Naslov pričujoče objave se mi je zapisal 22. januarja lansko leto. In pri tem je ostalo. Pri naslovu namreč. Ničesar več nisem mogel napisati. Morda je zdaj napočil čas, da to storim. Leto dni sicer ni pretirano dolga doba, je pa vendarle dovolj, da se človeku umirijo čustva in strnejo misli. Čas celi rane.

Marko Zorko je bil zagotovo najbolj pronicljiv pisec, kar smo jih Slovenci imeli čast imeti v gosteh zadnjih nekaj desetletij. Verjetno se marsikdo s tem ne bo strinjal, ampak govorim v svojem imenu. Meni je njegov stil pisanja pisan na kožo. Uporablja ravno pravšnjo mero arhaizmov, ki okusno zabelijo zapisano. Iz njegovih zapisov vejejo duhovitost, razgledanost, (samo)ironija in še marsikaj. Vedno je bil prekleto aktualen, pa vendar nikdar žaljiv.

Na njegov blog erostanatos sem naletel malce po njegovi smrti. Prebral sem ga na dušek (na žalost zapisov ni prav veliko) in bil zelo dotaknjen. Drugače kot s stvarmi, ki jih je pisal za Sobotno prilogo ali Mladino. Drugače kot s prispevki za Točno opoldne. Čeprav gre v bistvu za njegove stare zapise, jih je izbiral in nizal tako, da se vidi, da se je ukvarjal s svojo minljivostjo in da ga misel o neizbežnem koncu zelo vznemirja. Upam, da mi ne bo zameril, če v nadaljevanju objavim del zapisa z njegovega bloga, ki to lepo ponazarja.

In ko sem neko zgodnje popoldne v gnezdu bral jutranje knjige, sem zagledal na parketu mravljo, ki se ni mogla odločiti, kam naj gre. Potresel sem ji nekaj drobtinic, ki so se valjale na bogatinovi mizi – mogoče je bil suh kruh iz Unionske kleti – ona pa še zmeraj ni vedela kod ne kam. Ne vem , kako mi je prišla na misel, vzel sem list pisalnega papirja in ga nalahno, poudarjam – nalahno! – pokril čez mravljo. Zanimalo me je, kam se bo obrnila, kam bo šla, ko bo okrog nje nenadoma brezmejna belina. Nič se ni zganilo pod papirjem in ko sem ga čez nekaj časa odkril, je tam ležala očitno mrtva mravlja. Dogodek poznam tolikanj dobro zato, ker je še dolgo hodilo za mano: kako sem se nenadoma zavedel, da sem bil priča čudežu, ki se mu pravi smrt, vseobsegajoča smrt, ki drži za vrat tudi navadno, domačo  mravljo, na poti s špecerijo domov. Kakor tudi mene, ko bo  nekomu nad menoj nenadoma padlo na pamet da bi me preizkušal, kako se znajdem v brezmejni belini. Ni me zdrznilo to, da je bila smrt, ampak to, da je bila točno zdaj (Marko Zorko, blog erostanatos, 29.09.2007).

To, da se je Marko Zorko ukvarjal s svojo minljivostjo se me je seveda dotaknilo zato, ker se tudi sam precej ukvarjam s svojo. Vsekakor preveč. Obenem pa se zavedam, da bom šele, ko bom smrt sprejel za sestavni del življenja, svobodno zaživel. Ker življenje v strahu ni pravo življenje. Čutim, da mi je v zadnjih dneh uspelo narediti preboj tudi v tej smeri. Da mi je smrt bliže. Da strah izgublja svojo moč.

Marko, zelo te pogrešam. Za tabo je ostala velika luknja in na obzorju še ni videti junaka, ki bi jo vsaj približno lahko zapolnil.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    Marjan
    4.02.2009 ob 15:24

    Včasih sem poslušal “Točno opoldne”. Marko je res čudovito uporabljal metafore in prispodobe.

  2. 2
    Iza
    4.02.2009 ob 16:39

    Spominjam se nekega rahlo provokativnega Markovega prispevka o rdečelascih v Sobotni prilogi Dela; v uredništvo sem zato zanj posredovala rahlo provokativno vprašanje v zvezi s tem, kaj točno je z rdečelasci pravzaprav narobe, in je odgovoril v zelo svojem slogu, navajam skoraj dobesedno: “Nič, prav nič. Moja prva žena je bila rdečelaska od nog do glave. …” ;-D
    Nepozaben vtis pa je name napravila tudi njegova avtobiografija, zdaj že leta razprodani Mein Kampf.

  3. 3
    Billy Debilly
    4.02.2009 ob 16:45

    Če imaš, in bog ne daj, da bi imel… večjo nezgodo v življenju se mnogokrat spremeni tudi odnos do smrti (sam izkusil). Otroci so naše okno v nadaljevanje življenja (sam poglej radost, ki jo imajo dedki in babice do vnukov). Ko bomo tudi to spoznali bomo razumeli več, npr. to, da žival pa naj bo še tako ljubka nima pravice (podčrtano in v bold)nadomestiti otrok. Marsikaj je “sik” v “sodobni” družbi. Tudi odnos do smrti kot ga imamo sedaj. Zato so takšni prispevki prispevek. Go on.

  4. 4
    Billy Debilly
    4.02.2009 ob 16:47

    Aha pa še – sik ideje in sik odnosi nastajajo ob prepolni mizi, ki se šibi v teži dobrot. Evropa ima polno mizo že kar (pre)dolgo…

  5. 5
    Maj
    4.02.2009 ob 17:00

    A ni Marko pisal tudi petkovo centrifugo?

    Sem pa tudi sam ogromno razmišljal o smrti, ko mi je umrl brat in še dolgo potem.

    Prišel sem do sklepa, da je najbolje o tem ne razmišljati ampak se enostavno prepustiti, ko pride pač pride.

    Glede na razvoj računalništva, upam, da se bo do smrti vsaj svoje izkušnje, zavedanje in znanje dalo nekako prekopirati v računalnik in bi tako na nek omejen način lahko živeli naprej v kakšnih robotih.
    Upam, da bo tako, ker me res izjemno zanima kaj se bo dogajalo z domačimi in s tem svetom po moji smrti.

  6. 6
    Robin S.
    4.02.2009 ob 19:52

    Lep zapis. Smrt nam je vsem blizu in zato moramo živeti sedaj – v tem trenutku. Žalostno se mi zdi, ker večina Slovencev gara danes ter odlaga ljubezen, srečo in ljubezen na jutri -ker kdo ve če bo ta jutri sploh kdaj prišel. Ponavadi nas prej smrt vzame s seboj. Poznal sem veliko ljudi, ki so garali danes in prelagali vse lepo na jutri – potem pa so se poslovili brez tega, da bi se veselili in imeli čas za resnično pomembne stvari. Smrt sama po sebi ni nič slabega, hudo je tistemu ki umira, saj pušča toliko za seboj – poleg ostalega še svoje prijatelje, družino – osebe, ki so ga imeli radi. Umirajoči je največkrat žalosten, ker vidi vso to žalost okoli sebe .. zato se tudi nekateri tako počasi poslavljajo – ker želijo še toliko povedati in potolažiti ljubljene.

  7. 7
    tameertameer
    5.02.2009 ob 08:46

    @Marjan: Marko je res znal.
    @Iza: Klasična Markova izjava.
    @Billy Debilly: Hvala za spodbudne besede. In strinjam se s tvojo navedbo o polni mizi.
    @Maj: V kolikor me spomin ne vara, Marko nikdar ni pisal Petkove centrifuge. Lahko pa, da se motim. Bolj kot nadaljevanje življenja v kakšnem robotu ti privoščim eno lepo inkarnacijo v naslednjem življenju.
    @Robin S.: Hvala za pohvalo. Sam bi k tvojim mislim dodal, da je verjetno bolj kot za umirajočega njegovo odhajanje žalostno in naporno za njegove najbližje. Sploh v tem svetu, v katerem je smrt tabu.

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank