Danes sem se peljal po ulici svojega rojstnega kraja in opazil znanca, skoraj soseda. Že bežen očesni stik mi je dal vedeti, da z njim ni vse tako kot bi moralo biti. Iz njegovega pogleda je sevala velika prošnja, naj mu kdo pomaga, ker je povsem izgubljen. Ker se v tem življenju preprosto ne znajde. Ker ga je strah. Strah življenja. Pri dobrih tridesetih.

Znanec je izginil iz mojega vidnega polja, mene pa je vse bolj preganjala misel, ali sem jaz kaj na boljšem ali tudi sam begam po svetu s podobno prosečimi očmi. Vse bolj mi je postajalo jasno, da nisem nič drugačen. Tudi sam že vsaj pol življenja begam naokoli in iščem bistva in samo potrditve ter predvsem notranjega miru. Že od konca pubertete me nekaj v notranjosti vztrajno najeda in mi povzroča probleme z želodcem. Do sedaj še nisem zbral dovolj poguma in moči, da bi si upal pogledati globoko vase in najti pravi vzrok. Mnogo laže je vzeti Ranital in popiti kozarec Donata. Pa mine še en dan v življenju, ki mu človek lahko tako reče, čeprav gre pravzaprav bolj za njegov nadomestek. Prepričan sem, da podobna navidezna življenja živi velika večina ljudi na tem svetu. Preveč uporabljamo glavo namesto srca, pa si ne upamo biti tisto, kar smo v resnici.

V sebi čutim neizmeren kreativni potencial, ki pa zaradi raznoraznih strahov ostaja v večji meri neizkoriščen. Verjamem, da se bo nekaj kreativnosti sprostilo tudi z ustvarjanjem tega in naslednjih zapisov.

Resnično življenje je zgolj tukaj in zdaj.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    zurnalist
    22.01.2007 ob 22:54

    Zelo kul zapis!:wink::grin:

  2. 2
    zara
    24.01.2007 ob 09:50

    maš absolutno prav!

  3. 3
    Plesalka
    23.01.2009 ob 16:28

    Čarobno povedano…

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank