Arhiv za mesec Februar, 2009

Ponižnost, hvaležnost in Mick Ronson

Duhovnost, Življenje je life 26.02.2009

Konec aprila bo minilo 16 let od kar je za vedno odšel Mick Ronson. Kdo za vraga je Mick Ronson? In zakaj je ravno danes pristal v naslovu mojega zapisa?

Mick Ronson je bil odličen angleški kitarist, ki je med drugim kot glasbenik, avtor glasbe in producent sodeloval z Davidom Bowiem (kot član njegove spremljevalne zasedbe The Hype, kasneje The Spiders from Mars), Loujem Reedom (skupaj z Bowiem je produciral njegov album Transformer, na njem igral solo kitaro in med drugim tudi klavir v komadu Perfect Day), Ianom Hunterjem, Morrissejem, Bobom Dylanom, Eltonom Johnom, Johnom Mellencampom …

Kar se me je dotaknilo, ker se me dotika že precej časa, je minljivost. Bolj natančno naša minljivost. Kako zelo minljivi smo. Kako zelo hvaležni bi morali biti za vsak trenutek, ki nam je dan v tem življenju. Življenje je tako lepo in mogoče nam bo nekoč žal vsakega trenutka, ki bi ga lahko preživeli bolj polno, pa ga nismo. Mick Ronson je del tega zapisa v opomin, da nihče ni izvzet, prav vsi gremo po njegovi poti. Podobno kot Randy Pausch je umrl za rakom pri 46. Prekleto zgodaj za človeka s tako velikim ustvarjalnim potencialom.

Ta zapis je nastal ob poslušanju Ronsonovega albuma Heaven and Hull, ki ga je že hudo bolan pripravljal skupaj s svojimi prijatelji Davidom Bowiem, Chrissie Hynde, Johnom Mellencampom in predvsem Joem Elliottom, pevcem skupine Def Leppard, ki je največ pripomogel, da je le-ta tudi ugledal luč sveta. Podobno kot Tošeta ga je med ustvarjanjem prehitela smrt in album so izdali posthumno leta 1994. Prvič sem ga poslušal sredi 90-ih in že takrat sta se me najbolj dotaknili pesmi When The World Falls Down ter Life’s a River, v katerih se dotika lastne minljivosti in življenja na sploh. Skupaj z instrumentalno You and Me so to pesmi, ki mi odpirajo srce.

Da mi je album ponovno prekrižal pot ravno sedaj, je kriv posnetek koncerta posvečenega Freddiju Mercuryju, še enemu neverjetnemu talentu, ki je tudi odšel sredi 40-ih, na katerem je Ronson zadnjič nastopil pred tako množično publiko in skupaj s Queeni, Ianom Hunterjem ter Dvidom Bowiem izvedel pesem All the Young Dudes, posnetek katere se nahaja tudi na albumu Heaven and Hull.

Mick Ronson, Freddie Mercury in Randy Pausch so svoja življenja živeli polno in čeprav so bila kratka, so v njih marsikaj dosegli in pustili za seboj neizbrisno sled. Prav gotovo so si tudi oni želeli, da bi imeli na razpolago več časa, ampak na koncu so se morali sprijazniti, da je to vse, kar jim je bilo dano. Z enakim dejstvom se bomo slej ko prej morali sprijazniti tudi mi. Prej kot bomo to naredili, več bomo imeli od življenja.

Ob zavedanju svoje minljivosti pa nikakor ne smemo pozabiti na ponižnost in hvaležnost. Namesto jadikovanja, zagrenjenosti, strahu, sovraštva in depresije, bi morali v svoje življenje spustiti ponižnost in hvaležnost in svet bi bil veliko bolj prijazen prostor za bivanje.

Ponižno stojim pred stvarstvom in občutim hvaležnost za to, da obstajam.

  • Share/Bookmark

Pustni cirkus Montyja Pythona

Življenje je teater 23.02.2009

Ker je ravno pustni čas, sem se odločil, da malce pobrskam po arhivu in objavim nekaj slik iz polpretekle zgodovine. Bolj natančno, v nadaljevanju bom postavil na ogled nekaj fotografij, ki so nastale pred dobrim ducatom let (če jih ni že skoraj petnajst), ko se je naša druščina odločila, da je čas, da končno tudi mi spravimo skupaj eno pošteno skupinsko masko. Kot veliki oboževalci Letečega cirkusa Montyja Pythona z izbiro maske nismo imeli prav velikih težav. Soglasno in z velikim navdušenjem smo se odločili, da bomo predstavljali Gumbyje, enega bolj odbitih likov iz cirkusa.

Ne morem reči, da smo v izdelavo mask vložili ogromno truda, ampak tudi primernih oblačil in predvsem škornjev ni bilo lahko najti. Pa na robce na glavi ne smemo pozabiti. Drži, brez muje se še čevelj ne obuje. Na sobotni večer smo se tako pražnje odeti podali v mesto, da se predamo noremu pustnemu rajanju. Predvsem smo se zadrževali v danes že pokojnem lokalu Magma, ki je bil v tistih časih naša baza. Za pusta pa je bila scena ponavadi še posebno divja.

Bili pa smo seveda tudi v drugih popularnih lokalih in se nekajkrat sprehodili skozi mestno jedro, vendar moram priznati, da so nas v celem večeru prepoznali morda trije ljudje. Kar mislim, da ni znak, da smo masko slabo izdelali in jo slabo predstavljali, pač pa je bolj znak neprepoznavnosti Monty Pythonov v naših krajih (vsaj za Kranj to zagotovo drži). Po večini so nas imeli za kmete in celo gestapovce, čeprav smo se trudili, da maske tudi spravimo v življenje, da bi bili čimbolj podobni delu in liku Gumbyjev. Poznavalci (ljubitelji) Letečega cirkusa, veste, kako naj bi bilo to videti.

Na koncu smo pristali v takrat popularnih diskotekah Skali (Preddvor) in Gorjancu (Hotemaže), kjer smo celo nastopili v tekmovalnem programu, seveda brez uspeha, ker smo bili v diskotekah še manj prepoznavni kot prej v mestu.

Na ogled vam ponujam galerijo, ki bo najbolje ponazorila, o čem govori pričujoči zapis. Seveda na koncu ne sme manjkati obvezni prostozidarski pozdrav.

And now for something completely different.


  • Share/Bookmark

Toše – The Hardest Thing (dokumentarec)

Film, Življenje je life 19.02.2009

Včeraj sem šel po dolgem času spet v kino. Kakšnega pretiranega navala ni bilo. Ljubljanski Kolosej je v vsej svoji praznini v bistvu deloval precej otožno. Za dokumentarec, ki sem si ga ogledal pa tega ne bi mogel trditi, čeprav si ne moreš kaj, da ob gledanju ne bi občutil žalosti. Žalosti, ko se zaveš, kakšen velik potencial je ostal neizkoriščen. Žalosti, ko dojameš, kako ogromna količina kreativne energije se je v hipu ohladila, morda prav na svojem vrhuncu.

V bistvu mi je bilo vse to jasno že ob Tošetovi smrti, dokumentarec me je zgolj utrdil v tem prepričanju. Čeprav nikdar nisem bil ne vem kako velik pristaš glasbene zvrsti, v kateri se je udejstvoval, lahko z mirnim srcem napišem, da sem ob njegovih pesmih čutil nekaj posebnega. Čutil sem ljubezen, ki je vela iz vsake pore njegovega bitja in nezadržno napolnila prostor, katerega se je dotaknil njegov glas.

Film sicer prikazuje ustvarjanje njegovega zadnjega albuma, ki naj bi mu tlakoval pot k svetovni slavi, pokaže pa precej več kot to. Skozi pričevanja ljudi, ki so z njim sodelovali, skozi prikaze odziva publike, ki mu je jedla iz roke, ter skozi odzive njega samega, spoznaš, kako velik človek je bil Toše. Ne me narobe razumeti, a zdi se mi, da je bil prevelik za ta svet. Na njem je bilo nekaj angelskega. Tako lepega bitja, v fizičnem in duhovnem smislu, s tako čistim srcem, lepim glasom in ogromnim ustvarjalnim potencialom, ne najdeš daleč naokrog. Če sploh kje.

Za film, kot obrtniški izdelek, lahko rečem, da je narejen zelo solidno. Ura in dvajset minut gre mimo kot ekspresni vlak. Dinamike je dovolj, čustvenega naboja prav tako. Na nekaj mestih sem imel pošteno orošene oči. Zelo se me je dotaknil prikaz njegovega stika s publiko, najbolj pa se me je zagotovo ganil izsek iz njegovega zadnjega intervjuja, ki ga je dal makedonski televiziji le nekaj ur pred svojim tragičnim odhodom. Skozi tistih nekaj stavkov se zrcali vsa njegova veličina in neizmerna ljubezen do svojih najbližjih.

Hvaležni smo lahko, da smo imeli priložnost med seboj gostiti tako visoko duhovno razvito bitje.

Ena od velikih Kolosejevih dvoran je bila med predvajanjem skoraj prazna. Nemara so prikazovalci pričakovali večji obisk. Vsekakor bi si ga dokumentarec, Toše in ustvarjalci tudi zaslužili.

  • Share/Bookmark

Randy Pausch – Zadnje predavanje

Duhovnost, Knjige, Življenje je life 11.02.2009

Ne glede na to, kako nadarjen je bil Randy Pausch na računalniškem področju (pravzaprav na kateremkoli področju), se je na koncu njegove življenjske poti izkazalo, da je njegovo glavno poslanstvo v tem življenju, da nas naključne (in malo manj naključne) bralce spodbudi, da v polni meri uresničimo svoje otroške sanje in v največji meri izkoristimo čas, ki nam je na voljo. Ker kot pravi sam, se nam lahko zgodi, da bomo postavljeni pred dejstvo, da na voljo nimamo toliko časa, kot smo mislili, da ga imamo.

Kako bi se odzvali, če bi vam pri še ne dopolnjenih 46. letih odkrili raka na trebušni slinavki?

Randy se je odločil, da bo čas, ki mu je še na voljo v čim večji meri preživel z ženo in otroki (takrat starimi eno, tri in pet let). Odločil pa se je tudi, da, kot je v navadi na univerzi, na kateri je predaval, pripravi zadnje predavanje za svoje slušatelje. Zasnoval ga je tako, da ni bilo namenjeno zgolj takratnim slušateljem pač pa predvsem njegovim otrokom. Naredil je nekakšno zapuščino otrokom, ki bodo primorani odraščati brez očeta. Da bodo skozi predavanje lahko vsaj malce začutili, kakšen človek je bil njihov oče, da bodo lahko izluščili nekaj modrosti, ki jim bodo v življenju v oporo pri iskanju prave poti.

Ni potrebno posebej poudarjati, da je bilo predavanje pospremljeno z ovacijami in da si je njegov posnetek na internetu ogledalo ogromno število ljudi. Randy se je tudi zaradi tega odločil, da v sodelovanju s kolumnistom Wall Street Journala Jeffreyjem Zaslowom napiše knjigo Zadnje predavanje, ki je nekakšna razširjena verzija dejanskega predavanja.

Moram priznati, da si sam predavanja nisem ogledal. Do prejšnjega tedna, ko mi je prišel v roke slovenski prevod knjige, niti nisem vedel za njegov obstoj. Zdaj pa lahko napišem, da sem zelo vesel, da je stvarstvo (oz. Mladinska knjiga) omogočilo, da mi je knjiga prekrižala pot. Na določenih mestih se me je napisano globoko dotaknilo, bolje rečeno ganilo. Preprosto sem navdušen nad izpovedjo človeka, ki si je dovolil živeti svoje sanje. Zamislil sem se nad tem, kako v življenju ni potrebno komplicirati, da otroške sanje niso nekaj trapastega in da na voljo nimamo prav veliko časa. Zato je potrebno ukrepati tukaj in zdaj. In biti vztrajen pri premagovanju ovir na poti do uresničitve svojih sanj.

Randyju je v njegovem kratkem življenju uspelo premostiti ovire in uresničiti skoraj vse sanje iz otroštva, čeprav jih je bilo kar nekaj na prvi pogled zelo težko uresničljivih.

Svojim otrokom in vsem nam je pustil krasno zapuščino.

  • Share/Bookmark

Blue Monday nam je vzel Marka Zorka

Življenje je life 4.02.2009

Naslov pričujoče objave se mi je zapisal 22. januarja lansko leto. In pri tem je ostalo. Pri naslovu namreč. Ničesar več nisem mogel napisati. Morda je zdaj napočil čas, da to storim. Leto dni sicer ni pretirano dolga doba, je pa vendarle dovolj, da se človeku umirijo čustva in strnejo misli. Čas celi rane.

Marko Zorko je bil zagotovo najbolj pronicljiv pisec, kar smo jih Slovenci imeli čast imeti v gosteh zadnjih nekaj desetletij. Verjetno se marsikdo s tem ne bo strinjal, ampak govorim v svojem imenu. Meni je njegov stil pisanja pisan na kožo. Uporablja ravno pravšnjo mero arhaizmov, ki okusno zabelijo zapisano. Iz njegovih zapisov vejejo duhovitost, razgledanost, (samo)ironija in še marsikaj. Vedno je bil prekleto aktualen, pa vendar nikdar žaljiv.

Na njegov blog erostanatos sem naletel malce po njegovi smrti. Prebral sem ga na dušek (na žalost zapisov ni prav veliko) in bil zelo dotaknjen. Drugače kot s stvarmi, ki jih je pisal za Sobotno prilogo ali Mladino. Drugače kot s prispevki za Točno opoldne. Čeprav gre v bistvu za njegove stare zapise, jih je izbiral in nizal tako, da se vidi, da se je ukvarjal s svojo minljivostjo in da ga misel o neizbežnem koncu zelo vznemirja. Upam, da mi ne bo zameril, če v nadaljevanju objavim del zapisa z njegovega bloga, ki to lepo ponazarja.

In ko sem neko zgodnje popoldne v gnezdu bral jutranje knjige, sem zagledal na parketu mravljo, ki se ni mogla odločiti, kam naj gre. Potresel sem ji nekaj drobtinic, ki so se valjale na bogatinovi mizi – mogoče je bil suh kruh iz Unionske kleti – ona pa še zmeraj ni vedela kod ne kam. Ne vem , kako mi je prišla na misel, vzel sem list pisalnega papirja in ga nalahno, poudarjam – nalahno! – pokril čez mravljo. Zanimalo me je, kam se bo obrnila, kam bo šla, ko bo okrog nje nenadoma brezmejna belina. Nič se ni zganilo pod papirjem in ko sem ga čez nekaj časa odkril, je tam ležala očitno mrtva mravlja. Dogodek poznam tolikanj dobro zato, ker je še dolgo hodilo za mano: kako sem se nenadoma zavedel, da sem bil priča čudežu, ki se mu pravi smrt, vseobsegajoča smrt, ki drži za vrat tudi navadno, domačo  mravljo, na poti s špecerijo domov. Kakor tudi mene, ko bo  nekomu nad menoj nenadoma padlo na pamet da bi me preizkušal, kako se znajdem v brezmejni belini. Ni me zdrznilo to, da je bila smrt, ampak to, da je bila točno zdaj (Marko Zorko, blog erostanatos, 29.09.2007).

To, da se je Marko Zorko ukvarjal s svojo minljivostjo se me je seveda dotaknilo zato, ker se tudi sam precej ukvarjam s svojo. Vsekakor preveč. Obenem pa se zavedam, da bom šele, ko bom smrt sprejel za sestavni del življenja, svobodno zaživel. Ker življenje v strahu ni pravo življenje. Čutim, da mi je v zadnjih dneh uspelo narediti preboj tudi v tej smeri. Da mi je smrt bliže. Da strah izgublja svojo moč.

Marko, zelo te pogrešam. Za tabo je ostala velika luknja in na obzorju še ni videti junaka, ki bi jo vsaj približno lahko zapolnil.

  • Share/Bookmark
blank