Arhiv za mesec Avgust, 2009

Blešči se še naprej, ti nori diamant

Prevodi glasbenih komadov 26.08.2009

Te dni sem spet v Pink Floyd fazi. Kar pomeni, da meditiram in kontempliram ob njihovi glasbi. In to pretežno ob Shine on you crazy diamond, z njihovega albuma Wish You Were Here iz leta 1975. Pesem je na albumu razdeljena na dva dela (in devet sekcij). Prvi del album otvori, drugi pa ga zaključi. Oba skupaj sta dolga skoraj natančno 26 minut. Pa sem znova našel komad, ki je ravno pravšnje dolžine, da ga lahko v celoti poslušam na poti v službo (in tudi nazaj, seveda). Kot je znano je album Wish You Were Here skoraj v celoti posvečen ustanovnemu članu skupine Pink Floyd Sydu Barrettu, ki je (tudi) s pomočjo intenzivnega uživanja psihedeličnih drog (predvsem LSD-ja) stopil na drugo stran razuma in tam tudi ostal vse do svoje smrti pred tremi leti. Zato je bil član Pink Floydov samo tri leta (od 1965 do 1968), vendar je pa, poleg tega, da je skupini izbral ime, verjetno bistveno prispeval tudi k izoblikovanju njihovega zvoka. Vsa besedila na albumu so delo Rogerja Watersa, ki se v njih skuša Barrettu pokloniti in mogoče celo nekoliko odkupiti za vse, kar je Syd za band naredil, pa ga ni zraven, da bi užil sadove. Kakor koli že, Shine on mi krajša poti v službo in domov, sam pa sem si dovolil prevesti velikega Watersa.

Blešči se še naprej, ti nori diamant – Shine On You Crazy Diamont – Pink Floyd

Spomni se mladih dni,
Ko si bleščal kot sonce se.
Blešči se še naprej, ti nori diamant.
Zdaj tvoj pogled iz oči,
Kot črna luknja bolšči.
Blešči se še naprej, ti nori diamant.
Ujetnik navzkrižnega ognja
Med otroštvom in zvezdništvom si,
Z jeklenim prepihom razcveten.
Daj no, tarča smeha ob slovesu,
Daj no, tujec, legenda, mučenik,
Blešči se še naprej!

Prezgodaj po skrivnosti segel si,
Želel nedosegljivo si.
Blešči se še naprej, ti nori diamant.
Ponoči ti sence groze,
In svetloba razkrinka te.
Blešči se še naprej, ti nori diamant.
Izrabil dobrodošlico si
Z nemarno natančnostjo.
Jezdil na jeklenem prepihu.
Daj no, besnež, prerok,
Daj no, slikar, piskač, ujetnik,
Blešči se še naprej!

Nihče ne ve, kje si, kako blizu,
Kako daleč stran.
Blešči se še naprej, ti nori diamant.
Navleci še veliko plasti
In pridružim se ti.
Blešči se še naprej, ti nori diamant.
In sončila se bova v senci
Preteklih uspehov in plula
Na jeklenem prepihu.
Daj no, fantek, zmagovalec in zguba,
Daj no, iskalec resnice in zablod
Blešči se še naprej!

RIP Syd Barrett. Končno ti je bilo dano odkriti skrivnost.

P. S. Za lažje razumevanje. Nekje sem zasledil, da Steel Breeze (jekleni prepih v mojem prevodu) pomeni bistvo zvoka Pink Floydov.

  • Share/Bookmark

Na ihanski rivieri

Duhovnost, Življenje je life 25.08.2009

Sedela sva na balkonu in uživala v toplem poletnem večeru. Nad nama zvezdnato nebo, pod nama žuboreča voda. V zraku so se mešali zvoki dveh “terasa bendov” in če najinih nosnic ne bi božal razvpiti “ihanski smrad”, bi lahko prisegel, da sva nekje na morju. A sva bila v varnem zavetju svojega doma, na mogoče zadnji petkov večer v tem letu, ki je bil tako prijetno topel, da je človek lahko posedal zunaj v kratkih rokavih. Že naslednji večer kaj takega ne bi bilo mogoče, saj se je ob istem času razbesnelo pravo neurje. Glasba, ki je našla svojo pot do najinih ušes, pa ni bila namenjena širši zabave željni publiki, kot je to v navadi v obmorskih letoviščih, pač pa slavljencema, ki sta na različnih koncih vasi proslavljala svoja življenjska jubileja in njuni izbrani družbi. Deležni pa smo je bili seveda tudi ostali vaščani. In je bilo lepo. Lepo čutiti utrip življenja in radosti v domačem okolju.

Z ženo sva udarila en “late night drink”, se crkljala in iskala odgovore na “težka duhovna vprašanja”. Odgovore, ki bodo usodno vplivali na najino prihodnost, pridhodnost najine družine ter navsezadnje na prihodnost celotne civilizacije. Malce pretiravam ali pa tudi ne. Ušesa so z ene strani “božali” zvoki Wernerjeve Ne gane me, z druge pa nečesa od Slapov (se mi zdi), midva pa sva precej lahkotno razpravljala o precej težkih temah. No ja, težkih kakor za koga. Stvari pač ne gre jemati preveč resno, ker to vsekakor vodi v bolezen. Naj bo tema še tako zahtevna in neprijetna, je pri njeni obravnavi potrebno dodati kanček zdravega humorja. In je takoj lažje. Življenje je potrebno vzeti takšno kot je in ne pozabiti, da je resnično življenje samo tukaj in zdaj. In med tem, ko se naš um ukvarja s tem, kar je bilo in kar bo, življenje beži mimo nas z ekspresnim vlakom. Medtem ko se trudimo ustvariti to in ono, pridobiti to in to, doseči nevemkaj, da bomo potem lahko uživali, ostarimo, otopimo in (morda) z grenkobo v srcu ugotovimo, da je šlo življenje mimo nas. Da smo se pehali za nečem nedosegljivim in pri tem zgrešili osnovni namen tuzemskega bivanja. Game over.

Vzemimo si torej čas zase, sedimo na domač balkon, se povežimo s svojim bitjem, uživajmo v utripu življenja in se vsaj za trenutek nehajmo obremenjevati s tem, kaj bo jutri. Bodimo hvaležni za to, kar nam je dano. Življenje je prelepo, da bi pustili, da zdrsi mimo nas.

  • Share/Bookmark

Mangart, moja sveta gora

Foto, Zabava in sproščanje, Šport, Življenje je life, Življenje je teater 18.08.2009

Zbudil sem se ob pol šestih. Naspan. Spočit. V koči je bilo že precej živahno, saj se pravi gorniki odpravljajo na ture precej pred sončnim vzhodom. Žena in sine sta še spala, pa sem se odločil, da peljem Tiko, našo labradorsko prinašalko, na krajši sprehod proti sedlu, da opravi, kar narava terja od nje, sam pa se bom malce naužil jutranje spokojnosti v visokogorju. Vendar na osrednjo avgustovsko nedeljo ob šestih zjutraj tik pod Mangartskim sedlom o kakšni spokojnosti na žalost ni bilo ne duha ne sluha. Promet na cesti, ki vodi na sedlo, je bil tako gost, da sem imel občutek, da se nahajam v srednje velikem mestu sredi delovnega tedna. Mogoče malce pretiravam, ampak akustika pod Mangartom je tako dobra, da že peščica avtomobilov na poti na sedlo ustvari skoraj neprekinjen hrup. Vmes se le najde kakšna luknja, ko človek lahko prisluhne tišini oziroma naravi. Pticam, ki pozdravljajo začetek novega dneva, ovcam, ki z zvonci opozarjajo nase. Takšen trenutek miru, ko se lahko v miru povežeš s soncem, ki se trudi pokukati izza mogočne gore. Čas za meditacijo in kontemplacijo. Do naslednjega brrrr.

Mangart je v mojem srcu že petnajst let zapisan kot sveta gora. Nekakšen domači Kailaš (Gang Rinpoche), tibetanska sveta gora, na katero naj se ne bi povzpel še nihče. Na Mangart se sicer valijo trume pohodnikov (vsaj ta vikend je bilo tako), a sam se nanj verjetno ne bom povzpel nikdar. Sem prevelik zajec, da bi se gibal po previsih in strmel v prepade. Zadostuje mi, da se na sedlo (ali pa vsaj do koče) lahko povzpnem s kolesom in naredim potem še nekaj korakov v smeri Mangarta. Zadostuje mi, da se mi že na Predelu odpre veličasten pogled nanj in da me njegova podoba spremlja med pritiskanjem na pedala. Podoba, ki raste iz metra v meter. Na koncu pa je tako blizu, da bi ga lahko zgrabil z roko, a vendar tako daleč kot Himalaja.

To soboto smo z družbo imeli torej že petnajsti tradicionalni kolesarski vzpon na Mangartsko sedlo. Kar nekaj sem jih vmes sicer izpustil, a tokrat sem bil po treh letih ponovno zraven. V prejšnjih letih smo štartali z odcepa za Mangart, od kar pa tam gradijo viadukt, imamo za izhodišče mejni prehod Predel, kjer je na voljo dovolj parkirnih mest. Pognali smo se točno opoldne in prvi junak (ki je edini napadel s specialko) je bil na vrhu že po dobri uri. Večina se jih je veselila cilja po uri in pol do dveh. Sam sem »vozil« debeli dve uri in pol, a sem bil vesel, da sem priplezal vsaj do koče (priznam, zadnji vzpon sem prepešačil). Po obveznem okrepčilu smo se spustili do avtomobilov. Med prebijanjem skozi (pre)gost avtomobilski promet se ena od udeleženk med umikanjem avtomobilu ni mogla izogniti padcu. Posledice so bile nekaj odrgnin in modric, strgana vetrovka ter zlomljena čelada. Hvala bogu, da jo je imela na glavi. Zbrali smo se na izhodiščnem položaju ter se odpravili v Bovec. Bolj natančno v Letni vrt, da proslavimo in zažremo uspešen vzpon. Nato so nekateri odšli postavljati šotore v bovški kamp, drugi so se šli razpakirati v Kaninsko vas, naša družina pa se je z avtom odpeljala nazaj do koče na Mangartskem sedlu. Prijazna oskrbnika sta nam, kljub najbolj obleganem vikendu v letu, omogočila, da smo imeli sobo za šest ljudi povsem zase. Obnemogel sem padel v posteljo in ob 21. sem sladko spal kot otrok.

Po jutranjem sprehodu s Tiko, o katerem sem pisal v prvem odstavku, sem se vrnil do koče, kjer smo pozajtrkovali in se odpravili na sedlo in od tam proti Mangartu. Ponosno sem gledal sina, kako jo strumno maha v breg in premaguje prepreke. Prav daleč sicer nismo šli, ker za večji vzpon niti nismo bili pripravljeni, a vseeno dovolj daleč, da smo se naužili čudovite gorske klime. In spremljali trume ljudi, ki so se valile na goro. Nazaj pri avtu smo si pripravili manjši piknik na travi, ki so ga nasilno prekinile agresivne ovce, ki so ne oziraje se na nas napadle naše zaloge hrane in se sploh niso pustile odgnati. Skupaj z dobrotami smo se bili prisiljeni umakniti v avto. Na srečo so šle hitro naprej in smo lahko v miru dokončali začeto. No, skoraj dokončali. Naš mir je skalil še prelet helikopterja. Ti pa v gorah ponavadi ne pomenijo nič dobrega. In res se je izkazalo, da smo priča reševalni akciji gorske reševalne službe. V časopisu sem naslednji dan prebral, da si je nek planinec zlomil nogo. Naj na tem mestu napišem, da sem opazil, da je bila večina pohodnikov, ki so se mimo nas vili proti Mangartu, vsaj na videz ustrezno opremljena za svoje početje. Skoraj vsi so bili opremljeni tudi s čeladami.

Dan smo zaključili z osvežilnim namakanjem v Soči v Čezsoči. Vikend bi bil skoraj popoln, če se ne bi tik pred prihodom domov na razcepu Zadobrova zlomil prtljažni nosilec kolesa, tako da je kolo usekalo po strehi in steklu, a na srečo se je še toliko držalo prtljažnika, da sem se z vključenimi utripalkami po odstavnem pasu privlekel do izhoda Sneberje in ustavil na prvem možnem mestu. Na avtocesti res ne bi želel ustavljati in hoditi iz avtomobila. Z ženo sva nekako demontirala nosilec ter kolo z nosilca. Pes se je iz prtljažnega prostora preselil k ženinim nogam, kolo pa v prtljažni prostor. Nosilec kolesa pa gre na kosovni odpad. Imeli smo neznansko srečo, da se ni zgodilo kaj hujšega. Naslednji nosilec kolesa, ki si ga bom omislil, bo vsekakor od priznanega proizvajalca.

Namaste, Mangart. Če ne prej, se vidiva prihodnje leto.

P.S. Slike v galeriji si ne sledijo povsem kronološko, saj je njih prvi del posnet z Nokio, glavnina pa z Nikonom. Zadnje tri pa sem dodal naknadno, ko mi je brat posredoval svoje slike.

  • Share/Bookmark

Marele, pravzaprav marela

Foto, Življenje je life 14.08.2009

Teta me je kake tri tedne nazaj razveselila s podatkom, da so se v gozdu pojavile gobe. Menda tudi marele. Med svojimi rednimi pohodi po okoliškem hribovju imam tako že ves ta čas oči na pecljih. Pa nič. Oziroma skoraj nič. Nekaj golobic, sirovk in tu in tam kakšna štorovka, drugače pa ena velika žalost. Še mušnic ni videti, o kakšni mareli pa sploh ni ne duha ne sluha. Ga ni bilo. Do včeraj, ko sem med spuščanjem z meni najljubšega hriba sredi steze naletel nanjo. Na prvo znanilko z dežniki prekritih gozdov in njihovih obronkov. Na gospodično marelo nr. 1. Ponosno kot kakšen falus se je pnela proti nebu in to prav pogumno sredi steze. Za svoj preboj na svobodo je morala dvigniti znatno količino zemlje in iglic (predvsem slednjih) in pri tem bila uspešna kot kakšen krt.

Ne upam si niti pomisliti, kaj sledi po današnji noči, ko nam je narava tako prijazno zalila tla.

  • Share/Bookmark

Kill ‘em all

Foto, Življenje je life 14.08.2009

  • Share/Bookmark

Dve tukaj in zdaj

Duhovnost, Foto, Pesmi, Življenje je life 13.08.2009

Samost

Človek postoj.
Si vprašal se kdaj,
kam divjaš in zakaj?

Pred čem bežiš?
Se res ti mudi,
a le tvoj um pred sabo beži?

Na tem svetu si sam.
Sam prideš in sam greš.
Če prej ne, ob smrtni uri se zaveš.

V sebi odgovore nosiš vse,
ustavi se in jih poglej,
da predaleč pobegnejo ne.


Kdaj, če ne zdaj?

Težko vztrajati v trenutku je tem,
a velja potruditi se,
ker pravo življenje je zgolj v njem.

Preteklost in prihodnost um prežemata,
s strahovi silnimi ga objemata,
a v trenutku tem ni strahov, je življenje le.

Opazuj svoj dih, opazuj korak,
lepote narave te prevzamejo naj,
življenje je krasno tukaj in zdaj.

  • Share/Bookmark

Sorica

Foto 11.08.2009

Da bo dan bolj barvit, objavljam nekaj posnetkov Sorice, meni najlepše vasi v Sloveniji, narejenih v ponedeljek, 10. avgusta 2009, seveda z Nokio 5800 XpressMusic.

  • Share/Bookmark

Watchmen (Varuhi) – Zack Snyder (2009)

Film 6.08.2009

Ameriških filmov, posnetih po stripovskih predlogah o njihovih super junakih, se ponavadi lotevam z veliko rezerve (vrinjeni stavek bi lahko mirno izpustil). Tudi v primeru filma Watchmen (Varuhi) ni bilo nič drugače. Ko sem se odločal, ali naj si ga ogledam, mi je nekje v ozadju kot nadležna muha odzvanjal spomin na film X-men, z vsem razočaranjem, ki sem ga bil ob njegovem ogledu deležen. Pa tudi na Fantastic Four, ki ga na srečo nisem gledal, sem pa nekoč v Big Bangu po sili razmer videl dovolj odlomkov, ki so jih neusmiljeno predvajali na vseh možnih televizijah, da vem, da ne gre za kakšen vrhunski prispevek k sedmi umetnosti. Nikdar nisem kaj prida cenil stripov, v katerih nastopa cela gora super herojev skupaj. Še manj pa filmov, posnetih po njih.

A tokrat so se strahovi izkazali za neupravičene. Film me je že takoj na začetku razorožil z odličnim izborom glasbe (ocena je seveda subjektivne narave). Najavno špico, v kateri spremljamo prizore transformacij Varuhov skozi čas, podkrepljene s prizori nekaterih (seveda, predvsem z ameriškega gledišča) pomembnih svetovnih dogodkov, ima podloženo z zelo ustrezno Dylanovo The Times They Are a-Changin’, zaključno pa (tudi), glede na to, da je eden glavnih protagonistov filma Dr. Manhattan, z ustrezno  Cohenovo First We Take Manhattan. V samem filmu pa se oba avtorja še pojavita. Dylan sicer ne osebno, pač pa s fenomenalno Hendrixovo izvedbo njegove All Along The Watchtower ter z Desolation Row v izvedbi My Chemical Romance, Cohen pa s Hallelujah, ki jo seveda uporabijo za podlago ljubezenskemu prizoru. Vmes pa med drugim lahko slišimo celo originalno Nenino 99 Luftballons (beri nemško različico) ter duet Simon & Garfunkel z legendarno The Sound Of Silence. Temačni prizori umorov in zla na pohodu pa so, zanimivo, podkrepljeni z  nepozabno Unforgettable v izvedbi Nata Kinga Colea.

Da ne bo vse skupaj videti samo kot recenzija glasbene opreme filma, naj navedem še kakšno stvar, ki se me je poleg glasbe v filmu še dotaknila. Predvsem mogoče to, da so super junaki prikazani z vsemi svojimi človeškimi slabostmi vred. Da so tudi odvisniki, da znajo biti nasilni in polni strahov, torej zelo človeški. Precej bliže Batmanu kot Supermanu. Zelo mi je všeč tudi avtorjev poklon režiserju Robertu Zemeckisu in njegovim filmom. Saj je dogajanje v Varuhih postavljeno v oktober 1985, v čas, ki ga ima za izhodišče tudi trilogija Nazaj v prihodnost in to celo v alternativno leto 1985, podobno kot se tudi protagonista trilogije Nazaj v prihodnost v drugem delu vrneta v alternativno leto 1985, poleg tega pa se junaki v filmu podobno kot Forest Gump večkrat pojavijo v prizorih skupaj z znanimi osebnostmi. Je pa seveda možno, da gre pri vsem skupaj zgolj za slučaj in ne za poklon Zemeckisu, saj, vsaj kar se postavitve dogajanja v alternativno leto 1985 tiče, je strip Wathcmen izšel dve, tri leta pred snemanjem drugega in tretjega dela trilogije Nazaj v prihodnost in je čisto možno, da je ravno obratno, da so si ustvarjalci filmov Nazaj v prihodnost zamisel o alternativni prihodnosti sposodili ravno pri tem stripu. Kdo bi vedel. Sam verjamem, da gre za poklon Zemeckisu. Pa saj niti ni tako pomembno. Leto 1985 je v Varuhih prikazano precej bolj temačno in tesnobno kot je bilo v resnici in v bistvu tudi bolj temačno kot v drugem delu Vrnitve v prihodnost. Jedrska vojna je tik pred vrati. Nekdo pobija upokojene Varuhe. Ti so se primorani re-aktivirati in se s skupnimi močmi spopasti z lastnim sovražnikom in seveda tudi reševati usodo sveta. Nič novega torej. Američani znova rešujejo svet. Pa je stvar vseeno gledljiva, saj je narejena na način, ki ravno dovolj odstopa od klišejskih pristopov pri takšne vrste filmih, da te prikuje pred zaslon. In to za skoraj tri ure.

Ogled filma bi priporočil vsem ljubiteljem z/f akcijskih kriminalk s kopico posebnih učinkov in nekaj dramskimi primesmi.

  • Share/Bookmark

Ploha

Foto, Življenje je life 3.08.2009

Posneto ob Planšarskem jezeru na Jezerskem, v nedeljo, 2. avgusta 2009.

Pa še posnetek, narejen minutko za tem.

  • Share/Bookmark
blank