Arhiv za dan 23.01.2009

Jesper Juul je res kul

Življenje je life 23.01.2009

Z ženo se že skoraj tri leta trudiva z vzgojo najinega prvorojenca Andraža. No, bolj pravilno bi bilo, če bi napisal, da se pretežno ukvarjava z vzgojo in spoznavanjem naju samih. Ker, kaj pa je vzgoja otroka drugega kot priložnost za globoko soočanje in soočenje s samim sabo? Oborožena z raznoraznimi nasveti, literaturo, izkušnjami in kar je ostalih pripomočkov se takole prebijava čez drn in strn področja vzgoje, kot verjetno vsi starši, ki si želijo tvorno sodelovati pri vzgoji lastnih otrok.

Potem, ko sva preizkusila že raznorazne metode, od tradicionalnih do sodobnih, sva ugotovila, da so nekatere bolj druge pač manj uspešne, pri nobeni pa nisva bila povsem gotova, da ravnava prav. Prav za sebe in prav za svojega otroka. Seveda je nemogoče vedeti, ali ravnaš prav, ker prav kot tak ni definiran. Vseeno pa imaš občutek, da bi bilo bolje, če bi nekatere stvari naredil drugače. Da bi bilo fino, če bi v nekaterih primerih kaj dopustil, opustil ali prepovedal, pa tega nisi storil.

In potem sem konec lanskega septembra v Dnevnikovem Objektivu naletel na intervju z danskim družinskim terapevtom Jesperjem Juulom. In bil navdušen. Seveda sem ga dal v branje tudi ženi in kmalu zatem sva se podala v lov za njegovim najpopularnejšim priročnikom za vzgojo otrok Kompetentni otrok, ki ga ni bilo lahko najti. Prebral sem ga na dušek. Odpirali so se mi novi svetovi. Šokiran sem bil ob spoznanju, kako malo je treba, da starši odgovornost za svoje napake preložimo na otroka. In da na otroka, ki tega sveda nikakor ni sposoben prevzeti, prelagamo odgovornost za družinske odločitve. Hudo spoznanje. Kompetentni otrok je vsekakor postregel z uporabnimi nasveti in odprl nova spoznanja, vseeno pa nama je ostalo veliko odprtih vprašanj na področju “postavljanja meja”, zato sva si izposodila tudi Juulovo drugo v Slovenščino prevedeno knjigo To sem jaz! Kdo si pa ti?, v kateri se avtor ukvarja predvsem s tem področjem. V njem ne manjka uporabnih nasvetov in konkretnih primerov. Vendarle tudi to ni bilo dovolj, da ne bi prihajalo do problemov pri implementaciji vsebine knjige v prakso. Ali drugače povedano, z ženo sva imela še naprej težave, ko je bilo potrebno Andražu reči ne. Predvsem z otrokovim brunim odzivom in lastnim občutkom nemoči ob za nas starše navidez nerešljivi situaciji (brez metod, ki bi vključevale zlorabo otroka, seveda), ko otrok nori, meče predmete in je nasilen.

Tako sem prišel na idejo, di bi bilo dobro g. Juula srečati v živo in ga po možnosti malce pobarati o tem problemu. Ne bodi len sem na prvi delovni dan letošnjega leta na spletni strani slovenske podružnice mednarodne organizacije Familylab pobrskal, ali bo Jesper Juul v bližnji prihodnosti kaj hodil tod okoli. Nemalo presenečen sem ugotovil, da bo v Ljubljani že dober teden kasneje (13. in 14. januarja) vodil dve delavnici. Z ženo sem naju takoj prijavil na drugo delavnico (v bistvu bolj predavanje) z naslovom Kako iz ljubezni reči “ne”, ki se bo kot naročeno ukvarjala s problematiko postavljanja in spoštovanja meja.

Moram reči, da je bil Jesper Juul prav takšen, kot sem si ga predstavljal. Duhovit, dobrodušen, srčen in strokoven. Po predavanju sta mi ostali dve pomembni spoznanji. Prvič, da nekomu (ne nujno otroku) iz ljubezni rečeš “ne” tako, da sebi rečeš “ja”. Torej, ko te otrok prosi, da se greš z njim igrat, da mu z mirno vestjo rečeš ne, ker boš npr. bral časopis (ker si se z njim že igral in se še boš, ta čas zdaj pa je namenjen izključno tebi). Drugo spoznanje pa je, da moraš dopustiti, da otrok, ko mu rečeš ne, pokaže svoje nezadovoljstvo in v naslednji fazi, da ga pustiš, da žaluje, ker nečesa pač ni dobil ali dosegel. Poseganje v ti fazi je poseganje v otrokovo suverenost in bo zelo slabo vplivalo na njegov razvoj. V odmoru po predavanju sva z ženo stopila do g. Juula in ga prosila za nasvet. Z veseljem nama je bil pripravljen pomagati (pa tudi ostalim).

Za konec naj napišem, da je bilo predavanje vsekakor vredno poslušanja. Edina stvar, ki jo organizatorju (slovenskemu Familylabu) lahko zamerimo je, da kljub konkretni ceni za 3-urno predavanje (110 EUR za par), ki jo je bilo predavanje vsekakor vredno, niso uspeli zagotoviti prevoda, kar je verjetno pustilo pred vrati kar nekaj staršev, ki ne obvladajo angleščine na dovolj visoki ravni. To bi v bodoče veljalo popraviti.

S pomočjo znanja, ki sva ga dobila iz knjig, predavanja in osebnega stika z g. Juulom, sva z ženo vsekakor uspela izboljšati medsebojno interakcijo znotraj naše družine. Že bereva tudi njegovo zadnjo v Sloveniji izdano knjigo Družinske vrednote in se izobražujeva naprej.

Prepričan sem tudi, da to ni bilo najino zadnje srečanje z Jesperjem Juulom na šest oči.

  • Share/Bookmark
blank