Arhiv za dan 24.01.2007

Kako sem doživel rojstvo sina

Življenje je life 24.01.2007

Moj sin danes praznuje svoj prvi rojstni dan. Leto dni nazaj sem dobršen del dneva preživel v porodnišnici in skušal ženi vsaj malce omiliti vse bolečine in neprijetnosti, ki sodijo k prihodu novega bitja na ta svet. Po več kot desetih urah asistiranja je sledil eden večjih šokov in obenem tudi najlepši trenutek v mojem življenju. Ker sem se do tedaj zaradi lastnih strahov in prepričanj ogibal pestovanja otrok kot hudič križa, me je kot strela z jasnega zadelo spoznanje, da bodo, ker je bil potreben carski rez, novorojenčka takoj po porodu predali meni in ne njegovi mami, kot je to v navadi pri običajnih porodih. Lotevala se me je panika. Že tako sem bil napet, saj nikoli ne veš, kaj vse se utegne zakomplicirati med operacijo, lahko pride tudi do najhujšega, za povrhu pa sem še mrzlično razmišljal, kako se bom “lotil” otroka, ko mi ga bodo prinesli. Kako ga prijeti, da ga ne poškodujem, da mi ne pade iz rok? Kako ga potolažiti, če bo jokal? Vse to so hude dileme, s katerimi se verjetno ukvarja vsak moški, ki se znajde v podobnem položaju. Ženo so odpeljali v operacijsko sobo, meni pa se je ustavil čas. Minute so se zdele dolge kot ure. Prihajali so SMS-ji zaskrbljenih sorodnikov in prijateljev. Vse skupaj je trajalo res neskončno dolgo. Nekaj pred enajsto zvečer je končno prišla vesela novica, da sem dobil sina ter da sta oba z mamo zdrava. Dobre pol ure zatem pa sem doživel globoko duhovno izkušnjo, ki se ji reče prvi stik očeta s sinom. Vsi strahovi so v hipu odpadli. Oči obeh so bile solzne. Moje od ganjenosti, Andraževe pa od silnega joka, ki oznanja rojstvo. Pa ta ni bil dolgega veka. V mojem objemu se je kaj hitro pomiril in čas do prihoda mame je minil kot bi mignil, čeprav so jo vso omotično pripeljali šele čez slabo uro. Ko sem okrog pol enih zjutraj, dvanajst ur po prihodu, zapuščal porodnišnico, zaradi silne evforije sploh nisem opazil, da je zunaj petnajst stopinj pod lediščem (hja, lansko leto smo bili deležni poštene zime), čeravno sem do avtomobila pešačil dobre četrt ure. Prav tako se mi ne sanja, kako sem se pripeljal do doma, pa sem bil povsem trezen.

Vem pa, da sem po tem dogodku povsem drug človek. V moje srce se je naselilo drobceno bitje, ki me vsak dan razveseljuje in preseneča. Od njega se bom moral še veliko naučiti in tega se veselim iz dneva v dan.

  • Share/Bookmark
blank