti in tega se veselim iz dneva v dan.

  • Share/Bookmark

Kdo sem?

Duhovnost, Življenje je life 22.01.2007

Danes sem se peljal po ulici svojega rojstnega kraja in opazil znanca, skoraj soseda. Že bežen očesni stik mi je dal vedeti, da z njim ni vse tako kot bi moralo biti. Iz njegovega pogleda je sevala velika prošnja, naj mu kdo pomaga, ker je povsem izgubljen. Ker se v tem življenju preprosto ne znajde. Ker ga je strah. Strah življenja. Pri dobrih tridesetih.

Znanec je izginil iz mojega vidnega polja, mene pa je vse bolj preganjala misel, ali sem jaz kaj na boljšem ali tudi sam begam po svetu s podobno prosečimi očmi. Vse bolj mi je postajalo jasno, da nisem nič drugačen. Tudi sam že vsaj pol življenja begam naokoli in iščem bistva in samo potrditve ter predvsem notranjega miru. Že od konca pubertete me nekaj v notranjosti vztrajno najeda in mi povzroča probleme z želodcem. Do sedaj še nisem zbral dovolj poguma in moči, da bi si upal pogledati globoko vase in najti pravi vzrok. Mnogo laže je vzeti Ranital in popiti kozarec Donata. Pa mine še en dan v življenju, ki mu človek lahko tako reče, čeprav gre pravzaprav bolj za njegov nadomestek. Prepričan sem, da podobna navidezna življenja živi velika večina ljudi na tem svetu. Preveč uporabljamo glavo namesto srca, pa si ne upamo biti tisto, kar smo v resnici.

V sebi čutim neizmeren kreativni potencial, ki pa zaradi raznoraznih strahov ostaja v večji meri neizkoriščen. Verjamem, da se bo nekaj kreativnosti sprostilo tudi z ustvarjanjem tega in naslednjih zapisov.

Resnično življenje je zgolj tukaj in zdaj.

  • Share/Bookmark

Zdravo svet!

Življenje je life 17.01.2007

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!

  • Share/Bookmark
blank