Arhiv za mesec Januar, 2009

Gran Torino – Clint Eastwood (2008)

Film 28.01.2009

Ko sem zjutraj odprl Siolovo stran in opazil, da je izpostavljen blog z naslovom Gran Torino, mi je skoraj vzelo voljo, da bi spisal sledeči zapis. A ne povsem, saj sem o njem razmišljal že dva tedna, od kar sem si predmetni film ogledal. In se mi zdi prav, da strnem nekaj svojih vtisov.

Med kopico (pretežno povprečnih in slabih) filmov, ki sem si jih že ogledal v letošnjem letu, se seveda najde tudi nekaj nadpovprečnih, kot sta Slumdog Millionaire in Nenavaden primer Benjamina Buttona. Poleg tega sem videl tudi približno pol ure Krožne ceste, več nisem zdržal. Ni bil pravi dan. Bom še poskušal. Je pa res, da je bilo tudi to dovolj, da lahko mirno zapišem, da je igra obeh protagonistov vrhunska. Enako lahko trdim tudi za predstavo Franka Langelle v vlogi Richarda Nixona v filmu Frost Nixon.

Najbolj pa se me je dotaknil zadnji film Clinta Eastwooda, Gran Torino. Zakaj? Ker je odličen, tako film kot tudi Clint Eastwood v glavni vlogi. Film o zagrenjenem dirtyharryjevskem vdovcu poljskega rodu, veteranu vojne v Koreji, upokojenem delavcu Fordove avtomobilske tovarne, ki zakoreninjeno vztraja v svoji hiši, v soseski, katere rasna sestava se je skozi leta tako korenito spremenila, da on tja nekako več ne sodi. Še posebno s svojim prezirljivim odnosom do drugih ras. Slabe oziroma nikakršne odnose pa ima tudi s svojimi otroki (enemu sinov močno zameri, da prodaja japonske avtomobile). Videti je, da prave družinske topline nikdar ni bilo, je pa v ozadju čutiti ljubezen do pravkar umrle žene.

Kar se je mene najbolj dotaknilo, je to, kako se v navidez izredno trdem, hladnem človeku, skriva veliko srce in čut za pravičnost. Kako v bistvu povsem proti pričakovanjem počasi vzpostavlja in vzpostavi pristen odnos s svojimi sosedi (sicer pripadniki vzhodnoazijskega ljudstva Hmong), predvsem zaradi njihove stiske in potrebe po pomoči ter pešanja njegovega zdravja (in njegove potrebe po pomoči). Izredno slikovita je njegova izjava, da ima s temi ljudmi bolj pristen odnos kot z lastnimi otroki.

Ob koncu filma Clintov junak najde svoj notranji mir, kar jim pripada pa dobijo tudi njegovi otroci, cerkev in seveda njegovi sosedje.

Clint Eastwood je živ dokaz, da ustvarjalna energija človeka drži pokonci. Niti malo se mu ne pozna, da bo prihodnje leto dopolnil 80 let. Gran Torino je režiral, odigral glavno vlogo in med drugim sodeloval tudi pri glasbeni opremi. Ne smemo pozabiti, da je v lanskem letu posnel tudi film Zamenjan in da sta oba vrhunska dosežka filmske umetnosti. Film Gran Torino je pravi poklon in slovo od Umazanega Harryja. In čeprav Clint trdi, da je to njegova zadnja vloga v filmu, mu nekako ne morem verjeti. Preveč mladostne energije vije iz njega.

Dvajset let nazaj bi si težko predstavljal, da bom nekoč fan Clinta Eastwooda. Danes trdim, da bi bila svetovna kinematografija brez njega precej osiromašena.

Veselim se že njegovega naslednjega dosežka.

  • Share/Bookmark

Jesper Juul je res kul

Življenje je life 23.01.2009

Z ženo se že skoraj tri leta trudiva z vzgojo najinega prvorojenca Andraža. No, bolj pravilno bi bilo, če bi napisal, da se pretežno ukvarjava z vzgojo in spoznavanjem naju samih. Ker, kaj pa je vzgoja otroka drugega kot priložnost za globoko soočanje in soočenje s samim sabo? Oborožena z raznoraznimi nasveti, literaturo, izkušnjami in kar je ostalih pripomočkov se takole prebijava čez drn in strn področja vzgoje, kot verjetno vsi starši, ki si želijo tvorno sodelovati pri vzgoji lastnih otrok.

Potem, ko sva preizkusila že raznorazne metode, od tradicionalnih do sodobnih, sva ugotovila, da so nekatere bolj druge pač manj uspešne, pri nobeni pa nisva bila povsem gotova, da ravnava prav. Prav za sebe in prav za svojega otroka. Seveda je nemogoče vedeti, ali ravnaš prav, ker prav kot tak ni definiran. Vseeno pa imaš občutek, da bi bilo bolje, če bi nekatere stvari naredil drugače. Da bi bilo fino, če bi v nekaterih primerih kaj dopustil, opustil ali prepovedal, pa tega nisi storil.

In potem sem konec lanskega septembra v Dnevnikovem Objektivu naletel na intervju z danskim družinskim terapevtom Jesperjem Juulom. In bil navdušen. Seveda sem ga dal v branje tudi ženi in kmalu zatem sva se podala v lov za njegovim najpopularnejšim priročnikom za vzgojo otrok Kompetentni otrok, ki ga ni bilo lahko najti. Prebral sem ga na dušek. Odpirali so se mi novi svetovi. Šokiran sem bil ob spoznanju, kako malo je treba, da starši odgovornost za svoje napake preložimo na otroka. In da na otroka, ki tega sveda nikakor ni sposoben prevzeti, prelagamo odgovornost za družinske odločitve. Hudo spoznanje. Kompetentni otrok je vsekakor postregel z uporabnimi nasveti in odprl nova spoznanja, vseeno pa nama je ostalo veliko odprtih vprašanj na področju “postavljanja meja”, zato sva si izposodila tudi Juulovo drugo v Slovenščino prevedeno knjigo To sem jaz! Kdo si pa ti?, v kateri se avtor ukvarja predvsem s tem področjem. V njem ne manjka uporabnih nasvetov in konkretnih primerov. Vendarle tudi to ni bilo dovolj, da ne bi prihajalo do problemov pri implementaciji vsebine knjige v prakso. Ali drugače povedano, z ženo sva imela še naprej težave, ko je bilo potrebno Andražu reči ne. Predvsem z otrokovim brunim odzivom in lastnim občutkom nemoči ob za nas starše navidez nerešljivi situaciji (brez metod, ki bi vključevale zlorabo otroka, seveda), ko otrok nori, meče predmete in je nasilen.

Tako sem prišel na idejo, di bi bilo dobro g. Juula srečati v živo in ga po možnosti malce pobarati o tem problemu. Ne bodi len sem na prvi delovni dan letošnjega leta na spletni strani slovenske podružnice mednarodne organizacije Familylab pobrskal, ali bo Jesper Juul v bližnji prihodnosti kaj hodil tod okoli. Nemalo presenečen sem ugotovil, da bo v Ljubljani že dober teden kasneje (13. in 14. januarja) vodil dve delavnici. Z ženo sem naju takoj prijavil na drugo delavnico (v bistvu bolj predavanje) z naslovom Kako iz ljubezni reči “ne”, ki se bo kot naročeno ukvarjala s problematiko postavljanja in spoštovanja meja.

Moram reči, da je bil Jesper Juul prav takšen, kot sem si ga predstavljal. Duhovit, dobrodušen, srčen in strokoven. Po predavanju sta mi ostali dve pomembni spoznanji. Prvič, da nekomu (ne nujno otroku) iz ljubezni rečeš “ne” tako, da sebi rečeš “ja”. Torej, ko te otrok prosi, da se greš z njim igrat, da mu z mirno vestjo rečeš ne, ker boš npr. bral časopis (ker si se z njim že igral in se še boš, ta čas zdaj pa je namenjen izključno tebi). Drugo spoznanje pa je, da moraš dopustiti, da otrok, ko mu rečeš ne, pokaže svoje nezadovoljstvo in v naslednji fazi, da ga pustiš, da žaluje, ker nečesa pač ni dobil ali dosegel. Poseganje v ti fazi je poseganje v otrokovo suverenost in bo zelo slabo vplivalo na njegov razvoj. V odmoru po predavanju sva z ženo stopila do g. Juula in ga prosila za nasvet. Z veseljem nama je bil pripravljen pomagati (pa tudi ostalim).

Za konec naj napišem, da je bilo predavanje vsekakor vredno poslušanja. Edina stvar, ki jo organizatorju (slovenskemu Familylabu) lahko zamerimo je, da kljub konkretni ceni za 3-urno predavanje (110 EUR za par), ki jo je bilo predavanje vsekakor vredno, niso uspeli zagotoviti prevoda, kar je verjetno pustilo pred vrati kar nekaj staršev, ki ne obvladajo angleščine na dovolj visoki ravni. To bi v bodoče veljalo popraviti.

S pomočjo znanja, ki sva ga dobila iz knjig, predavanja in osebnega stika z g. Juulom, sva z ženo vsekakor uspela izboljšati medsebojno interakcijo znotraj naše družine. Že bereva tudi njegovo zadnjo v Sloveniji izdano knjigo Družinske vrednote in se izobražujeva naprej.

Prepričan sem tudi, da to ni bilo najino zadnje srečanje z Jesperjem Juulom na šest oči.

  • Share/Bookmark

Dinamična meditacija – mojster Osho je že vedel

Duhovnost 20.01.2009

Brez besed sem s solzami v očeh stal sredi množice, ki se je zverinsko drla. A me podivjana čreda blaznežev ni niti malo motila, saj sem bil globoko v procesu soočanja z žalostjo, ki se je nakopičila globoko v meni skozi vsa leta mojega obstoja. Kaj neki jo je priklicalo na plan? Deset minut eksplozivnega, kaotičnega dihanja skozi nos. To povsem zadostuje, da človek prelisiči um, da ta za trenutek spusti nadzor in omogoči potlačenim čustvom, da privrejo na plan.

Počasi se je žalost spreminjala v jezo, v bes, pravzaprav, ampak ne tako hudega, da bi se uspel pridružiti okrog mene kričečim norcem. Za kaj takega niti ni bilo več časa. Množica je že dvignila roke v zrak in pričela sonožno poskakovati ter istočasno glasno izgovarjati besedo hu. Ni ni mi preostalo drugega, kot da se ji pridružim. Deset minut se morda res ne sliši kot kaj posebnega, ampak če zraven dodaš poskakovanje in v zrak dvignjeni roki, imaš občutek, da trajajo celo večnost.

Nogi sta utrujeni, roki vleče proti tlom. Končno zaslišim odrešilni “stop”. Ampak, prave odrešitve ta v resnici ne prinese. To mi je jasno že po kakšni minuti povsem nepremične stoje v čisti tišini (razen, seveda, glasnega dihanja prisotnih na začetku). Pot mi kaplja od nosu in teče po hrbtu. Na posameznih mestih me tako močno srbi, da že skoraj premaknem roko in se popraskam. Ampak uspem premagati um in srbenje počasi poneha. Seveda se pojavlja še na drugih koncih, a se ne dam, trdno odločen, da se ne premaknem. Uspe mi zdržati celih 15 minut, toda če bi ob tem držal roki nad glavo, kot bi ju bil moral, saj sta bili tam v trenutku stopa, mi ne bi uspelo, zagotovo ju ne bi uspel zadržati nad glavo. Toda imam občutek, da je bolj važno, da sem uspel premagati samega sebe in nisem popustil srbežu.

Konec tišine. Iz zvočnika privrejo zvoki nežne glasbe, ki nas popelje v 15 minutni ples praznovanja (in hvaležnosti, da smo preživeli prejšnje štiri faze).

To se je dogajalo v Ljubljani, a ne v Polju kot bi si marsikdo mislil. Pravkar ste prebrali opis mojega doživljanja Dinamične meditacije, ene izmed številnih aktivnih meditacij, ki nam jih je zapustil mojster Osho. Zagotovo je to njegova najbolj aktivna in naporna meditacija, a obenem tudi najučinkovitejša. Čeprav je zunanjemu opazovalcu izvajanje te meditacije mogoče videti kot čista norost, to ne bi moglo biti dlje od resnice, saj je v bistvu namenjeno ravno temu, da človek ne bi znorel. Je nekakšen ventil, ki izvajalcu omogoča, da iz sebe spravi čustva, ki jih ima globoko potlačena in s tem poskrbi za svoje zdravje in zdravje svojih osnosov.

Dinamična meditacija je bila le ena izmed meditacij na sobotnem Oshovem kampu, ki ga je pripravila prizadevna učiteljica Dilrupa, sicer gonilna sila Oshovega meditacijskega centra v Sloveniji. In bilo je zelo lepo. Človek na takšni delavnici zagotovo doživi transformacijo, tudi če si ob prihodu v slabi koži, boš zagotovo odšel kot prerojen, predvsem pa zadet od ljubezni.

Toplo priporočam.

  • Share/Bookmark
blank