Arhiv za dan 4.02.2009

Blue Monday nam je vzel Marka Zorka

Življenje je life 4.02.2009

Naslov pričujoče objave se mi je zapisal 22. januarja lansko leto. In pri tem je ostalo. Pri naslovu namreč. Ničesar več nisem mogel napisati. Morda je zdaj napočil čas, da to storim. Leto dni sicer ni pretirano dolga doba, je pa vendarle dovolj, da se človeku umirijo čustva in strnejo misli. Čas celi rane.

Marko Zorko je bil zagotovo najbolj pronicljiv pisec, kar smo jih Slovenci imeli čast imeti v gosteh zadnjih nekaj desetletij. Verjetno se marsikdo s tem ne bo strinjal, ampak govorim v svojem imenu. Meni je njegov stil pisanja pisan na kožo. Uporablja ravno pravšnjo mero arhaizmov, ki okusno zabelijo zapisano. Iz njegovih zapisov vejejo duhovitost, razgledanost, (samo)ironija in še marsikaj. Vedno je bil prekleto aktualen, pa vendar nikdar žaljiv.

Na njegov blog erostanatos sem naletel malce po njegovi smrti. Prebral sem ga na dušek (na žalost zapisov ni prav veliko) in bil zelo dotaknjen. Drugače kot s stvarmi, ki jih je pisal za Sobotno prilogo ali Mladino. Drugače kot s prispevki za Točno opoldne. Čeprav gre v bistvu za njegove stare zapise, jih je izbiral in nizal tako, da se vidi, da se je ukvarjal s svojo minljivostjo in da ga misel o neizbežnem koncu zelo vznemirja. Upam, da mi ne bo zameril, če v nadaljevanju objavim del zapisa z njegovega bloga, ki to lepo ponazarja.

In ko sem neko zgodnje popoldne v gnezdu bral jutranje knjige, sem zagledal na parketu mravljo, ki se ni mogla odločiti, kam naj gre. Potresel sem ji nekaj drobtinic, ki so se valjale na bogatinovi mizi – mogoče je bil suh kruh iz Unionske kleti – ona pa še zmeraj ni vedela kod ne kam. Ne vem , kako mi je prišla na misel, vzel sem list pisalnega papirja in ga nalahno, poudarjam – nalahno! – pokril čez mravljo. Zanimalo me je, kam se bo obrnila, kam bo šla, ko bo okrog nje nenadoma brezmejna belina. Nič se ni zganilo pod papirjem in ko sem ga čez nekaj časa odkril, je tam ležala očitno mrtva mravlja. Dogodek poznam tolikanj dobro zato, ker je še dolgo hodilo za mano: kako sem se nenadoma zavedel, da sem bil priča čudežu, ki se mu pravi smrt, vseobsegajoča smrt, ki drži za vrat tudi navadno, domačo  mravljo, na poti s špecerijo domov. Kakor tudi mene, ko bo  nekomu nad menoj nenadoma padlo na pamet da bi me preizkušal, kako se znajdem v brezmejni belini. Ni me zdrznilo to, da je bila smrt, ampak to, da je bila točno zdaj (Marko Zorko, blog erostanatos, 29.09.2007).

To, da se je Marko Zorko ukvarjal s svojo minljivostjo se me je seveda dotaknilo zato, ker se tudi sam precej ukvarjam s svojo. Vsekakor preveč. Obenem pa se zavedam, da bom šele, ko bom smrt sprejel za sestavni del življenja, svobodno zaživel. Ker življenje v strahu ni pravo življenje. Čutim, da mi je v zadnjih dneh uspelo narediti preboj tudi v tej smeri. Da mi je smrt bliže. Da strah izgublja svojo moč.

Marko, zelo te pogrešam. Za tabo je ostala velika luknja in na obzorju še ni videti junaka, ki bi jo vsaj približno lahko zapolnil.

  • Share/Bookmark
blank