Arhiv za dan 26.02.2009

Ponižnost, hvaležnost in Mick Ronson

Duhovnost, Življenje je life 26.02.2009

Konec aprila bo minilo 16 let od kar je za vedno odšel Mick Ronson. Kdo za vraga je Mick Ronson? In zakaj je ravno danes pristal v naslovu mojega zapisa?

Mick Ronson je bil odličen angleški kitarist, ki je med drugim kot glasbenik, avtor glasbe in producent sodeloval z Davidom Bowiem (kot član njegove spremljevalne zasedbe The Hype, kasneje The Spiders from Mars), Loujem Reedom (skupaj z Bowiem je produciral njegov album Transformer, na njem igral solo kitaro in med drugim tudi klavir v komadu Perfect Day), Ianom Hunterjem, Morrissejem, Bobom Dylanom, Eltonom Johnom, Johnom Mellencampom …

Kar se me je dotaknilo, ker se me dotika že precej časa, je minljivost. Bolj natančno naša minljivost. Kako zelo minljivi smo. Kako zelo hvaležni bi morali biti za vsak trenutek, ki nam je dan v tem življenju. Življenje je tako lepo in mogoče nam bo nekoč žal vsakega trenutka, ki bi ga lahko preživeli bolj polno, pa ga nismo. Mick Ronson je del tega zapisa v opomin, da nihče ni izvzet, prav vsi gremo po njegovi poti. Podobno kot Randy Pausch je umrl za rakom pri 46. Prekleto zgodaj za človeka s tako velikim ustvarjalnim potencialom.

Ta zapis je nastal ob poslušanju Ronsonovega albuma Heaven and Hull, ki ga je že hudo bolan pripravljal skupaj s svojimi prijatelji Davidom Bowiem, Chrissie Hynde, Johnom Mellencampom in predvsem Joem Elliottom, pevcem skupine Def Leppard, ki je največ pripomogel, da je le-ta tudi ugledal luč sveta. Podobno kot Tošeta ga je med ustvarjanjem prehitela smrt in album so izdali posthumno leta 1994. Prvič sem ga poslušal sredi 90-ih in že takrat sta se me najbolj dotaknili pesmi When The World Falls Down ter Life’s a River, v katerih se dotika lastne minljivosti in življenja na sploh. Skupaj z instrumentalno You and Me so to pesmi, ki mi odpirajo srce.

Da mi je album ponovno prekrižal pot ravno sedaj, je kriv posnetek koncerta posvečenega Freddiju Mercuryju, še enemu neverjetnemu talentu, ki je tudi odšel sredi 40-ih, na katerem je Ronson zadnjič nastopil pred tako množično publiko in skupaj s Queeni, Ianom Hunterjem ter Dvidom Bowiem izvedel pesem All the Young Dudes, posnetek katere se nahaja tudi na albumu Heaven and Hull.

Mick Ronson, Freddie Mercury in Randy Pausch so svoja življenja živeli polno in čeprav so bila kratka, so v njih marsikaj dosegli in pustili za seboj neizbrisno sled. Prav gotovo so si tudi oni želeli, da bi imeli na razpolago več časa, ampak na koncu so se morali sprijazniti, da je to vse, kar jim je bilo dano. Z enakim dejstvom se bomo slej ko prej morali sprijazniti tudi mi. Prej kot bomo to naredili, več bomo imeli od življenja.

Ob zavedanju svoje minljivosti pa nikakor ne smemo pozabiti na ponižnost in hvaležnost. Namesto jadikovanja, zagrenjenosti, strahu, sovraštva in depresije, bi morali v svoje življenje spustiti ponižnost in hvaležnost in svet bi bil veliko bolj prijazen prostor za bivanje.

Ponižno stojim pred stvarstvom in občutim hvaležnost za to, da obstajam.

  • Share/Bookmark
blank