Teta me je kake tri tedne nazaj razveselila s podatkom, da so se v gozdu pojavile gobe. Menda tudi marele. Med svojimi rednimi pohodi po okoliškem hribovju imam tako že ves ta čas oči na pecljih. Pa nič. Oziroma skoraj nič. Nekaj golobic, sirovk in tu in tam kakšna štorovka, drugače pa ena velika žalost. Še mušnic ni videti, o kakšni mareli pa sploh ni ne duha ne sluha. Ga ni bilo. Do včeraj, ko sem med spuščanjem z meni najljubšega hriba sredi steze naletel nanjo. Na prvo znanilko z dežniki prekritih gozdov in njihovih obronkov. Na gospodično marelo nr. 1. Ponosno kot kakšen falus se je pnela proti nebu in to prav pogumno sredi steze. Za svoj preboj na svobodo je morala dvigniti znatno količino zemlje in iglic (predvsem slednjih) in pri tem bila uspešna kot kakšen krt.

Ne upam si niti pomisliti, kaj sledi po današnji noči, ko nam je narava tako prijazno zalila tla.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    ribica
    14.08.2009 ob 21:17

    ej, jaz bi jih kar jedla….

  2. 2
    TameerTameer
    17.08.2009 ob 13:06

    @ribica: Jaz tudi, ampak ko sem šel v petek na kontrolo terena, sem ugotovil, da so bila moja pričakovanja čisto prevelika – v gozdu (skoraj) nič novega. Morda bo pa danes (ponedeljek) vendarle kaj bolje in bo padla kakšna slastna večerja.

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank