Arhiv za mesec April, 2009

Kakršen sin, takšen oče

Duhovnost, Življenje je life 30.04.2009

Vsak dan znova uživam, ko gledam “svojega” triletnika, kako iskreno se podaja v življenje, sto odstotno prisoten tukaj in zdaj. Oborožen z neskončno mero zaupanja v svoja starša in v vse najbližje, zaupanja v življenje samo. Povsem iskren pri izražanju čustev, ne glede na to, ali gre za veselje, žalost, jezo, strah ali katero koli od ostalih osnovnih ali sestavljenih čustev. Nobene preračunljivosti, nobene zaigranosti.

Tudi sam sem bil nekoč prav takšen. Kam je vse to izginilo? Kam je izginil otrok iskrivega pogleda in čistega srca? Leta in leta pogojevanj so vsekakor pustila posledice.

Želel bi ponovno biti tak kot je moj sin. To pa ne bo lahek projekt. Rodil sem se čist, z leti pa se je na meni nabrala takšna gora umazanije, da jo bo zelo težko odstraniti.

Vse bolj pa čutim, da s tem paketom strahov, potlačenih čustev, nadetih mask in ostale navlake v bistvu ne živim, ampak životarim. Ne samo, da čutim, ampak se počasi tudi že zavedam, da to ni namen mojega obstoja. Da od takšnega kot sem trenutno, ta svet, ta družba nima prav veliko.

Nikakor ne želim, da bi šel po moji poti tudi moj sin. Kar pa je skoraj neminovno, saj se otroci učijo predvsem in skoraj izključno s ponavljanjem. V prvi vrsti od staršev. Že sedaj ga opazujem, kako hoče vse narediti točno tako kot oči. Gre seveda za banalne stvari, kot na primer jesti enako stvar za večerjo, toda to je samo začetek, sledilo bo ponavljanje vzorcev tudi pri bolj pomembnih zadevah. Edini način, da otroku omogočim, da ostane čim bolj pristen je, da sem tudi sam čim bolj pristen.

Ne bo lahko, ampak želim postati čim bolj podoben svojemu sinu, preden on postane čisto podoben meni, takšnemu kot sem sedaj.

Zatorej na široko odpiram vrata na plano lastnemu notranjemu otroku.

  • Share/Bookmark

V rož’cah

Foto 28.04.2009

Arboretum Volčji Potok, nedelja, 26. aprila 2009, pozno popoldan. Posneto z Nokio 5800 ExpressMusic.


  • Share/Bookmark

Kako sem nenačrtovano pristal na Oslih

Življenje je teater 24.04.2009

Pozno popoldan me je poklicala Željka: “A bi šla z ženo v teater? Dve karti sem dobila, pa sama ne morem iti.” “Čakaj, bom preveril, ali je žena za. Katero predstavo, kdaj in kje pa naj bi si ogledala?” sem ji odgovoril. Navrgla mi je nekaj o premieri nocoj ob osmih, oslih in MGL-ju.

Žena je bila seveda za, babi je z veseljem prevzela varstvo nad naraščajem, midva pa sva šla v teater skoraj direktno iz službe. V prevodu: nisva bila pražnje oblečena in urejena kot bi se za svečano premiero spodobilo. Dokler nisva prišla v zgornjo avlo MGL-ja (včasih smo takšnim prostorom rekli kadilnica, danes to ime očitno ni več primerno), se z najinim videzom nisem kaj prida obremenjeval. Tam pa me je v hipu prešinilo, človek božji, saj to je vendar svečana premiera! Ozrl sem se naokrog. Vsi “doterani u nulo”. Skoraj ni bilo obraza, ki ga ne bi poznal vsaj iz medijev. Same znane face iz sveta zabave, politike in gospodarstva. Jaz pa v kavbojkah. In to ravno jaz, ki ženi vedno težim, da se je iz spoštovanja do ustvarjalcev potrebno tudi prireditvi primerno odeti. Jebiga, se zgodi. Ni panike. Tako in tako bi štrlela ven, tudi če bi bila v večernih toaletah.

Izkazalo se je, da je naslov predstave dejansko Osli. Ker se podarjenemu konju ne gleda v zobe, o njej ne bom preveč razpredal. Naj samo napišem, da naj bi zadeva bila komedija, pa mi ni šlo niti malo na smeh. Pa ne, da bi bil brez smisla za humor. Verjetno gre za to, da padam na drugačne vrste humor. Prizori posilstev mi pač niso smešni, ne glede na to, kaj je avtor želel z njimi pokazati. Publika se je ob njih sicer na veliko krohotala, a menim da bolj iz zadrege kot zaradi tega, ker bi se jim resnično zdeli smešni. Morda pa se motim?

Kakor koli, ne glede na pomisleke o primernosti najinih oblačil, sva se po predstavi udeležila tudi svečane pogostitve. Že s stopnišča sva uzrla klubsko mizico, s katere so se zapeljivo rdečile jagode. Zdelo se nama je, da sva v bližini mizice našla miren kotiček, kjer si bova lahko neopazno privoščila kakšno jagodo. Kako sva se motila. Kar naenkrat se je od nikoder vzela gruča fotografov, ki so vsi po vrsti obletavali in slikali človeka, ob katerem (za katerim) sva stala. Prišel je tudi poročevalec za 24ur s kamero in gospoda (zdel se mi je sicer znan, a na žalost ne vem, kam naj ga vtaknem) prosil za krajši intervju. In tako sva namesto na intimnem kotičku pristala v kadru. V soju žarometov. In skrivala jagodi, ki sva ju imela v rokah. Kaj bo pa mama rekla, če me vidi na televiziji, medtem ko se bašem z jagodami? Počutil sem se kot tisti tip, ki v filmu Amazonke na luni dobi novega daljinca in s pritiskom na gumb pristane v TV-programu. In vpije ženi: “Vilma, spravi me od tod!”

Tudi midva sva želela od tam. In sva tudi šla. Na drugo stran avle, kjer sva našla nov, bolj intimen kotiček in si privoščila še kaj od prigrizkov ter kozarček odličnega kaberneta, za katerega so nama zaupali zgolj, da izvira iz Goriških Brd. Bil je vreden greha. Prav tak pa je bil tudi pogled na sceno, kjer sva lahko opazovala vse “zvezdnike”, kako se predano nastavljajo fotografom. Še kako drži, da medijske osebnosti ne morejo brez medijev in obratno.

Vesel sem, da sem imel po dolgem času priložnost obiskati svečano premiero, vesel sem tudi, da sem doživel utrip slovenskega jet-seta, še bolj pa sem vesel, da mi ga ni treba doživljati vsak dan. Bilo bi prenaporno.

  • Share/Bookmark

Morrissey – I have forgiven Jesus (Odpustil sem Jezusu)

Prevodi glasbenih komadov 21.04.2009

Te dni zvočno kuliso v mojem življenju predstavlja Morrisseyjeva pesem I have forgiven Jesus z njegovega come-back albuma You Are the Quarry iz leta 2004. Začaran sem. Ni mi jasno, kako je mogoče, da sem Morrisseyja in Smithse bolje spoznal šele v zadnjem letu. Da ne bo pomote, za njih sem vedel že četrt stoletja nazaj, a takrat to očitno še ni bila moja frekvenca. Danes vsekakor je. Morrissey je car. In spet sem si drznil ustvariti prevod.

Bil sem priden fante
Ki žalega ne stori
Bil sem prijazen fante
ki časopis dostavi ti
Odpusti mi bolečine
Ki sem ti jih nemara zadal
Vem, da z božjo pomočjo
Ti vedno blizu bom
A Jezus me je prizadel
Ko me je zapustil, toda

Jezusu sem odpustil
Za vse poželenje
Ki mi ga je dal
Pa z njim nimam česa početi

Bil sem priden fante
Tudi v toči in snegu
K tebi bi šel
Srce na dlani nosil sem
Razumeš?
Razumeš?
A Jezus me je prizadel
Ko me je zapustil, toda

Jezusu sem odpustil
Za vso ljubezen
Ki mi jo je dal
Pa je nimam komu izkazati

Ponedeljek – ponižanje
Torek – zadušitev
Sreda – popuščanje
Četrtek – je pomilovanja vreden
Do petka me je življenje ubilo
Do petka me je življenje ubilo

Zakaj si me obdaril
S toliko poželenja
Ko pa na svetu tem prostora ni
Kjer lahko bi ga sprostil
In zakaj si me obdaril
S toliko ljubezni
V svetu kjer ljubezni ni
Kjer ni nikogar, ki bi mi pomagal
Vso to ljubezen spraviti na plan
In zakaj si me zapakiral
V ponižujoče kosti in kožo
Me sovražiš, Jezus?
In zakaj si me zapakiral
V ponižujoče kosti in kožo
Me sovražiš?

Original pa zveni takole.

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Animaⁿ – kreativna moč duše

Duhovnost, Življenje je life 14.04.2009

Željko Augustinovič poznam dobro leto. Čudovito leto. Leto, v katerem se je dokončno pričel prebujati moj pravi jaz. In to predvsem po njeni zaslugi, za kar ji bom večno hvaležen.

Če za koga ne tem svetu lahko rečem, da se stvari o katerih pripoveduje loti tudi v praksi, je to zagotovo Željka. Ona veliko govori o tem, kako v praksi z zagonom kreativnega potenciala, ki ga vsak posameznik nosi v sebi, zatreti sabotersko-dezerterski um. Tistega, ki nas na prefinjen način peha v razno razne odvisnosti. Tistega, zaradi katerega samega sebe postavljamo v položaj žrtve, ki vdana v usodo niti ne razmišlja, da bi lahko bilo drugače.

In to precej drugače. Najboljši dokaz za to je Željkina s čudovitimi likovnimi deli opremljena pesniška zbirka Animaⁿ, v kateri najdemo na enem mestu zbrane njene pesmi ter likovna dela, narejena večinoma v mešani tehniki, ki jih je ustvarila v zadnjih letih. Vidimo rezultate njenega boja z lastnim sabotersko-dezerterskim umom. Krasna zbirka samih dobljenih bitk. In ker jo poznam, vem, da ne bo odnehala in bomo deležni rezultatov še veliko bitk.

Tisti, ki bi vas utegnilo zanimati, si razstavo njenih likovnih del do 9. maja lahko ogledate v preddverju kongresnega centra ljubljanskega hotela Mons.

  • Share/Bookmark

Odisejada z Jamesom Joyceom

Knjige, Življenje je life 8.04.2009

Spominjam se, da sem že v srednji šoli, kadar je beseda nanesla na Jamesa Joycea, začutil pred seboj ogromno neosvojljivo trdnjavo. Ulikses. Sodobna odisejada, prenesena v Dublin z začetka 20. stoletja, bolj natančno, v Dublin 16. junija 1904. Mojster nam prikaže dan v življenju Leopolda Blooma.

Le kaj je na knjigi tako groznega? Hmja, ne vem. Mogoče gre za skozi leta izobraževanja vcepljen strah, da je knjiga tako kompleksna, da jo je zelo težko razumeti. Da se z njo mučijo tudi poznavalci. Kakorkoli že. Od pubertete naprej sem se nekajkrat poskušal prebiti skozi, pa bil vedno neuspešen. Ne morem reči, da sem ravno zato, da bi našel dodatni motiv za branje (spoznal mesto dogajanja), že dvakrat obiskal Irsko. To ne, me pa nekaj neustavljivo vleče tja, in po malem je to zagotovo tudi Joyce. Šel sem tako daleč, da sem svojo ženo v Dublin peljal celo na poročno potovanje. In prav na tem potovanju, slabih pet let nazaj, sem si v eni dublinških knjigarn kupil eno izmed mnogih verzij Uliksesa, ki jih imajo tam na voljo. Spodnji posnetek je nastal v znamenitem Temple Baru kmalu po nakupu. Tihožitju bi dal naslov Joyce z odisejado v najboljši družbi.

Potem je knjiga žalostno končala na polici in do začetka letošnjega leta se je na njej nabiral prah. Se je pa v tem času zgodil en velik premik. Dosegel sem avtorjeva leta, pri katerih se je pečal s pisanjem Uliksesa, prav tako pa je mojih let tudi glavni protagonist knjige. In sem znova poskusil, opogumljen z zavedanjem o večji zrelosti in precej boljšem znanju angleščine (večjim besednim zakladom) kot pri prvem poskusu.

A sem bil znova neuspešen. Knjiga je razdeljena na tri dele, ki jih tvori 18 poglavij. Meni se je zopet zataknilo že pri prvem. Na delu, ko je druščina na poti k obali. Enostavno se ne morem zadosti zmotivirati, da bi se prebil skozi, vsaj do četrtega poglavja, kjer nastopi Leopold Bloom. Knjiga se spet praši na polici, odisejada pa se nadaljuje. Do naslednjega poskusa.

Za konec pa še en posnetek z mojstrom oz. z njegovim kipom na North Earl Streetu v Dublinu (njemu in vsem morebitnim bralcem se opravičujem, da sem si drznil biti v njegovi prisotnosti v navadni trenirki. Ni ga čez udobje).

James Joyce je bil res prav posebne sorte tič.

  • Share/Bookmark
blank