Arhiv za dan 4.06.2009

Brez odgovorov, brez moči, toda vesel

Vzgojne zgode in nezgode, Življenje je life 4.06.2009

Zjutraj sem pokukal v kopalnico, kjer se je žena trudila z oblačenjem Andraža (priznam, da je to opravilo zadnje leto v glavnem v njeni domeni) in v bistvu retorično navrgel: »O, danes pa kar v trenirki?« Napaka. Huda napaka.

Mali je nemudoma zahteval zamenjavo trenirke s »kalbojkami«. Žena, ki je bila zaradi jutranje časovne stiske že tako precej na koncu z živci, me je očitajoče pogledala in sinu rekla, da so mu kavbojke prevelike in mu jih ne bo oblekla. Jaz pa sem dodal, da si hlače lahko zamenja sam, če mu je toliko do tega. Jok. Vpitje. Zahteve po pasu za hlače. Kričeč otrok, živčna mama in oče, ki ne ve, kaj bi storil, da bi pomiril situacijo. Z vsakim nadaljnjim poskusom pa se ta samo še bolj zapleta, dokler ne pride tako daleč, da me žena »napodi« ven.

Čakam pred kopalnico in poslušam pink-ponk med ženo in sinom. Kaj nama želi otrok s tem sporočiti. Jesper Juul pravi, da otrok vedno sodeluje. Med katero vrsto sodelovanja pa bi človek lahko uvrstil takšne vrste »izpade«? Ker na prvi pogled to nikakor ni podobno sodelovanju. Ne najdem odgovora. In kako ravnati, da otroku ne prizadaneš dostojanstva, da pa mu po drugi strani tudi ne dovoliš vsega, kar se mu zahoče, saj boš s tem ustvaril razvajeno bitje, ki mu bo v življenju precej hudo? Tudi na to vprašanje (še) nimam odgovora. Se jih pa seveda trudim najti vsak dan znova, pri vsaki interakciji znotraj družine. Pri vsakem novem navideznem otrokovem zoperstavljanju nama z ženo. Obenem pa sem prekleto vesel, da ima otrok tako močno izraženo lastno voljo, čeprav s tem ni najlažje shajati.

Andraž se je ob moji odsotnosti kmalu pomiril in pristopical iz kopalnice (seveda) v kavbojkah s pasom. Sam pa se še vedno sprašujem, kateri hudič me je gnal, da sem zjutraj pokukal v kopalnico.

  • Share/Bookmark
blank