Arhiv za mesec Maj, 2009

Brisača mi je prišla še kako prav

Življenje je life 26.05.2009

Pričujoči zapis je nastal kot dodatek včerajšnjemu zapisu o dnevu brisač.

Zjutraj, ko sem zapuščal stanovanje ozaljšan z brisačo, sem seveda razmišljal, kakšne bodo reakcije okolice, pa seveda tudi o svojih odzivih nanje. Po pravici povedano sem pričakoval precej več zbadljivk, dovtipov, čudenja, smeha in podobnih reakcij, kot jih je bilo v resnici. Presenečen ugotavljam, da večina ljudi sploh ni opazila oz. se je delala, da ne opazi, da hodim po svetu z brisačo. Najbolj pa sta me presenetili dve stvari. To, da je moja šefica vedela, zakaj po pisarni skačem z brisačo okrog vratu, še bolj pa, da mati ob mojem obisku sprva ni pokazala nikakršne vidne reakcije na mojo pojavo. Zatežila mi je šele ob odhodu, ker je vedela, da odhajam v mesto in ji ni šlo v račun, da bom po mestnem središču hodil z brisačo okrog vratu.

In prav med obiskom mestnega jedra mi je brisača prišla še kako prav. Odločil sem se za obisk frizerja in tja prišel tik pred nevihto. Kljub besnečemu neurju se je salon kmalu povsem izpraznil, tako da sem ostal sam z dvema frizerkama. Ena je pospravljala, druga pa se je posvečala meni. No, v bistvu se je bolj posvečala vremenu in padajoči toči in sem jo moral kar malce miriti, saj sem se bal, da bo šla moja frizura (pa mogoče še kaj zraven) rakom žvižgat. Pa se je na srečo vse končalo brez posledic. Ker naliva ni hotelo biti konec, je nastopil trenutek za brisačo. Poveznil sem si jo na glavo, pogumno stopil na plan in se mirno sprehodil čez mesto proti avtomobilu. Ne vem, ali me je kdo opazil, a počutil sem se odlično. Brisača je čudovito služila enemu svojih štoparskih namenov. Vmes sem se ustavil še v svojem priljubljenem obratu s hitro prehrano, kjer mi je med obedom brisača služila kot serviet, s katerim si pokriješ noge.

Ko sem jo dajal v koš za umazano perilo in malce urejal misli, sem prišel do zaključka, da je tole z brisačami mogoče res dober joke in kanček norosti, ampak po drugi strani pa se je izkazalo, da brisača ne predstavlja takšne ovire, da je ne bi mogel imeti vedno ob sebi in da je resnično uporabna. Če za drugega ne, vsaj za otiranje potu s čela v dnevih, ki so soparni kot je bil včerajšnji.

Douglas Adams je že vedel, zakaj ravno brisača.

  • Share/Bookmark

Pripravljen na štop

Življenje je teater 25.05.2009

Ko sem se zjutraj prebujal z glavo težko kot cent, mi je kapnilo, zakaj sem včeraj med peko na žaru (in tudi po njej) tako hitel z zlivanjem piva po grlu. Obstaja samo ena možna razlaga. Spil sem natančno tri vrčke (pločevinke, če smo bolj natančni) piva, kar mi v kombinaciji s prazno luno zadostuje za spodobnega mačka. A nič ne de. Ko sem zapuščal stanovanje in mi je vrat krasila snežno bela brisača, sem vedel, da sem se v bistvu včeraj že podzavestno pripravljal na štop oz. na preživetje, kamorkoli me bo že danes pot zanesla. Sedaj moram to svojo teorijo samo še pojasniti ženi.

25. maj ni samo dan mladosti, pač pa tudi mednarodni dan brisače, ki ga od leta 2001 v spomin na takrat preminulega Douglasa Adamsa proslavljajo(mo) ljubitelji njegovih del. Predvsem seveda njegovega Štoparskega vodnika po galaksiji, iz katerega tudi izhaja teorija o brisači kot najbolj univerzalno uporabnem predmetu v vesolju.

Med izstopanjem iz avtomobila, ki sem ga parkiral na službenem parkirišču, so mi po glavi rojile misli, kako naj se ubranim pred napadi sodelavcev, ki nimajo pojma o štoparskem vodniku in me bodo napadli z vsemi topovi. Ko pa sem se približal skupini, ki je stala pred poslopjem, me niso niti opazili, kaj šele, da bi priletela kakšna opazka. Postal sem neviden.
Brisača je že pri prvem stiku z okolico pokazala svojo čudežno moč. Adams je bil kot kaže vizionar brez primere, s katerim se lahko primerja samo še kakšen Nostradamus.

Življenja se je treba veseliti, ne pa bati. Zagotovo drži, kar je povedal mojster Osho, da preveč resnosti vodi v bolezen. Če hočeš v tem svetu preživeti, moraš biti malce nor, zato pa si je lepo okrog vratu naviti brisačo, iti med ljudi ter uživati v njihovih reakcijah, ko te zagledajo (v primeru, da te sploh opazijo).

Za konec še originalna definicija brisače iz Štoparskega vodnika:
A towel, it says, is about the most massively useful thing an interstellar hitchhiker can have. Partly it has great practical value. You can wrap it around you for warmth as you bound across the cold moons of Jaglan Beta; you can lie on it on the brilliant marble-sanded beaches of Santraginus V, inhaling the heady sea vapors; you can sleep under it beneath the stars which shine so redly on the desert world of Kakrafoon; use it to sail a miniraft down the slow heavy River Moth; wet it for use in hand-to-hand-combat; wrap it round your head to ward off noxious fumes or avoid the gaze of the Ravenous Bugblatter Beast of Traal (such a mind-boggingly stupid animal, it assumes that if you can’t see it, it can’t see you); you can wave your towel in emergencies as a distress signal, and of course dry yourself off with it if it still seems to be clean enough.

Naj vam brisača dobro služi.

  • Share/Bookmark

Kaj neki počno glasbeni zvezdniki 80-ih?

Življenje je life 22.05.2009

Ste se mogoče spraševali, kaj dan današnji počno pop zvezdniki 80-ih let? Sam sem odraščal ob njihovi glasbi in me je že nekaj časa glodal črv radovednosti, kam so poniknile vse te velike zvezde glasbene scene, zaradi katerih so omedlevale(i) najstnice(ki)? Svet jim je jedel iz rok, potem pa so (naenkrat) izginili z glasbene scene, kot bi se vdrli v zemljo. Prenehali obstajati. Pa niso (vsaj večina njih ni). Popularnost in slava pač prideta in gresta. Ljudje pa ostanejo. In v veliki večini se še naprej udejstvujejo v glasbenih vodah, samo njihov doseg je bolj omejene narave. In ker (skorajda) ne slišimo več za njih, predvidevamo, da so v (glasbenem) pokoju. Pa so res? Malce sem pobrskal po netu in prišel do nekaterih presenetljivih spoznanj.

Paul Young je lansko leto v sklopu koncertov Here and Now Tour (The Best of the 80’s) koncertiral po Evropi skupaj z Rickom Astleyjem, Belindo Carlisle, Boyjem Georgom ter skupinami The Human League, Bananarama, ABC, Curiositiy Killed The Cat, Johnny Hates Jazz in Cutting Crew. Lepa druščina, ni kaj. V sodelovanju s Tonyjem Hadleyjem (pevcem skupine Spandau Ballet) ter Petrom Coxom (pevcem skupine Go West) pa menda celo pripravlja novi album.

Duran Duran so na sceni že 30 let, po vrhuncu popularnosti sredi 80-ih, so se na vrh znova vrnili v letih 1993 ter 2004. Trenutno (brez Andyja Taylorja) pripravljajo že svoj 13. studijski album.

Limahl se je v lanskem letu ponovno pridružil matični skupini Kajagoogoo, ki po 25 letih deluje v originalni zasedbi, ki je leta 1983 izdala veliko (edino) uspešnico Too Shy in še istega leta razpadla.

Howard Jones je trenutno na turneji Here and Now Tour 2009, skupaj s kolegi in kolegicami Rickom Aslteyjem, Kim Wilde, Hazel O’Connor, Kidom Creolom & The Coconuts, Brother Beyond ter Altered Images.

A-ha so na svetovni turneji in pripravljajo novi album. Prav tako po svetu še vedno nastopa skupina Survivor, ki naj bi v letošnjem letu tudi izdala novi album.

Holly Johnson (Frankie Goes to Hollywood) se od sredine devetdesetih v glavnem ukvarja s slikarstvom, ni pa se povsem pozabil tudi na glasbo.

Ronald Orzabal in Curt Smith sta po dveh razhodih že tretjič zagnala skupino Tears for Fears in za letošnje poletje načrtujeta turnejo po ZDA.

6. maja sta po sedmih letih (po pevkini hudi bolezni) moči na odru ponovno združila Marie Fredriksson in Per Gessele, bolj znana pod imenom Roxette, ki imata v načrtu turnejo po Belgiji, Nizozemskem ter Nemčiji.

Skupina Simple Minds naj bi prav v teh dneh (25. maja) izdala novi album Graffiti Soul.

Še vedno je aktivna tudi skupina Men at Work, katere delo nadaljujeta (oz. katere ime uporabljata) samo še dva ustanovna člana.

Tukaj bom svoj pregled nad aktualnim početjem pop zvezdnikov 80-ih končal. Pobrskal sem pač za tistimi, na katere sem se spomnil. V današnjem času, ko z nekaj kliki prideš do razno raznih podatkov, je pridobivanje teh postalo res enostavno. Je pa verjetno zaradi tega teže kot včasih ločiti zrno od plev.

80-ta živijo naprej.

  • Share/Bookmark

Kako je Shaun Palmer pod Pohorjem snedel pašto Missy Giove

Foto, Šport, Življenje je life 19.05.2009

Čez mesec dni (20. in 21. junija) bo v Mariboru zopet zbrana celotna druščina tekmovalcev svetovnega pokala gorskih kolesarjev v spustu in štirikrosu, sam pa še vedno ne morem pozabiti nepozabne prve takšne prireditve pred desetimi leti, o kateri sem se razpisal v enem svojih zgodnejših blogov. Bo že držalo, da prve(ga) ne pozabiš nikoli.

Kaj za vraga je bilo na prvi tekmi tako posebnega? Najbolj od vsega verjetno to, da smo imeli vse zvezdnike tega športa možnost videti pri nas doma. Do takrat smo jih gledali zgolj na tujih prizoriščih in v medijih. Tukaj pa smo jih imeli priložnost videti povsem od blizu. In to v času, ko sta tako moškemu kot ženskemu delu spustašev kraljevala nepremagljiva Francoza Nicolas Vouilloz (ki se je med tem posvetil rallyju in super downhillu) in Anne-Caroline Chausson (ki se je leta 2007 povsem posvetila BMX-u ter lani osvojila naslov olimpijske prvakinje v tej kategoriji). Bili smo torej polni pričakovanj in navdušenja (tako gledalci kot tudi organizatorji), kar se je seveda pri prireditvi močno poznalo. Celotni cirkus svetovnega pokala je od presenečenja nad fantastičnim sprejemom in pogoji ostal široko odprtih ust. Veliko se jih je balo, da prihajajo v malodane vojne razmere (NATO je v tistih časih še operiral po Srbiji), nato so pa tukaj naleteli na čudovit sprejem, odlično progo, fantastične pogoje in bili očarani. V tujih mediji smo lahko brali navdušena poročila kot je tole.

Stara trasa proge za spust na Pohorju je imela cilj na istem mestu kot Zlata lisica, torej pred hotelom Arena. In prav v tem hotelu je bilo (kako priročno) organizirano tudi prehranjevanje tekmovalcev. Mi (gledalci) smo tako na terasi pili kavo in veselo opazovali dogajanje na prizorišču, zraven pa so tekmovalci mirno (bolj ali manj) jedli, kar so jim pač pripravili. In se je zgodilo, da se je v naši bližini k obedovanju pripravljala divja deklica spusta Missy Giove – The Missile, ko je od nekod pridivjal razvpiti bad guy spusta in deskanja Shaun Palmer, pograbil njen krožnik in veselo pospravil vsebino. Mislim, da se Missy ni pretirano razburjala, prepričan pa sem tudi, da mu ni ostala dolžna.

Danes ne eden ne drugi ne tekmujeta več v spustu. Za Missy ne vem, kaj počne, Palmer pa se je potem, ko je propadel dogovor z nekom, ki naj bi sponzoriral Palmerjevo nastopanje v motokrosu in je v hudi depresiji zaužil skoraj usodno mešanico alkohola in kokaina, posvetil svoji znamki snežnih desk in deskanju samemu. Želi se uvrstiti v ameriško deskarsko moštvo za nastop na zimskih olimpijskih igrah prihodnje leto v Vancouvru. Pri dvainštiridesetih!

Tudi dogodki kot je opisani so popestrili prvi svetovni pokal pri nas. Verjamem, da bomo marsikaj zanimivega doživeli tudi letos, ampak takšne romantične sproščenosti med tekmovalci kot smo ji bili priča leta 1999 si pa zagotovo ne moremo obetati. Jebiga, časi se spreminjajo in mi z njimi.

Da malce vzbudim tek, objavljam nekaj posnetkov, ki jih je lansko leto naredil moj brat Damjan.


  • Share/Bookmark

Zvezdne steze, štoparski vodnik in Hrvatje

Film 13.05.2009

Gledano s stališča nestrpnega Slovenca za novo inkarnacijo Zvezdnih stez ne bi mogli izbrati bolj posrečenega igralca za lik glavnega negativca, saj ga igra Eric Bana oz. Eric Banadinović, po očetu Hrvat. S Hrvaške pa itak lahko pride samo kaj negativnega, kajne?

Šalo na stran. Nove Zvezdne steze so mi všeč. Ne morem reči, da sem vzhičen, ampak med predstavo mi vsekakor ni bilo dolgčas. Mogoče se film malce vleče tik pred koncem, ampak skoraj omembe nevredno. Drugače pa je zadeva dinamična, zabavna in tudi čustvena. Pri tem zadnjem je v ospredju predvsem Spock in njegova razpetost med čustvi in razumom, razpetost med človeškim in vulkanskim v njem. Pa tudi Kirkovo uporništvo in obenem želja, da bi zadostil očetovim pričakovanjem.

Film je narejen v duhu celotnega seriala in je časovno premaknjen pred njegov začetek. Torej v čas Kirkovega rojstva in njegovega vzpona na položaj kapitana Enterprisea. Za filmom stoji producent in režiser J.J. Abrams, ki poskrbi, da zadevi ne poide sapa, ne moremo pa spregledati vplivov njegove trenutne “obsedenosti” s skoki skozi čas, ki jih je moč videti predvsem v zadnji sezoni serije Skrivnostni otok, katere ustvarjalec je prav tako on. Dodelitvi vlog ne gre oporekati. Eric Bana je svoje delo opravil zelo korektno, prav tako mladi Chris Pine v vlogi Kirka, ki bi lahko postal novi Brad Pitt. Najboljše od vseh pa je po mojem mnenju svoje delo opravil Zachary Quinto v vlogi Spocka, ki bo dostojen naslednik legendarnega Spocka Leonarda Nimoyja, ki tudi nastopa v filmu.

Osebno se me je najbolj dotaknil poklon ustvarjalcev Douglasu Adamsu in njegovemu Štoparskemu vodniku po galaksiji, saj Scotty (zabavni Simon Pegg) prvič pride na Enterprise v bistvu kot štopar, se pri tem zmoči do kože ter izrazi željo po brisači. Lepo.

Še to, manjšo vlogo v filmu je, potem ko je zvedel za njegove otroške sanje, da bi bil kapitan Kirk, J.J. Abrams dal tudi Randyju Pauschu, ki je oblekel uniformo zavezništva in si (do neke mere) pred prezgodnjo smrtjo izpolnil še ene otroške sanje. Menda v filmu celo spregovori, a mi ga ni uspelo locirati. Pa nič ne de.

Skratka, film Zvezdne steze je postavil dobro osnovo, na podlagi katere bodo posneli še kopico nadaljevanj z novo ekipo, ki ima vse predispozicije, da postane legendarna.

In pogumno so odšli…

  • Share/Bookmark

Dobrodošli na drugem planetu – Wellness Orhidelia

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life 11.05.2009

Ko stojiš pred poslopjem novega wellness kompleksa Orhidelia v Termah Olimia, se počutiš kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu. Zadeva je zasnovana povsem futuristično. Ne znam opisati občutka, ki mi ga vzbudi pročelje iz temnih ploskev z ostrimi robovi, je pa ta zagotovo povezan z mojimi predstavami o arhitekturni urejenosti zgradb bodočih zemeljskih kolonij na kakšnem drugem planetu.

Decembra, ko smo bili z družino na krajšem oddihu v termah, sem z nejevero primerjal tisto, kar je bilo na promocijskih plakatih, z dejanskim stanjem na terenu. Tole da naj bi dokončali pred prvim majem 2009? Ne samo, da ne verjamem, marveč si tudi težko predstavljam, da bi zadeva dejansko bila videti tako kot na skicah.

In ker jim zadeve resnično ni uspelo dokončati pred prvim majem (pa zamuda ni bila huda, kakšnih deset dni), je naneslo tako, da sem bil znova nenačrtovano prisoten na svečani premieri, no, otvoritvi. Otvoritev sama ni bila nič pompoznega (vsaj za nas, zunanje opazovalce ne), je pa zato tolikanj bolj pompozen sam objekt. Stvar v živo deluje še precej boljše kot je bilo možno pričakovati na podlagi skic.

Najboljše od vsega pa je, da je tisto, kar objekt skriva v sebi, še bolj fascinantno od njegove zunanjosti. Vse opremljeno v stilu, s posebnim poudarkom na udobju. Udobni fotelji, najbolj udobni ležalniki, kar sem jih do sedaj imel priložnost preizkusiti (vse je oblazinjeno), da ne govorim o možnosti vrhunske sprostitve na vodnih posteljah. Očitno so pri snovanju mislili na parčke, ki se bodo lahko nemoteno predajali sprostitvi v intimnih kotičkih. Teh je na voljo več kot dovolj. Objekt je ogromen. V večji meri se namreč skriva pod zemljo. Pa je zadeva zasnovana tako, da človeku ne daje takšnega občutka. Svetlobe je zadosti, zraka pa tudi. Vse, vključno s savnami, je zelo prostorno.

Res je, da sem Orhidelio obiskal takoj po otvoritvi in obiskanost seveda ni bila na vrhuncu, ampak lahko rečem, da sem prepričan, da se bo v njej “porazgubilo” tudi veliko število ljudi. Zadovoljnih ljudi, ki jih bo razvajalo izjemno prijazno osebje.

Wellness Orhidelia je po mojem mnenju v tem trenutku zagotovo nekaj najboljšega, kar si človek lahko v Sloveniji privošči za razvajanje lastnega telesa in duše. Zagotovo pa bi kaj podobnega težko našli tudi v širši okolici.

  • Share/Bookmark

Vsem novorojencem (To all new arrivals) – Faithless

Prevodi glasbenih komadov 6.05.2009

Leta 2006 so Faithless izdali svoj peti studijski album To All New Arrivals, na katerem se nahaja tudi istoimenska skladba, ki mi trenutno odpira srce.

Pri vsej bogatiji, ki nam je na voljo, se ne zavedamo, pravzaprav si ne moremo niti predstavljati, v kakšnih nemogočih pogojih živi pravzaprav večina svetovnega prebivalstva.

Zatiskamo si oči pred trpljenjem in umiranjem otrok, češ, to se dogaja nekje daleč stran, to se nas ne tiče. Res? Naj prevod komada služi namenom refleksije o lastnem dojemanju tega sveta.

Vsem novorojencem (To all new arrivals) – Faithless

V našem svetu vsakih 30 sekund vzame otroka malarija.
11 milijonov otrok letno umre zaradi podhranjenosti.
(Vsem novorojencem, dobrodošli)

V našem svetu je 15 milijonov otrok, osirotelih zaradi AIDSA.
Vsak dan bi lahko preprečili smrt 30.000 otrok.
(Vsem novorojencem, dobrodošli)

V našem svetu je ta trenutek dva milijona otrok del trgovine z ljudmi.
1,1 milijarda ljudi na svetu zasluži manj kot dolar na dan.

Vsem novorojencem, radi vas imamo.
Umrli bi za vas, ubijali bi za vas, ahhh… Dobrodošli.

Vsem novorojencem, radi vas imamo.
Umrli bi za vas, ubijali bi za vas, ahhh… Dobrodošli.

Če obstajaš bog, vedi, da sem na novo zgrajen človek.
Tukaj leži moj sin in samo njega se bojim.
Ko zrem v ta obraz, se zavedam resnice.
Ustvaril sem ga jaz, midva pa sva ustvarila tebe… po njegovi podobi.

Vsem novorojencem, radi vas imamo.
Umrli bi za vas, ubijali bi za vas, ahhh… Dobrodošli.

Nikdar nisem poznal takšne ljubezni.

Vsem novorojencem, radi vas imamo.
Umrli bi za vas, ubijali bi za vas, ahhh… Dobrodošli.

Vsem novorojencem, radi vas imamo.
Umrli bi za vas, ubijali bi za vas, ahhh… Dobrodošli.

Video posnetka z Youtuba pa mi na žalost nikakor ni uspelo prenesti na blog.

  • Share/Bookmark
blank