Arhiv za dan 2.06.2009

Rokoborec (The Wrestler) – Darren Aronofsky (2008)

Film 2.06.2009

Po zadnjem in edinem filmu Darrena Aronofskyja, ki sem si ga ogledal pred Rokoborcem, Rekviemu za sanje, sem bil tako globoko pretresen, da nisem bil v stanju iti niti na pivo. Kar po ogledu tako šokantnega prikaza odvisnosti niti ni tako zelo nerazumljivo. Še po skoraj desetih letih se mi včasih iz podzavesti privlečejo nagnusni prizori od narkomanske igle zlorabljene gangrenaste roke Jareda Leta.

Zato ni čudno, da sem precej kolebal pri odločitvi, ali naj si Rokoborca sploh ogledam, ker se po ogledu filma resnično nisem želel ponovno počutiti tako usrano. Številne dobre kritike filma samega ter predvsem hvalospevi igri glavnega protagonista so tehtnico nagnili v prid odločitvi o ogledu.

Včeraj sem si ga torej ogledal in bil v bistvu malce razočaran oz. bolje rečeno, ostal sem precej ravnodušen. Film mi ni povedal oz. pokazal nič takšnega, česar ne bi že večkrat videl. Zgodbo osamljenega ostarelega bivšega zvezdnika, ki ne najde poti iz načina življenja, ki ga nezadržno pelje v prerano smrt. Verjetno, vsaj kar se mene tiče, filmu v prid ni tudi dejstvo, da govori o svetu wrestlinga, športne panoge, če ji lahko tako rečemo, do katere imam že od nekdaj precej odklonilen odnos. Ker so mi smešni tako nastopajoči, ki se dogovarjajo, kako se (ne) bodo tepli, kot tudi publika, ki ve, da je vse skupaj zrežirano, pa vseeno navija kot da gre resnično za življenje in smrt. A verjetno občutki ne bi bili pretirano drugačni tudi če bi film govoril o kakšnem drugem športu.
Prav tako pa me ni pretirano ganila tudi igra Mickeyja Rourkea, ki so mu zaupali glavno vlogo v filmu. Meni se ni zdela nič posebnega. Mirno bi jo lahko primerjal z igro Brucea Willisa v četrtem delu filma Umri pokončno (kar ne pomeni, da menim, da je Bruce odigral slabo). Solidno odigrano, ampak brez kakšnih oskarjevskih presežnikov. Ves ta pomp okrog nominacije za oskraja bi pripisal ameriški obsedenosti s come-backi. Letošnjega oskarja pa je po mojem mnenju povsem upravičeno dobil Sean Penn, bolj kot Rourke pa si ga je zaslužil vsaj še Frank Langella, morda celo Brad Pitt.

Da ne bom samo kritiziral, naj napišem, da film vseeno izstopa iz holivudskega povprečja in si ga v poplavi razno raznega balasta vseeno velja ogledati. Sem si pa po ogledu močno oddahnil, ker je bil na srečo precej manj pretresljiv od Rekviema za sanje.

Piva si pa vseeno nisem privoščil.

  • Share/Bookmark
blank