Včeraj sem šel po dolgem času spet v kino. Kakšnega pretiranega navala ni bilo. Ljubljanski Kolosej je v vsej svoji praznini v bistvu deloval precej otožno. Za dokumentarec, ki sem si ga ogledal pa tega ne bi mogel trditi, čeprav si ne moreš kaj, da ob gledanju ne bi občutil žalosti. Žalosti, ko se zaveš, kakšen velik potencial je ostal neizkoriščen. Žalosti, ko dojameš, kako ogromna količina kreativne energije se je v hipu ohladila, morda prav na svojem vrhuncu.

V bistvu mi je bilo vse to jasno že ob Tošetovi smrti, dokumentarec me je zgolj utrdil v tem prepričanju. Čeprav nikdar nisem bil ne vem kako velik pristaš glasbene zvrsti, v kateri se je udejstvoval, lahko z mirnim srcem napišem, da sem ob njegovih pesmih čutil nekaj posebnega. Čutil sem ljubezen, ki je vela iz vsake pore njegovega bitja in nezadržno napolnila prostor, katerega se je dotaknil njegov glas.

Film sicer prikazuje ustvarjanje njegovega zadnjega albuma, ki naj bi mu tlakoval pot k svetovni slavi, pokaže pa precej več kot to. Skozi pričevanja ljudi, ki so z njim sodelovali, skozi prikaze odziva publike, ki mu je jedla iz roke, ter skozi odzive njega samega, spoznaš, kako velik človek je bil Toše. Ne me narobe razumeti, a zdi se mi, da je bil prevelik za ta svet. Na njem je bilo nekaj angelskega. Tako lepega bitja, v fizičnem in duhovnem smislu, s tako čistim srcem, lepim glasom in ogromnim ustvarjalnim potencialom, ne najdeš daleč naokrog. Če sploh kje.

Za film, kot obrtniški izdelek, lahko rečem, da je narejen zelo solidno. Ura in dvajset minut gre mimo kot ekspresni vlak. Dinamike je dovolj, čustvenega naboja prav tako. Na nekaj mestih sem imel pošteno orošene oči. Zelo se me je dotaknil prikaz njegovega stika s publiko, najbolj pa se me je zagotovo ganil izsek iz njegovega zadnjega intervjuja, ki ga je dal makedonski televiziji le nekaj ur pred svojim tragičnim odhodom. Skozi tistih nekaj stavkov se zrcali vsa njegova veličina in neizmerna ljubezen do svojih najbližjih.

Hvaležni smo lahko, da smo imeli priložnost med seboj gostiti tako visoko duhovno razvito bitje.

Ena od velikih Kolosejevih dvoran je bila med predvajanjem skoraj prazna. Nemara so prikazovalci pričakovali večji obisk. Vsekakor bi si ga dokumentarec, Toše in ustvarjalci tudi zaslužili.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

Trackbacki

  1. Tukaj in zdaj | Ponižnost, hvaležnost in Mick Ronson

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank