Arhiv za dan 20.01.2009

Dinamična meditacija – mojster Osho je že vedel

Duhovnost 20.01.2009

Brez besed sem s solzami v očeh stal sredi množice, ki se je zverinsko drla. A me podivjana čreda blaznežev ni niti malo motila, saj sem bil globoko v procesu soočanja z žalostjo, ki se je nakopičila globoko v meni skozi vsa leta mojega obstoja. Kaj neki jo je priklicalo na plan? Deset minut eksplozivnega, kaotičnega dihanja skozi nos. To povsem zadostuje, da človek prelisiči um, da ta za trenutek spusti nadzor in omogoči potlačenim čustvom, da privrejo na plan.

Počasi se je žalost spreminjala v jezo, v bes, pravzaprav, ampak ne tako hudega, da bi se uspel pridružiti okrog mene kričečim norcem. Za kaj takega niti ni bilo več časa. Množica je že dvignila roke v zrak in pričela sonožno poskakovati ter istočasno glasno izgovarjati besedo hu. Ni ni mi preostalo drugega, kot da se ji pridružim. Deset minut se morda res ne sliši kot kaj posebnega, ampak če zraven dodaš poskakovanje in v zrak dvignjeni roki, imaš občutek, da trajajo celo večnost.

Nogi sta utrujeni, roki vleče proti tlom. Končno zaslišim odrešilni “stop”. Ampak, prave odrešitve ta v resnici ne prinese. To mi je jasno že po kakšni minuti povsem nepremične stoje v čisti tišini (razen, seveda, glasnega dihanja prisotnih na začetku). Pot mi kaplja od nosu in teče po hrbtu. Na posameznih mestih me tako močno srbi, da že skoraj premaknem roko in se popraskam. Ampak uspem premagati um in srbenje počasi poneha. Seveda se pojavlja še na drugih koncih, a se ne dam, trdno odločen, da se ne premaknem. Uspe mi zdržati celih 15 minut, toda če bi ob tem držal roki nad glavo, kot bi ju bil moral, saj sta bili tam v trenutku stopa, mi ne bi uspelo, zagotovo ju ne bi uspel zadržati nad glavo. Toda imam občutek, da je bolj važno, da sem uspel premagati samega sebe in nisem popustil srbežu.

Konec tišine. Iz zvočnika privrejo zvoki nežne glasbe, ki nas popelje v 15 minutni ples praznovanja (in hvaležnosti, da smo preživeli prejšnje štiri faze).

To se je dogajalo v Ljubljani, a ne v Polju kot bi si marsikdo mislil. Pravkar ste prebrali opis mojega doživljanja Dinamične meditacije, ene izmed številnih aktivnih meditacij, ki nam jih je zapustil mojster Osho. Zagotovo je to njegova najbolj aktivna in naporna meditacija, a obenem tudi najučinkovitejša. Čeprav je zunanjemu opazovalcu izvajanje te meditacije mogoče videti kot čista norost, to ne bi moglo biti dlje od resnice, saj je v bistvu namenjeno ravno temu, da človek ne bi znorel. Je nekakšen ventil, ki izvajalcu omogoča, da iz sebe spravi čustva, ki jih ima globoko potlačena in s tem poskrbi za svoje zdravje in zdravje svojih osnosov.

Dinamična meditacija je bila le ena izmed meditacij na sobotnem Oshovem kampu, ki ga je pripravila prizadevna učiteljica Dilrupa, sicer gonilna sila Oshovega meditacijskega centra v Sloveniji. In bilo je zelo lepo. Človek na takšni delavnici zagotovo doživi transformacijo, tudi če si ob prihodu v slabi koži, boš zagotovo odšel kot prerojen, predvsem pa zadet od ljubezni.

Toplo priporočam.

  • Share/Bookmark
blank