Arhiv za mesec Julij, 2009

Milarepa nas vabi, da odkrijemo skrivnostno v sebi

Duhovnost, Življenje je life 23.07.2009

Jetsun Milarepa (1052-1135) velja za enega najslavnejših tibetanskih svetnikov ter največjih jogijev in poetov, ki naj bi med drugim obvladoval tudi uničevalne naravne sile. Njegove pesmi (predvsem Sto tisoč Milarepinih pesmi), večkrat poimenovane kar Milarepine pesmi, predstavljajo kanonska besedila veji Mahayana budistov. Zanj velja, da je prvi človek, ki mu je uspelo za časa enega življenja doživeti popolno razsvetljenje (t. i. stanje Vajradhare). Povedano z drugimi besedami: uspelo se mu je transformirati iz množičnega morilca do razsvetljenega pesnika in poeta, ki v svojih pesmih na zelo jasen in lep način opisuje globine svojih spoznanj o začasni naravi fizičnega telesa in potrebi po tem, da nismo vezani. Da je prišel do razsvetljenja, pa je moral skoraj dobesedno premikati gore ter dvanajst let marljivo prakticirati meditacijske tehnike pri svojem učitelju lami Marpi (imenovanem tudi prevajalec).

Kar nas pripelje do sodobnega Milarepe, do Augustusa Thomsona III., ki je na svoji poti odkrivanja sebe in lastnega bistva sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja naletel na mojstra Bhagwana Shree Rajneesha. Milarepa pravi, da je imel, ko je mojstra prvič zagledal, občutek, da gleda v ogledalo lastne duše. Njegove besede pa so v njegovih najglobljih mislih in občutkih žuborele kot gorski potoček. Mojster Bhagwan Shree Rajneesh, ki je malo preden je leta 1990 zapustil telo, opustil staro ime in ljudi pozval naj ga kličejo preprosto Osho (kar pomeni nekoga, ki je postal eno z oceansko izkušnjo obstoja), je marca 1976 Augustusa Thomsona sprejel za svojega učenca in mu nadel ime Swami Anand Milarepa, Milarepa seveda po zgoraj opisanem tibetanskem svetniku. In v skladu s svojim imenom je Milarepa zvesto z veliko mero predanosti, zaupanja in spoštovanja vztrajal ob svojem učitelju vse do njegovega slovesa, čeprav mu ni bilo vedno z rožicami postlano, a je vedel, da je vse za njegovo višje dobro. Mojster Osho je že vedel, zakaj mu je nadel težo, ki jo s seboj nosi ime Milarepe. V času svojega bivanja v Mednarodni Osho komuni je bil vodja tamkajšnjega oddelka za glasbo in je skrbel za ustvarjanje glasbe za podlago Oshovim vsakodnevnim govorom in praznovanjem.

Tudi po mojstrovem odhodu je Milarepa ostal zvest ustvarjanju glasbe ter vodenju glasbenih in meditacijskih delavnic po celem svetu. Pravi, da Osho ostaja največji navdih v njegovem življenju ter da mu bo večno hvaležen. Glasba, ki jo ustvarja zrcali njegov pogled na ljubezen in meditacijo, ki ga z veseljem deli z vsemi popotniki na poti resnice in samouresničenja.

Z Milarepo sva se prvič srečala junija 2006 ob Zbiljskem jezeru, kjer smo Oshovi učenci v sklopu priprav na Milarepino prvo delavnico v Sloveniji posneli TV intervju z njim. Takoj sem bil prevzet ob njegovi čistosti, milini in mirnosti duha. Vidi se, da je človek že nekaj časa na duhovni poti, čuti pa se tudi velika prisotnost mojstra Oshoja. Takratno delavnico, poimenovano Lotus Paradise po njegovem takrat čisto svežem albumu, je izvedel v spremljavi svojega One Sky Banda, glasbene skupine, ki jo vsako leto na novo sestavijo Oshovi učenci, vsi po vrsti nadarjeni glasbeniki, predani meditaciji in se z Milarepo podajo na svetovno turnejo. Občutkov, ki so me obdajali med samo delavnico, še bolj pa po njej, pa niti ne znam opisati. Odprli so se mi povsem novi svetovi. Zagotovo bi temu lahko rekel transformacija, transformacija na višje stanje zavesti.

Milarepa in člani One Sky Banda so se pri nas počutili tako dobro, da so se avgusta istega leta vrnili za samo en večerni koncert, ki sicer ni bil takšna duhovna izkušnja, je bil pa noro energetsko doživetje. Milarepo ter skupino v spremenjeni sestavi smo lahko še enkrat doživeli avgusta 2007 na prvem Osho festivalu v Strunjanu, kjer je bila izkušnja, verjetno tudi zaradi drugega okolja, še močnejša.

Zato sem se tudi razveselil novice, da se Milarepa po dveh letih ponovno vrača k nam. Osho meditacijski center v Sloveniji prireja tridnevno delavnico z Milarepo in to v Ljubljani v Dijaškem domu Ivana Cankarja, od 7. do 9. avgusta. Milarepa tokrat sicer prihaja brez svoje skupine One Sky Band, ga bodo pa, v to sem prepričan, prav tako dobro spremljali fantje domače zasedbe Šambala.

Milarepa nas poziva naj se odpremo skrivnostnemu, izkoristimo priložnost in se povežemo z naravnimi viri življenja ter naredimo prostor za ljubezen ter veselja polno ustvarjalno življenje.

Sam se mu bom pridružil brez oklevanja.

  • Share/Bookmark

Spolne prakse slovenskih rastlin (brez žuželk seveda ne gre)

Foto, Življenje je life 20.07.2009

Prijazni skrbnik blogov mi je na mojo prošnjo povečal velikost predala za shranjevanje slik na tem blogu, tako da vas lahko razveselim z galerijo posnetkov z včerajšnjega sprehoda na isti lokaciji, na kateri sem prejšnji teden po nemarnem preklinjal svojo Nokio. Tokrat ni bilo problemov ne z aparatom ne s fotografom in nastalo je nekaj lepih posnetkov pestrega sožitja rastlin in žuželk povsem od blizu. Pa recite, da niso tele naše rastline res kinky (v troje, pa grupno, pa menjave partnerjev…).

  • Share/Bookmark

Če ni foušije, je dovolj za vse

Foto, Življenje je life 16.07.2009

Včeraj sem bil na sprehodu na svoji priljubljeni lokaciji v Škofjeloškem hribovju. Ob plesu narave, ki te tam obdaja, si ne moreš kaj, da ne bi malce postal, se ozrl naokrog in bil resnično vesel, da si dobil priložnost, da si lahko tukaj in zdaj. Mene nato ponavadi zgrabi, da bi vsaj kakšen detajl ovekovečil s fotografijo. In tudi včeraj ni bilo nič drugače. Iz žepa sem potegnil Nokio 5800 XpressMusic, ki sem jo pred nedavnim dobil nazaj s servisa, kjer se je nahajala na podlagi moje ugotovitve, da nekaj ni v redu z objektivom fotoaparata. Da pri posnetkih od blizu ne izostri slike tako kot bi jo moral oz. da sliko izostri, toda v trenutku, ko pritisnem na sprožilec, ostrina izgine in spet z dolgim nosom gledam še en zamegljen posnetek.

V roke sem torej prijel aparat, ga nastavil na makro način in se spravil od blizu slikati metulja, ki je ne meneč se zame (čeprav sem bil precej blizu) mirno skrkal nektar iz nevemkateregaže cveta. En poskus, dva, trije, štirje in… Velik nič! Veliko razočaranje. Megleni posnetki. Znotraj sebe sem preklel Nokiin servis in vse servise tega sveta. Itak se jim jebe za stranke. Dela imajo dovolj. Skoraj tri tedne čakanja na aparat in to za prazen nič. Moje upanje, da bom s tem apratom še kdaj naredil kakšen dober posnetek, je skoraj zamrlo. Nato sem se malce pomiril, odšel dalje in se odločil, da bom pač slikal z večje razdalje. Pa nisem zdržal prav dolgo. Kaj češ, všeč so mi detajli. In hvala bogu, da je tako, saj sem nekje na sredini poti, po nebroj meglenih posnetkih ugotovil, da problem seveda ni v aparatu, pač pa v meni. Ker, seveda, nisem prebral navodil za delo z aparatom. Če sem v čem tipični moški, sem zagotovo v tem, da ne berem navodil. Kaj bodo meni solili pamet. Ko dobim kakšno novo tehnično “igračko”, jo ponavadi takoj spravim v pogon in jo skušam nastaviti s poskušanjem. Do bridkega spoznanja, da bo vseeno potrebno pogledati v navodila za uporabo. V tem primeru sicer (še) ni bilo potrebno gledati v navodila, ker sem med fokusiranjem na bližnje predmete le zaznal, da aparat, ko dokončno nastavi ostrino, da od sebe zvočni signal. Zapiska. In potem so slike večinoma lepe in ostre, če se seveda preveč ne zatrese roka ali pa premakne objekt fotografiranja. Aleluja, sedaj bom pa spet užival v slikanju. Opravičujem se Nokiinemu servisu in vsem servisom tega sveta, ker sem jih obtoževal brez osnove. Mea culpa.

Čisto na koncu včerajšnjega pohoda mi je uspelo dokumentirati čudovit prizor, ki prikazuje, da je res za vse dovolj, če le ni foušije.

  • Share/Bookmark

Na Kosu sem se počutil kot na slovenski obali

Dopust, Foto 13.07.2009

Pa ne zato, ker bi me sama pokrajina tako spominjala na našo obalo, pač pa zato, ker podobno kot pri nas gledaš Hrvaško ali Italijo, tam gledaš Turčijo. Grški otok Kos je v bistvu nekakšna zagozda v turško obalo. Bližina obale sosednje države pa je tudi več ali manj vse, kar druži našo obalo s koško.

Zakaj Kos? Konec marca sva se z ženo, sita vsesplošnega nabijanja o recesiji in strašenja ljudi s krizo in varčevalnimi ukrepi, odločila, da si bomo letos privoščili družinski dopust. Pošten dopust. Takšnega kot še nikdar. Zanalašč. Kam gremo? V Grčijo! S katero agencij? Z Intelekto, ki slovi po odličnem poznavanju grških otokov in dobri organizaciji. Na kateri otok? Težko se je odločiti na podlagi kataloga, ampak Kos se nama je zdel nekako najbolj domač. Družine in kolesarjenje. To bo za nas. Otok je sorazmerno majhen, nič daljši od naše obale ter širok največ 8 km, obale pa imajo seveda malček več (112 km, pretežno plaž). Najprej sva se skoraj odločila za all-inclusive dopust v letoviškem kompleksu Aquis Marine Resort & Waterpark, ker je letovišče ponujalo obilo zabave za našega malčka, najbolj pa zato, ker bi ga imela možnost zaupati v varstvo Intelektinim animatorjem in bi sama lahko odšla na kakšno partijo tenisa ali kakšno podobno partijo. Nato pa sva se ustrašila, da bomo na ta način povsem privezani na letovišče in ne bomo nikamor šli. Samo basali se bomo s hrano in nalivali s pijačo. Plus pet kilogramov nama ne uide. Odločila sva se, da gremo drugam, nočitev z zajtrkom bo dovolj. Brez animacije pa bomo tudi preživeli. Rečeno storjeno. Kot se je kasneje izkazalo, je bila odločitev pravilna, Okeanis Beach Resort se je izkazal za odlično izbiro. Računala sva, da bo teden počitnic dovolj (kar nikakor ne drži), ker pa ni bilo dovolj prostora na povratnem letalu, sva pač vzela 14 dni. Nek se vidi raskoš. Hvala bogu.

Trije meseci so bili hitro naokrog. Ker sem bil v dnevih pred odhodom zaseden s svetovnim pokalom gorskih kolesarjev v Mariboru, se me potovalna vročica skoraj ni dotaknila. Verjetno je pomagalo tudi to, da sva s sinom ženo pustila doma, naj v miru spakira. Modro sva se izognila napetostim. Na najdaljši dan leta smo proti večeru brez zapletov odleteli proti Grčiji. Ko so nas na letališču na Kosu dejansko termalno skenirali (tale gripa je še ena reč za ustrahovanje širokih ljudskih čred), sem se spomnil prestrašenih besed moje mame, ko sem ji pred odhodom zaupal, da Andraž nekaj toži, da ga boli grlo, da nam bodo merili temperaturo in nas ne bodo spustili v Grčijo. Bi se nemara to res lahko zgodilo? Bilo je še nekaj zmede okrog prtljage, nič hujšega, samo grški vzem si ga na izi. Avtobus, transfer do hotela, prijava, soba, prvi vtisi, zaslužen počitek.

Hotel je ogromen, zato je bilo potrebno nekaj raziskovanja in privajanja, da smo se lahko brez problemov gibali naokrog in našli pot nazaj do sobe. Zajtrki so bili samopostrežni, vedno smo se najedli do sitega, smo jih pa s težavo lovili, čeprav so vsak dan trajali do 10.30. Po zajtrku sta nas prvi dan nič hudega sluteče, ko smo stali na balkonu naše sobe, presenetila grška lovca v nizkem in temu primerno glasnem preletu. Andraž se je močno prestrašil, saj je precej občutljiv na glasne zvoke. Ko se je stvar drugi dan sicer nekaj kasneje ponovila, sem se že ustrašil, da gre za lokalno folkloro, ki so nam jo v prospektu pozabili zaupati. A je bil strah odveč, saj do konca našega dopustovanja podobnih izpadov ni bilo več. Jebiga, Turčija je blizu, fantki morajo občasno pokazati mišice.

Ugotovili smo, da v hotelu mrgoli Slovencev, kar so presenečeni ugotavljali tudi lokalci. V Sloveniji očitno ni recesije oz. je dovolj ljudi, ki mislijo s svojo glavo in niso podlegli paniki ter so si privoščili dopust. In to ne na Hrvaškem. Začuda smo precej hitro navezali stike s štirimi, petimi družinami z majhnimi otroki, tako da so se otroci lahko veselo igrali skupaj na plaži, tastari pa smo kakšno pametno strli (kadar smo seveda bili na hotelski plaži). A so na žalost skoraj vsi odšli domov že po enem tednu, tako da je na začetku drugega tedna zazevala kar velika praznina. Predvsem za Andraža, ki se ni imel s kom igrati. S svežo garnituro Intelektinih počitnikarjev pa nekako nismo uspeli vzpostaviti konkretnejšega stika. Ta skupina je bila očitno precej bolj zadržana od naše in so tičali bolj vsak zase. Škoda. Saj ne, da sem kakšen velik ljubitelj tega, da na dopustu srečaš cel trop znancev in na koncu sploh nimaš miru, kakšna neobvezna družba pa vseeno sede.

Drugi dan smo si pri lokalnem dilerju za dvanajst dni sposodili kolesi, s katerima smo se večinoma ob večerih podajali v mesto Kos, ki je dobrih 6 km oddaljeno od hotela. Pretežni del poti do mesta poteka po kolesarski stezi. Grki so sicer dinamični vozniki, a se na cesti nikdar nisem počutil tako ogroženega kot pri nas. Tudi med edinim daljšim izletom, ki smo ga naredili s kolesi (dobro uro vožnje v eno stran), do Aquis Mairine Resorta, ki leži kakšnih sedem kilometrov na drugo stran mesta, ni bilo prav nobenih težav na cesti. Ja, Aquis Marine smo si šli ogledati, da preverimo, ali se nismo nemara ušteli, ker ne dopustujemo tam. In veselo ugotovili, da se nismo. Da je park čisto v redu, a bi se ga verjetno naveličali precej hitreje kot Okeanisa.

Za konec tega prispevka bi samo še dodal, da smo se imeli na Kosu tako lepo, da smo že med bivanjem tam razmišljali, da bi se še letos vrnili nazaj, če bo prilika. Grki so resnično izredno prijazni in odprtega srca. Prav vsakomur privoščim, da bi bil deležen vsaj koščka te prijaznosti. Tudi če nam letos ne bo uspelo iti še enkrat, sem prepričan da pridemo spet prihodnje leto.

Kaj smo počeli v mestu, kje smo se kopali, kakšna je voda, kakšen je bil sladoled in kako si je Adria privoščila pošteno zamudo letala, s katerim smo se vračali, napišem ob priliki.

Pa še neverjeten podatek: obilici hrane navkljub sem se uspel zrediti zgolj za kilogram in pol. Juhej!

  • Share/Bookmark

Kaj na tem svetu najbolj redi?

Življenje je life 10.07.2009

Na spletnem portalu n-tv, ki skuša širšim ljudskim množicam s ponudbo različnih video prispevkov predočiti čim več koristnih informacij in nasvetov za izboljšanje kakovosti življenja, sem naletel na čudovita prispevka Željke Augustinovič na temo pravica do primerne telesne teže. Prvi, Jutri začnem…, govori o najbolj redilni stvari na svetu, drugi, Pet obrokov na dan, pa med drugim tudi o tem, kaj sploh je obrok in kdo je tisti, ki nam določa jedilnik.

Ker Željko smatram za eno največjih avtoritet na področju hujšanja v Sloveniji in tudi širše, ker jo izredno cenim in spoštujem in ker vem, da ima vsakdo pravico do primerne telesne teže, z veseljem vabim vse zainteresirane, da si prispevka ogledajo in tudi sami kaj odnesejo od njiju.

Bo pa zagotovo teh prispevkov še veliko, saj si je Željka med svojo borbo za primerno telesno težo nabrala zvrhan koš izkušenj, ki jih z neverjetno radostjo in odprtim srcem predaja naprej.

Naj končam z Željkinimi besedami: “Debelost je pravi blagoslov.” Zakaj? To vam bo pa sama zaupala.

  • Share/Bookmark

Ples ob sončnem zahodu na Kosu

Foto, Življenje je life 6.07.2009

Posneto z Nokio 6288 v mestu Kos na istoimenskem grškem otoku, 2.7.2009.

  • Share/Bookmark

Pogled iz letala

Foto, Življenje je life 6.07.2009

Posnetki so bili narejeni z Nokio 6288 (z vključenim profilom Polet, da ne bo zgražanja) 21. junija okrog 20. nekje v grškem zračnem prostoru.

  • Share/Bookmark
blank