Arhiv za dan 4.03.2009

Child in Time na poti v službo

Duhovnost, Glasba, Življenje je life 4.03.2009

Dobrih dvanajst minut. Tolikšna je dolžina koncertne verzije komada Child in Time skupine Deep Purple na znamenitem albumu Made in Japan iz leta 1972. Ravno prav, da si ga na poti v službo lahko privoščim dvakrat zaporedoma v celotni dolžini. In meditiram.

Kar pomnim, so mi bili bolj pri srcu koncertni kot studijski posnetki. Studijski so ponavadi zloščeni oz. sproducirani “u nulo”. Pri posnetkih v živo tega ni (da ne bo pomote, govorim o posnetkih zdravih rock koncertov) in ravno zato lahko na plano privre resnična kakovost izvajalca.

Dire Straits – Alchemy, Pink Floyd – Pulse, Rod Stewart – Absolutely Live, Neil Young and Crazy Horse – Rust Never Sleeps ter Aimee Mann – Live at St. Ann’s Warehouse, če naštejem zgolj pet koncernih albumov, ki so mi polepšali že nešteto ur v življenju. In vem, da mi jih bodo še mnogo. Čudovite izvedbe, improvizacija, fantastične solaže, stik s publiko ter njen odziv, vse skupaj prispeva k temu, da hrbet predanega poslušalca lahko hitro in večkrat obiščejo mravljinci. Ne bom trdil, da je občutek enak kot če bi bil dejansko prisoten na koncertu. To ne. Na koncertu si le tudi sam del energije, pri poslušanju posnetka pa se te energija zgolj dotakne. Je pa dovolj dober nadomestek prave stvari. Z malo fantazije se lahko kaj hitro prestaviš na koncertno prizorišče. Pa še veliko bolj udobno je od prerivanja pod koncertnim odrom.

Ampak kot rečeno na začetku, mi trenutno čas krajšajo Deep Purpli. Made in Japan. Kje so tisti časi, ko je bilo na dvojnem albumu (LP-jki) vsega 7 komadov? Retorično vprašanje je seveda namenjeno tistim, ki se še spominjajo, kako so bile videti gramofonske plošče. Tudi najkrajši komad na pološči je dolg skoraj sedem minut, najdaljši pa skoraj dvajset in sam zaseda celotno stran plošče. Avgusta 1972 so bili Purpli res v vhunski formi. Ne smemo pozabiti, da je na plošči Made in Japan tudi verjetno najboljša verzija komada Smoke on the Water, kar so jih kdaj posneli. Toda trenutno imam ušesa zgolj za Child in Time. Lordove klavijature, Blackmorova kitara ter do izjemnih višav segajoč Gillanov vokal mi božajo dušo. Nezainteresiran poslušalec bi verjetno rekel, da gre za navadno dretje in neznosen hrup, pa nič ne de, stvar začutiš ali pač ne.

In sam čutim mravljince po hrbtu.

  • Share/Bookmark
blank