Spominjam se, da sem že v srednji šoli, kadar je beseda nanesla na Jamesa Joycea, začutil pred seboj ogromno neosvojljivo trdnjavo. Ulikses. Sodobna odisejada, prenesena v Dublin z začetka 20. stoletja, bolj natančno, v Dublin 16. junija 1904. Mojster nam prikaže dan v življenju Leopolda Blooma.

Le kaj je na knjigi tako groznega? Hmja, ne vem. Mogoče gre za skozi leta izobraževanja vcepljen strah, da je knjiga tako kompleksna, da jo je zelo težko razumeti. Da se z njo mučijo tudi poznavalci. Kakorkoli že. Od pubertete naprej sem se nekajkrat poskušal prebiti skozi, pa bil vedno neuspešen. Ne morem reči, da sem ravno zato, da bi našel dodatni motiv za branje (spoznal mesto dogajanja), že dvakrat obiskal Irsko. To ne, me pa nekaj neustavljivo vleče tja, in po malem je to zagotovo tudi Joyce. Šel sem tako daleč, da sem svojo ženo v Dublin peljal celo na poročno potovanje. In prav na tem potovanju, slabih pet let nazaj, sem si v eni dublinških knjigarn kupil eno izmed mnogih verzij Uliksesa, ki jih imajo tam na voljo. Spodnji posnetek je nastal v znamenitem Temple Baru kmalu po nakupu. Tihožitju bi dal naslov Joyce z odisejado v najboljši družbi.

Potem je knjiga žalostno končala na polici in do začetka letošnjega leta se je na njej nabiral prah. Se je pa v tem času zgodil en velik premik. Dosegel sem avtorjeva leta, pri katerih se je pečal s pisanjem Uliksesa, prav tako pa je mojih let tudi glavni protagonist knjige. In sem znova poskusil, opogumljen z zavedanjem o večji zrelosti in precej boljšem znanju angleščine (večjim besednim zakladom) kot pri prvem poskusu.

A sem bil znova neuspešen. Knjiga je razdeljena na tri dele, ki jih tvori 18 poglavij. Meni se je zopet zataknilo že pri prvem. Na delu, ko je druščina na poti k obali. Enostavno se ne morem zadosti zmotivirati, da bi se prebil skozi, vsaj do četrtega poglavja, kjer nastopi Leopold Bloom. Knjiga se spet praši na polici, odisejada pa se nadaljuje. Do naslednjega poskusa.

Za konec pa še en posnetek z mojstrom oz. z njegovim kipom na North Earl Streetu v Dublinu (njemu in vsem morebitnim bralcem se opravičujem, da sem si drznil biti v njegovi prisotnosti v navadni trenirki. Ni ga čez udobje).

James Joyce je bil res prav posebne sorte tič.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    frue
    8.04.2009 ob 13:56

    a prick with a stick :)

  2. 2
    TameerTameer
    8.04.2009 ob 14:16

    Ja, the prick with (me on) the stick!

  3. 3
    Bozo Tic
    9.04.2009 ob 10:30

    Jaz imam pa tezave z vso moderno umetnostjo. Na vseh podrocjih. V glasbi, v knjizevnosti, v slikarstvu, v plesu. Kjer ni harmonije.
    Na splosno se mi zdi, da je ta trend hrupa, kaosa, nesmislov ipd. nastal zato, ker imajo ljudje polne riti vsega. Tako polni, da si lahko privoscijo izgubo estetike in smisla. Nekateri imajo eno fino nacelo: “Don’t fix it if it’s not broken.” Ampak ker imajo perfektnosti klasikov ze dovolj, se dandanasnji ljudje zadovoljujejo s tem, da iscejo in ustvarjajo trash. Ker ga pac se ni bilo vsega narejenega. Pa se kdo vprasa, zakaj se ni vsa sara narejena? Prav zato, ker je sara in ker so se umetniki vcasih ogibali ustvarjanja takih nesmislov.

    Pa seveda se gre za trende. Ce hoces biti fancy, moras imeti minimalisticno opremljeno stanovanje (dusa doma tu ni vazna), fasado v sivo-rdeci, rumeno-oranzni, ali strupeno modri barvi… Pred prijatelji in znanci moras pokazati, da sledis trendom.

    Zato so vsi na FB (da ne bi kdo ven padu), zato vsi berejo iste nesmiselne knjige, gledajo iste plonk filme (no, tu tudi mene najdes, ker sem malce filmofila). Gredo na koncert poslusati kaj od se zivecih pa naceloma zelo zatezenih avtorjev.

    To je meni kot digitalni sum: vcasih se z njim da doseci izvrsten ucinek, v vecini primerov pa je motec. Unicuje tisto pravo podobo, prikriva detajle… Isto je z modernimi knjigami in avtorji. Vsak hoce pustiti nekaj za sabo, pa nihce ni sposoben tega narediti sam od sebe. Ce ga bo druzba potrdila, bo znan in vsi ga bodo brali, pa naj bo se tak dadaist (recimo, o tem smo se ucili v soli, o Povesti o Zlatorogu pa ne), naj bo se tako nesmiselen, ko bo nekdo s polno ritjo odlocil, da to pa je in, bo zadeva uspesna, ker bo toliko ostalih s polno ritjo, pa tistih wanabijev, ki zelijo samo ustvarjati vtis, da imajo polne riti tudi sami.

    Aham, point je: ne maram Uliksesa.

  4. 4
    TameerTameer
    9.04.2009 ob 11:18

    @Bozo Tic, načeloma se strinjam s tabo, da imajo(mo) ljudje pole riti vsega, da živijo(mo) copy-paste življenje, da vlada čredni nagon, da se gredo(mo) nečesa samo zato, da se gredo(mo), da hlastajo(mo) po pozornosti z razno raznim nesmiselnim početjem, prepričani, da samo na ta način obstajajo(mo), itd. Menim pa da Joyce ni bil iz tega štosa. Vsekakor pa drži, da je Ulikses zatežen, a nam ga na srečo ni treba brati, razen če smo iz različnih izobraževalnih zahtev v to prisiljeni. Meni Ulikses kot neosvojljiva trdnjava predstavlja izziv in kot tak mi je všeč. Z Joyceovim načinom podajanja zgodbe si pa vsekakor nisva na ti.

  5. 5
    lili
    9.04.2009 ob 11:23

    meni se pa zdi njegov A portrait of an artist as a young man še težji. pri študiju angleške književnosti se najde še kaj težjega kot Joyce. Lepo pri tem pa je, da nam je predavateljica razložila vse kar nam študentom ni šlo… če pa ne bi, bi pa tudi nam, študentom angleške književnosti trda predla…. kljub besednemu zakladu.

    ko smo začeli obravnavati moderno, mi je bilo kar malo slabo, ker je nisem marala, ne v slikarstvu, ne v književnosti… ampak sedaj pa mislim drugače. nekatera dela moderne se lahko kosajo z največjimi klasiki in to ne samo dela angleških pisateljev, temveč tudi nemških, francoskih, španskih, madžarskih… lahko kaj priporočam za premislek o moderni… Ulikses je umetnost. vrhunsko. težko razumljivo ampak tip je mojster, da ga ni.

  6. 6
    TameerTameer
    9.04.2009 ob 11:47

    @lili, ker se nisem uspel prebiti čez Uliksesa, nisem o portretu niti razmišljal. Mi je pa jasno, da študenti književnosti (katere koli) pri svojem študiju srečajo še kaj precej bolj zateženega od Uliksesa. Res je, da so ti pri tem (pri razjasnjevanju neznank) lahko v veliko pomoč profesorji, je pa tudi res, da profesorji lahko podajo (predajo) samo svoje dojemanje določenega pojma, podkrepljeno s tistim, kar so njih naučili, nihče pa ne more dejansko vedeti, kaj vse je avtor z določeno stvarjo mislil. Da ne bom preveč filozofiral, Ulikses je klasika, Joyce pa je bil model, da jih moraš z lupo iskati.

Trackbacki

  1. Tukaj in zdaj » Blog Archive » Piran, Trst in pelc montli

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank