Arhiv za mesec Marec, 2009

Izpoved anonimnega čokoholika

Duhovnost, Življenje je life 23.03.2009

“Dokler ne boš nehal jesti čokolade, ne boš shujšal,” mi je rekla Željka in me resno pogledala. “Poglej vase, skušaj ugotoviti, zakaj ti čokolada toliko pomeni, pa napiši nekaj na to temo,” je še dodala.

Pa res, kaj za vraga je na čokoladi tako dobrega, da ne morem brez nje? Okus? Vonj? Občutek zadovoljstva? Ekspresna potešitev čustvene lakote? Mora biti nekaj na tem. Vsakič, ko doživim manjši ali večji čustveni pretres, enostavno začutim potrebo po potešitvi. In za to ni boljšega od čokolade. In to čim prej in v čim večjih količinah. Ne maram tistih majhnih zavitkov. Mora je biti vsaj 300 g ali več. Da lahko na veliko zagrizem vanjo in ne neham dokler ni mera polna.

Dejansko pa seveda ne gre za čokolado. Če bi bil res ljubitelj čokolade, bi užival v vonju in okusih tiste prave, žlahtne temne čokolade, z več kot 85 odstotki kakavovih delcev. V majhnih količinah, za gušt. Ne pa v velikih količinah mlečne čokolade z lešniki in s še čim. In tudi ni nujno, da je čokolada. Lahko je tudi kakšna druga hrana, ne nujno sladica, skoraj nujno pa v manj zdravi pojavni obliki. Važno je, da je zadeva čim hitreje v ustih in v želodcu, čemur sledi občutek potešitve.

Potešitve česa? Občutka, da nisem dovolj dober, sposoben, uspešen … Vse skupaj pa je začinjeno z občutkom krivde, ker sem spet tako grdo ravnal s svojim telesom. Kar še dodatno prispeva h krepitvi prej naštetih občutkov in še večji potrebi po čokoladi. Začarani krog torej. In splezati iz njega je vse prej kot preprosto. Vse bolj mi je jasno, da je edina rešitev, kako prekiniti s takšno odvisnostjo, pravzaprav s kakršno koli odvisnostjo, da se v trenutkih čustvenih pretresov ne zatečeš k stvari, od katere si odvisen, pač pa to svojo stisko transformiraš na ustvarjalen način. Da se izraziš s slikanjem, risanjem, igranjem, pisanjem, s čimerkoli pač, kar je blizu tvojemu bitju. Da namesto ene milke nastane grafika, namesto tobleroneja pa tale zapis na blogu.

Svet bi bil precej lepši, če bi nam uspelo vse, kar se nas dotakne spraviti iz sebe na kreativni način, namesto na destruktivnega, kot nam največkrat uspeva.

  • Share/Bookmark

Dokler si ne drzneš (Until You Dare) – The Hooters

Prevodi glasbenih komadov 13.03.2009

Ameriška skupina The Hooters je bila v naših krajih popularna (popularnost je res relativen pojem) na prelomu osemdesetih v devetdeseta. Moja generacija se verjetno še spominja komadov kot so: All You Zombies, Satellite, Johny B., 500 Miles, Karla With a K in mogoče še katerega. Igrali so lahkoten pop rock s primesmi irske narodne glasbe in skaja. V preteklih petnajstih letih sem na njih skoraj povsem pozabil. No, včasih sem na kakšni radijski postaji ujel katerega njihovih hitov in za hip obudil spomine na lepe stare čase, kaj več pa ne.

Nedavno nazaj pa mi je pod roke prišel njihov zadnji studijski album Time Stand Still, ki so ga izdali leta 2007, na katerem sem odkril “biser od komada” Until You Dare, ki se me je toliko dotaknil, da sem si ga drznil prevesti in prirediti.

Dokler si ne drzneš

Dokler si ne drzneš iti tja, kamor človek stopil ni
Zapustiti zavetja varnega, ki si ga gradil
In okusiti norosti
Dokler si ne drzneš
Odpreti srca in dovoliti, da opljuvajo ga
Popiti vina in zaužiti žalosti
Sprejeti, da dobro s slabim gre
Dokler si ne drzneš

Kako naj vem, kako daleč lahko segel bi
Kako visoko splezal, kako globoko padel
Kako začutim naj, kako je dobro biti živ
Kako naj človek poleti, če nenehno plazi se
Sam bog ve kje

Dokler si ne drzneš iti tja, kamor tvoj um še segel ni
In spoznati, zakaj si tu in kdo si
Pretrgati vezi, ki držijo te
Dokler si ne drzneš
Odpreti oči in videti, kaj dogaja se
Videti luči, ki za seboj si pustil jo
Iti naprej in pustiti, da zaslepi ti oko
Dokler si ne drzneš

Kako naj vem, kako daleč lahko segel bi
Kako visoko splezal, kako globoko padel
Kako spoznam naj, kako dobro je biti živ
Kako naj človek poleti, če nenehno plazi se
Dokler si ne drzneš

Kako naj vem, kako daleč lahko segel bi
Kako visoko splezal, kako globoko padel
Kako spoznam naj, kako dobro je biti živ
Kako naj človek poleti, če nenehno plazi se
Koliko časa vzel si boš, preden ti prekipi
Kdaj življenje boš živel
Namesto, da umiraš ga
Dokler si ne drzneš

  • Share/Bookmark

Child in Time na poti v službo

Duhovnost, Glasba, Življenje je life 4.03.2009

Dobrih dvanajst minut. Tolikšna je dolžina koncertne verzije komada Child in Time skupine Deep Purple na znamenitem albumu Made in Japan iz leta 1972. Ravno prav, da si ga na poti v službo lahko privoščim dvakrat zaporedoma v celotni dolžini. In meditiram.

Kar pomnim, so mi bili bolj pri srcu koncertni kot studijski posnetki. Studijski so ponavadi zloščeni oz. sproducirani “u nulo”. Pri posnetkih v živo tega ni (da ne bo pomote, govorim o posnetkih zdravih rock koncertov) in ravno zato lahko na plano privre resnična kakovost izvajalca.

Dire Straits – Alchemy, Pink Floyd – Pulse, Rod Stewart – Absolutely Live, Neil Young and Crazy Horse – Rust Never Sleeps ter Aimee Mann – Live at St. Ann’s Warehouse, če naštejem zgolj pet koncernih albumov, ki so mi polepšali že nešteto ur v življenju. In vem, da mi jih bodo še mnogo. Čudovite izvedbe, improvizacija, fantastične solaže, stik s publiko ter njen odziv, vse skupaj prispeva k temu, da hrbet predanega poslušalca lahko hitro in večkrat obiščejo mravljinci. Ne bom trdil, da je občutek enak kot če bi bil dejansko prisoten na koncertu. To ne. Na koncertu si le tudi sam del energije, pri poslušanju posnetka pa se te energija zgolj dotakne. Je pa dovolj dober nadomestek prave stvari. Z malo fantazije se lahko kaj hitro prestaviš na koncertno prizorišče. Pa še veliko bolj udobno je od prerivanja pod koncertnim odrom.

Ampak kot rečeno na začetku, mi trenutno čas krajšajo Deep Purpli. Made in Japan. Kje so tisti časi, ko je bilo na dvojnem albumu (LP-jki) vsega 7 komadov? Retorično vprašanje je seveda namenjeno tistim, ki se še spominjajo, kako so bile videti gramofonske plošče. Tudi najkrajši komad na pološči je dolg skoraj sedem minut, najdaljši pa skoraj dvajset in sam zaseda celotno stran plošče. Avgusta 1972 so bili Purpli res v vhunski formi. Ne smemo pozabiti, da je na plošči Made in Japan tudi verjetno najboljša verzija komada Smoke on the Water, kar so jih kdaj posneli. Toda trenutno imam ušesa zgolj za Child in Time. Lordove klavijature, Blackmorova kitara ter do izjemnih višav segajoč Gillanov vokal mi božajo dušo. Nezainteresiran poslušalec bi verjetno rekel, da gre za navadno dretje in neznosen hrup, pa nič ne de, stvar začutiš ali pač ne.

In sam čutim mravljince po hrbtu.

  • Share/Bookmark

Meditacija s Kreslinom

Pesmi 2.03.2009

Čas rojen za dva
-
Nekega jutra, ko se zdani
V parku za gradom
Dekle moje
Od višine se zvrti
-
Kakor zvezdi na nebu
Gledal v tvoje sem oči sanjavo
S prsti mi greš skoz’ lase
Odhaja dan
Te igre bo konec
-
Če bi te imel
Lahko bi zletela
Preko Mure, preko Drave
Z Goričkega v Piran
-
Namesto koga roža cveti
Tam v meglicah nad mursko vodo
Kar je staro se novo zdi
  • Share/Bookmark
blank