Čez mesec dni (20. in 21. junija) bo v Mariboru zopet zbrana celotna druščina tekmovalcev svetovnega pokala gorskih kolesarjev v spustu in štirikrosu, sam pa še vedno ne morem pozabiti nepozabne prve takšne prireditve pred desetimi leti, o kateri sem se razpisal v enem svojih zgodnejših blogov. Bo že držalo, da prve(ga) ne pozabiš nikoli.

Kaj za vraga je bilo na prvi tekmi tako posebnega? Najbolj od vsega verjetno to, da smo imeli vse zvezdnike tega športa možnost videti pri nas doma. Do takrat smo jih gledali zgolj na tujih prizoriščih in v medijih. Tukaj pa smo jih imeli priložnost videti povsem od blizu. In to v času, ko sta tako moškemu kot ženskemu delu spustašev kraljevala nepremagljiva Francoza Nicolas Vouilloz (ki se je med tem posvetil rallyju in super downhillu) in Anne-Caroline Chausson (ki se je leta 2007 povsem posvetila BMX-u ter lani osvojila naslov olimpijske prvakinje v tej kategoriji). Bili smo torej polni pričakovanj in navdušenja (tako gledalci kot tudi organizatorji), kar se je seveda pri prireditvi močno poznalo. Celotni cirkus svetovnega pokala je od presenečenja nad fantastičnim sprejemom in pogoji ostal široko odprtih ust. Veliko se jih je balo, da prihajajo v malodane vojne razmere (NATO je v tistih časih še operiral po Srbiji), nato so pa tukaj naleteli na čudovit sprejem, odlično progo, fantastične pogoje in bili očarani. V tujih mediji smo lahko brali navdušena poročila kot je tole.

Stara trasa proge za spust na Pohorju je imela cilj na istem mestu kot Zlata lisica, torej pred hotelom Arena. In prav v tem hotelu je bilo (kako priročno) organizirano tudi prehranjevanje tekmovalcev. Mi (gledalci) smo tako na terasi pili kavo in veselo opazovali dogajanje na prizorišču, zraven pa so tekmovalci mirno (bolj ali manj) jedli, kar so jim pač pripravili. In se je zgodilo, da se je v naši bližini k obedovanju pripravljala divja deklica spusta Missy Giove – The Missile, ko je od nekod pridivjal razvpiti bad guy spusta in deskanja Shaun Palmer, pograbil njen krožnik in veselo pospravil vsebino. Mislim, da se Missy ni pretirano razburjala, prepričan pa sem tudi, da mu ni ostala dolžna.

Danes ne eden ne drugi ne tekmujeta več v spustu. Za Missy ne vem, kaj počne, Palmer pa se je potem, ko je propadel dogovor z nekom, ki naj bi sponzoriral Palmerjevo nastopanje v motokrosu in je v hudi depresiji zaužil skoraj usodno mešanico alkohola in kokaina, posvetil svoji znamki snežnih desk in deskanju samemu. Želi se uvrstiti v ameriško deskarsko moštvo za nastop na zimskih olimpijskih igrah prihodnje leto v Vancouvru. Pri dvainštiridesetih!

Tudi dogodki kot je opisani so popestrili prvi svetovni pokal pri nas. Verjamem, da bomo marsikaj zanimivega doživeli tudi letos, ampak takšne romantične sproščenosti med tekmovalci kot smo ji bili priča leta 1999 si pa zagotovo ne moremo obetati. Jebiga, časi se spreminjajo in mi z njimi.

Da malce vzbudim tek, objavljam nekaj posnetkov, ki jih je lansko leto naredil moj brat Damjan.


  • Share/Bookmark
 


Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank