Z ženo se že skoraj tri leta trudiva z vzgojo najinega prvorojenca Andraža. No, bolj pravilno bi bilo, če bi napisal, da se pretežno ukvarjava z vzgojo in spoznavanjem naju samih. Ker, kaj pa je vzgoja otroka drugega kot priložnost za globoko soočanje in soočenje s samim sabo? Oborožena z raznoraznimi nasveti, literaturo, izkušnjami in kar je ostalih pripomočkov se takole prebijava čez drn in strn področja vzgoje, kot verjetno vsi starši, ki si želijo tvorno sodelovati pri vzgoji lastnih otrok.

Potem, ko sva preizkusila že raznorazne metode, od tradicionalnih do sodobnih, sva ugotovila, da so nekatere bolj druge pač manj uspešne, pri nobeni pa nisva bila povsem gotova, da ravnava prav. Prav za sebe in prav za svojega otroka. Seveda je nemogoče vedeti, ali ravnaš prav, ker prav kot tak ni definiran. Vseeno pa imaš občutek, da bi bilo bolje, če bi nekatere stvari naredil drugače. Da bi bilo fino, če bi v nekaterih primerih kaj dopustil, opustil ali prepovedal, pa tega nisi storil.

In potem sem konec lanskega septembra v Dnevnikovem Objektivu naletel na intervju z danskim družinskim terapevtom Jesperjem Juulom. In bil navdušen. Seveda sem ga dal v branje tudi ženi in kmalu zatem sva se podala v lov za njegovim najpopularnejšim priročnikom za vzgojo otrok Kompetentni otrok, ki ga ni bilo lahko najti. Prebral sem ga na dušek. Odpirali so se mi novi svetovi. Šokiran sem bil ob spoznanju, kako malo je treba, da starši odgovornost za svoje napake preložimo na otroka. In da na otroka, ki tega sveda nikakor ni sposoben prevzeti, prelagamo odgovornost za družinske odločitve. Hudo spoznanje. Kompetentni otrok je vsekakor postregel z uporabnimi nasveti in odprl nova spoznanja, vseeno pa nama je ostalo veliko odprtih vprašanj na področju “postavljanja meja”, zato sva si izposodila tudi Juulovo drugo v Slovenščino prevedeno knjigo To sem jaz! Kdo si pa ti?, v kateri se avtor ukvarja predvsem s tem področjem. V njem ne manjka uporabnih nasvetov in konkretnih primerov. Vendarle tudi to ni bilo dovolj, da ne bi prihajalo do problemov pri implementaciji vsebine knjige v prakso. Ali drugače povedano, z ženo sva imela še naprej težave, ko je bilo potrebno Andražu reči ne. Predvsem z otrokovim brunim odzivom in lastnim občutkom nemoči ob za nas starše navidez nerešljivi situaciji (brez metod, ki bi vključevale zlorabo otroka, seveda), ko otrok nori, meče predmete in je nasilen.

Tako sem prišel na idejo, di bi bilo dobro g. Juula srečati v živo in ga po možnosti malce pobarati o tem problemu. Ne bodi len sem na prvi delovni dan letošnjega leta na spletni strani slovenske podružnice mednarodne organizacije Familylab pobrskal, ali bo Jesper Juul v bližnji prihodnosti kaj hodil tod okoli. Nemalo presenečen sem ugotovil, da bo v Ljubljani že dober teden kasneje (13. in 14. januarja) vodil dve delavnici. Z ženo sem naju takoj prijavil na drugo delavnico (v bistvu bolj predavanje) z naslovom Kako iz ljubezni reči “ne”, ki se bo kot naročeno ukvarjala s problematiko postavljanja in spoštovanja meja.

Moram reči, da je bil Jesper Juul prav takšen, kot sem si ga predstavljal. Duhovit, dobrodušen, srčen in strokoven. Po predavanju sta mi ostali dve pomembni spoznanji. Prvič, da nekomu (ne nujno otroku) iz ljubezni rečeš “ne” tako, da sebi rečeš “ja”. Torej, ko te otrok prosi, da se greš z njim igrat, da mu z mirno vestjo rečeš ne, ker boš npr. bral časopis (ker si se z njim že igral in se še boš, ta čas zdaj pa je namenjen izključno tebi). Drugo spoznanje pa je, da moraš dopustiti, da otrok, ko mu rečeš ne, pokaže svoje nezadovoljstvo in v naslednji fazi, da ga pustiš, da žaluje, ker nečesa pač ni dobil ali dosegel. Poseganje v ti fazi je poseganje v otrokovo suverenost in bo zelo slabo vplivalo na njegov razvoj. V odmoru po predavanju sva z ženo stopila do g. Juula in ga prosila za nasvet. Z veseljem nama je bil pripravljen pomagati (pa tudi ostalim).

Za konec naj napišem, da je bilo predavanje vsekakor vredno poslušanja. Edina stvar, ki jo organizatorju (slovenskemu Familylabu) lahko zamerimo je, da kljub konkretni ceni za 3-urno predavanje (110 EUR za par), ki jo je bilo predavanje vsekakor vredno, niso uspeli zagotoviti prevoda, kar je verjetno pustilo pred vrati kar nekaj staršev, ki ne obvladajo angleščine na dovolj visoki ravni. To bi v bodoče veljalo popraviti.

S pomočjo znanja, ki sva ga dobila iz knjig, predavanja in osebnega stika z g. Juulom, sva z ženo vsekakor uspela izboljšati medsebojno interakcijo znotraj naše družine. Že bereva tudi njegovo zadnjo v Sloveniji izdano knjigo Družinske vrednote in se izobražujeva naprej.

Prepričan sem tudi, da to ni bilo najino zadnje srečanje z Jesperjem Juulom na šest oči.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    Marjan
    23.01.2009 ob 15:06

    Sem že bral o njem in o njegovem projektu Familylab. Ko to najdem, si rečem: “Še so strokovnjaki, ki znajo stvari predstaviti preprosto, praktično, življenjsko.”

  2. 2
    Plesalka
    23.01.2009 ob 16:17

    Toliko ljubezni in predanosti veje iz vajinega straševstva, da sta pravi blagoslov za ta svet.

    Objem ;) ))

  3. 3
    anubisanubis
    23.01.2009 ob 18:59

    Evo, potem smo se pa videli, tudi jaz sem bil s svojo na drugi delavnici.

    Moja zamera gre bolj temu, da je bilo bolj predavanje in manj delavnica. In zato veliko preveč zasoljena cena… Ker podobna predavanja ima tudi ob izidih svoje knjige pa so zastonj :)

  4. 4
    Ivana G
    23.01.2009 ob 23:53

    Res lep zapis! Mi je prav v zadovoljstvo, ko vidim, kako nekomu vsebina tudi toliko daje kot meni … TO je kul! ;-)

    Rada bi samo povedala, kako je s konsekutivnim prevajanjem. Tokrat ga ni bilo – ne zaradi škrtosti – temveč zaradi pomanjkanja časa. Zavedali smo se, da so tri ure zelo premalo – ampak alternativa je bila samo to ali pa – nič. (Res, tisti dve triurni luknji sta bili vse, kar še ni imel zapolnjeno z drugimi obveznostmi v Sloveniji – ne sprašujte me, kako zdrži, ker mi ni jasno.) In zavedali smo se, da bo že tako premalo časa za vse… Če bi ga polovico pojedli še s prevajanjem, no, potem bi bilo najbrž boljše, da delavnic sploh ne ponudimo, smo si mislili…

    Sicer Juula prevajanje ne moti, je pa res, da mu je bolj všeč, če ga ni, iz preprostega razloga, ker požre toliko časa, ki je na voljo. Dela pa sicer z nami perfektna prevajalka, ki jo je užitek poslušati in gledati, ne samo ker obvlada, ampak tudi, ker se tako lepo vživi, da “prevaja” tudi gestikulacijo! ;-) Na J. predstavitvi v SEMu me je navdušila! In že samo zato, bi jo jaz imela vsakič zraven, če le ni bilo drugih argumentov…

    Vem, da je Juula veselje poslušati in da bi bilo fino, če bi ga lahko vedno poslušali vsi, ne glede na znanje angleščine, ampak po pravici povedano bomo morali vsakič posebej tehtati, kaj je najbolj smiselno glede na celoto okoliščin… V odkup: razen enkrat na leto so pa vse naše delavnice v slovenščini! ;-)

    Kar se trajanja in dileme predavanje/delavnica: Juul res načeloma dela celodnevne delavnice, ki so tudi po strukturi vsekakor bolj “delavniške”, ampak kot rečeno, tokrat kratko malo ni bilo druge. Rekli smo si, pač poskusimo… Mogoče bi bilo, si zdaj mislim, boljše, če bi organizirali eno celodnevno, razdeljeno na dva dela … po drugi strani se nam je zdelo fino ponuditi dve tematiki namesto ene … kdo ve, sicer pa učimo iz napak… Vsekakor se nam je zdelo boljše to kot nič. Aha, naslednjič bo na programu, obljubljam, celodnevna, ampak prvi prost termin za kaj takega v njegovem koledarju je – 8. maj 2010.

    Pa oprosti za dolžino – čisto me je zaneslo! (Prvič, da odgovarjam na blog o FL … 8-)

    Ivana iz Familylaba

  5. 5
    tameertameer
    26.01.2009 ob 11:06

    @Marjan: se povsem strinjam.
    @Plesalka: Hvala za lepe besede.
    @anubis: Mislim, da ti je Ivana G lepo odgovorila v svojem komentarju.
    @Ivana G: Hvala za izčrpno pojasnilo.

  6. 6
    Anubis
    26.01.2009 ob 11:17

    Ah, seveda, v bistvu nisem hotel kritizirati, kljub vsemo je bilo izjmeno doživetje in super izkušnja, glede tega gredo Familylabu vse pohvale in upam, da se ne bodo ustavili samo pro temu…

    Vsekakor pa bi bile celodnevne delavnice pravi biser.

  7. 7
    katarina
    26.01.2009 ob 11:23

    :) če je kompetentni otrok priročnik potem ga bom takoj vrgla stran.

    moje trdni prepričanje je, da je najboljši vzgojni vodič intuicija in iskreni odnosi, nikakor pa ne razni psihološki priročniki, ki se prodajajo za med, starši pa se besed teh priročnikov držijo kot pijanec plota.
    otroci so različni, starši so različni in je ni knjige na tem svetu, ki bi lahko staršu povedala, kako mora vzgajati.

    otrok je otrok, se rodi kot otrok, starš pa odrasel človek postane ob otroku, ne more se tovrstno izobraževat, ne more se naučit, lahko se samo uči ob otroku. da pa starš to ve, pa ne rabi plačat 110 eur, da mu to pove nekdo drug. ali pač … :)

    sem mama dveh najstnic, da ne bo kdo mislil, da sem teoretik. in v nobeni knjigi ne piše kako reagirati kot starš, ko otork nareid to ali ono, kako odreagirati na svoje občutke, kako ostati cel kot človek in biti ob enem starš … post festum smo vsi starši potem, ko naši otorci odrasejo, pametni in vemo kako se otroke vzgaja. enako je z juulom. tudi on govori iz svojih lastnih izkušenj, to lahko naredi marskateri starš, ki mu je “uspelo”, da so otroci ostali na gladini. pa so res toliko starši odgovorni za to, kako se otrk razvija? hmmm … po moje ne. ampak to boste tisti, ki imate doma planičarje in nekajletnike izvedeli šele čez 5+ let.

  8. 8
    tameertameer
    26.01.2009 ob 11:25

    @Anubis: Glede celodnevnih delavnic se strinjam, da bi bile zadetek v polno, ampak maj 2010 je na žalost precej daleč stran, otroci pa odraščajo kot za stavo (in mi z njimi).

  9. 9
    tameertameer
    26.01.2009 ob 12:35

    @katarina: Nihče nikogar ne sili, naj bere priročnike, posluša strokovnjake in podobno. Znotraj vsake družine se sami odločamo, na kašen način se bomo lotevali vzgoje, kako bomo postavili odnose, kaj bo z odgovornostjo, itd. Kako uspešni smo pri tem je razvidno iz našega osebnega zadovoljstva in seveda zadovoljstva naših otrok. To je edino, kar šteje. In meni osebno Juulov način obravnavanja družinske tematike zelo ustreza in mi pomaga, da sem v določenih situacijah veliko bolj samozavesten kot bi bil sicer. To je zame dovolj. Vzgoje pa se seveda lotevam po svoje, trdno prepričan, da v pravi smeri.

  10. 10
    katarina
    26.01.2009 ob 12:46

    kako nihče nikogar ne sili? kaj to ni posredno siljenje, če o mediji polni nasvetov, kateri priročnik je super za vzgojo, kaj je treba prebrat, da boš dober starš, itd? reklame v stilu “kaj morate nujno vedeti o vzogji vašega otroka”, “postanite dober starš”, itd. so posiljevanje staršev in vcepljanej občutka, da so pomanjkljivi, da ne vzgajajo dobro, ker … ah ja, ne berejo teh kvazi priročnikov. :) brez skrbi imam doma tega juula, sem ga prebrala. ampak to ni priročnik. veš kaj je priročnik, kako izgleda?

    kdo pa je strokovnjak? tisti, ki je vzgojil 2 otroka? tisti, ki jih je vzgojil 10? poznam strokovnjaka, ki učita starše “pravilnega vzgajanja”, njuna hči pa je zabredla v mamila. sta onadva strokovnjaka? ali je to le dokaz, da tudi dobrim staršem otroci “zaidejo”? :) čakaj, ko prideš do 10+ letnika, boš potem povedal kako in kaj ti koristijo priročniki. :) ))

  11. 11
    Marjan
    26.01.2009 ob 13:04

    Informacije v knjigah pa še res ne pomenijo, da se z branjem že vse izboljša. So pa dobra osnova, da razmislimo, če so uporabne tudi za nas. Tudi to, da ljudem, ki nekaj učijo, vse ne uspeva tako, kot učijo, je zgodba zase.

    Kako daleč v mamila pa je zabredla hči od onih dveh strokovnjakov? To, da sta strokovnjaka za vzgojo še ne pomeni, da so otroci nato vodljivi, pridni, pravi vzor… Sicer pa, ravno zato, ker njima je hčer zabredla, sedaj vesta, kako vplivati na to, da ne bi tudi otroci drugih.

    Vsak sam izbira, kako se bo učil. Knjige in seminarji so ena od izbir. Jaz sem bil vzgojen brez, da bi starši prebirali kakšne knjige o tem. Če bi kakšno (takšne kot jih jaz danes), bi jim to verjetno v nekaj primerih koristilo. Bil sem prvi od treh otrok in vzgoja je pri meni je bila drugačna kot pri ostalih dveh. Je pa res, da sem kot otrok odraščal v okolju in času, ko ni bilo toliko izzivov za otroke. Starši ter njihove besede so bile zakon. Bili so več kot bogovi. Vedeli so odgovore na vsa moja vprašanja. Če ne drugega, so rekli: “Ne vem!”

  12. 12
    katarina
    26.01.2009 ob 13:13

    Marjan: ta hčerka je zabredla v mamila ko sta njena starša zelo pridno že enkaj let izvajala delavnice na temo dobrega starševstva. kar sem hotla s tem povedat je da, da ga ni recepta, po katerem bi se dalo otroke vzgajati. še roža crkne, pa jo lahko ravno prav zalivaš in je na pravi svetlobi. nekaj so geni, nekaj okolje, nekaj tisti, ki jo vzgaja. pri otrocih je pa isto.
    in kaj bosta onadva razlagala staršem, kako naj pazijo na otroke? ti otroci si pač drugačni od njene hčere in tisti starši so dugačni od njijudveh. mene je tudi kap, ko sem videla, da se moja hči reže pri 13 letih. sama mi je pokazala, jaz niti pomislila nisem na to. ja, ej hotla bit emo a ne in to je tko zlo moderno. zdaj pa se je odločila, da bo kadila, pri 14. kar odločila se je, pa doma nihče ne kadi. in v katerem priročniku piše kaj narediti v tem primeru? :) v nobenem, zato pa pravim, da so ti priročniki za pleničarje. za vse ostale so nekoristni.

    in še nekaj je strašno zanimivo pri teh priročnikih. niti eden ne govori o spolnih zlorabah, o incestih/pedofiliji. kot da tega ni. niti enega nasveta ni, na kaj naj bodo starši pozorni pri otrocih tozadevno. je že res, da je tega največ ravno v družinah, pa vendar ….

    ne kot priročnik temveč kot razširjanje obzorja predlagam knjigo “otroka oblikujejo vrstniki”. da ne bomo starši mislili, kako strašno pomembni smo oz. da smo najbolj pomembni na svetu. .)

    marjan: tudi jaz sem nastarejša in so me drugače vzgajali kot moji sestri. ne boš verjel, tudi moja mlajša hči pravi, da s starejšo delam drugače kot z mlajšo. da ji več dovolim, recimo. pa ja, starejša je hitreje stara toliko, kot postavim mejo za kakšno stvar, tamala mora pa še malo počakat. pa to ni drugačna vzgoja, je le subjektiven pogled na situacijo.

  13. 13
    tameertameer
    26.01.2009 ob 14:23

    @katarina: S tem “nihče” sem mislil na sebe. Juulove knjige so točno to, pod kar si sam predstavljam uporaben priročnik. To seveda velja zame, ker iz določene knjige lahko potegneš samo tisto, kar si pripravljen (sposoben) potegniti. Verjetno bi bilo moje mnenje, če bi njegove knjige bral pred desetimi leti, precej drugačno kot je sedaj. In sigurno bo drugačno tudi čez deset let. In ne gre za to, da se držim nekih Juulovih navodil kot pijanec plota. Enostavno vzgajam otroka po svoje, Juulovo razmišljanje pa je zelo blizu nečemu, kar se sklada z mojimi predstavami o uspešni vzgoji. Poudarek je na mojimi predstavami. Kaj bo pa končni rezultat moje vzgoje, pa seveda ne morem vedeti. Delam v dobi veri in upam na najboljše. Tako pri sebi kot pri otroku.

  14. 14
    katarina
    26.01.2009 ob 14:33

    razumem. sama sicer ne posegam po tovrstni literaturi oz. sem nekaj knjig dobila v dar potem, ko sem darovalcu zabičala, da jo bom vrgla stran, če bo kvazipriročnik z navodili za uporabo otroka. :) vesela sem, da se tega čtiva nikoli nisem posluževala, saj imam z danes 15 in 13 letnima hčerama poln odnos, v katerem sem na trenutke zgubljena, pa se skupaj z njima učim oz. me onidve učita. kadar ne vem kaj naj naredim (najlažje je zarjuti, poslati otroka v kot da se ohladi ali udariti), ju vprašam za mnenje, jima povem, da ne vem, kaj naj naredim in da me tista stvar boli.

    moji starši so bili bogovi, jaz nočem bit. hočem bit človek, hočem da otroka vesta, da vsega ne znam, da pa se učim in da sem pripravljena na nova obzorja in razumevanja odnosov. če mi slučajno pride v roke knjiga, ki govori o podobnih odnosih kot jih imam sama s hčerama jo prelistam, to pa je tudi vse.

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank