Arhiv za dan 18.08.2009

Mangart, moja sveta gora

Foto, Zabava in sproščanje, Šport, Življenje je life, Življenje je teater 18.08.2009

Zbudil sem se ob pol šestih. Naspan. Spočit. V koči je bilo že precej živahno, saj se pravi gorniki odpravljajo na ture precej pred sončnim vzhodom. Žena in sine sta še spala, pa sem se odločil, da peljem Tiko, našo labradorsko prinašalko, na krajši sprehod proti sedlu, da opravi, kar narava terja od nje, sam pa se bom malce naužil jutranje spokojnosti v visokogorju. Vendar na osrednjo avgustovsko nedeljo ob šestih zjutraj tik pod Mangartskim sedlom o kakšni spokojnosti na žalost ni bilo ne duha ne sluha. Promet na cesti, ki vodi na sedlo, je bil tako gost, da sem imel občutek, da se nahajam v srednje velikem mestu sredi delovnega tedna. Mogoče malce pretiravam, ampak akustika pod Mangartom je tako dobra, da že peščica avtomobilov na poti na sedlo ustvari skoraj neprekinjen hrup. Vmes se le najde kakšna luknja, ko človek lahko prisluhne tišini oziroma naravi. Pticam, ki pozdravljajo začetek novega dneva, ovcam, ki z zvonci opozarjajo nase. Takšen trenutek miru, ko se lahko v miru povežeš s soncem, ki se trudi pokukati izza mogočne gore. Čas za meditacijo in kontemplacijo. Do naslednjega brrrr.

Mangart je v mojem srcu že petnajst let zapisan kot sveta gora. Nekakšen domači Kailaš (Gang Rinpoche), tibetanska sveta gora, na katero naj se ne bi povzpel še nihče. Na Mangart se sicer valijo trume pohodnikov (vsaj ta vikend je bilo tako), a sam se nanj verjetno ne bom povzpel nikdar. Sem prevelik zajec, da bi se gibal po previsih in strmel v prepade. Zadostuje mi, da se na sedlo (ali pa vsaj do koče) lahko povzpnem s kolesom in naredim potem še nekaj korakov v smeri Mangarta. Zadostuje mi, da se mi že na Predelu odpre veličasten pogled nanj in da me njegova podoba spremlja med pritiskanjem na pedala. Podoba, ki raste iz metra v meter. Na koncu pa je tako blizu, da bi ga lahko zgrabil z roko, a vendar tako daleč kot Himalaja.

To soboto smo z družbo imeli torej že petnajsti tradicionalni kolesarski vzpon na Mangartsko sedlo. Kar nekaj sem jih vmes sicer izpustil, a tokrat sem bil po treh letih ponovno zraven. V prejšnjih letih smo štartali z odcepa za Mangart, od kar pa tam gradijo viadukt, imamo za izhodišče mejni prehod Predel, kjer je na voljo dovolj parkirnih mest. Pognali smo se točno opoldne in prvi junak (ki je edini napadel s specialko) je bil na vrhu že po dobri uri. Večina se jih je veselila cilja po uri in pol do dveh. Sam sem »vozil« debeli dve uri in pol, a sem bil vesel, da sem priplezal vsaj do koče (priznam, zadnji vzpon sem prepešačil). Po obveznem okrepčilu smo se spustili do avtomobilov. Med prebijanjem skozi (pre)gost avtomobilski promet se ena od udeleženk med umikanjem avtomobilu ni mogla izogniti padcu. Posledice so bile nekaj odrgnin in modric, strgana vetrovka ter zlomljena čelada. Hvala bogu, da jo je imela na glavi. Zbrali smo se na izhodiščnem položaju ter se odpravili v Bovec. Bolj natančno v Letni vrt, da proslavimo in zažremo uspešen vzpon. Nato so nekateri odšli postavljati šotore v bovški kamp, drugi so se šli razpakirati v Kaninsko vas, naša družina pa se je z avtom odpeljala nazaj do koče na Mangartskem sedlu. Prijazna oskrbnika sta nam, kljub najbolj obleganem vikendu v letu, omogočila, da smo imeli sobo za šest ljudi povsem zase. Obnemogel sem padel v posteljo in ob 21. sem sladko spal kot otrok.

Po jutranjem sprehodu s Tiko, o katerem sem pisal v prvem odstavku, sem se vrnil do koče, kjer smo pozajtrkovali in se odpravili na sedlo in od tam proti Mangartu. Ponosno sem gledal sina, kako jo strumno maha v breg in premaguje prepreke. Prav daleč sicer nismo šli, ker za večji vzpon niti nismo bili pripravljeni, a vseeno dovolj daleč, da smo se naužili čudovite gorske klime. In spremljali trume ljudi, ki so se valile na goro. Nazaj pri avtu smo si pripravili manjši piknik na travi, ki so ga nasilno prekinile agresivne ovce, ki so ne oziraje se na nas napadle naše zaloge hrane in se sploh niso pustile odgnati. Skupaj z dobrotami smo se bili prisiljeni umakniti v avto. Na srečo so šle hitro naprej in smo lahko v miru dokončali začeto. No, skoraj dokončali. Naš mir je skalil še prelet helikopterja. Ti pa v gorah ponavadi ne pomenijo nič dobrega. In res se je izkazalo, da smo priča reševalni akciji gorske reševalne službe. V časopisu sem naslednji dan prebral, da si je nek planinec zlomil nogo. Naj na tem mestu napišem, da sem opazil, da je bila večina pohodnikov, ki so se mimo nas vili proti Mangartu, vsaj na videz ustrezno opremljena za svoje početje. Skoraj vsi so bili opremljeni tudi s čeladami.

Dan smo zaključili z osvežilnim namakanjem v Soči v Čezsoči. Vikend bi bil skoraj popoln, če se ne bi tik pred prihodom domov na razcepu Zadobrova zlomil prtljažni nosilec kolesa, tako da je kolo usekalo po strehi in steklu, a na srečo se je še toliko držalo prtljažnika, da sem se z vključenimi utripalkami po odstavnem pasu privlekel do izhoda Sneberje in ustavil na prvem možnem mestu. Na avtocesti res ne bi želel ustavljati in hoditi iz avtomobila. Z ženo sva nekako demontirala nosilec ter kolo z nosilca. Pes se je iz prtljažnega prostora preselil k ženinim nogam, kolo pa v prtljažni prostor. Nosilec kolesa pa gre na kosovni odpad. Imeli smo neznansko srečo, da se ni zgodilo kaj hujšega. Naslednji nosilec kolesa, ki si ga bom omislil, bo vsekakor od priznanega proizvajalca.

Namaste, Mangart. Če ne prej, se vidiva prihodnje leto.

P.S. Slike v galeriji si ne sledijo povsem kronološko, saj je njih prvi del posnet z Nokio, glavnina pa z Nikonom. Zadnje tri pa sem dodal naknadno, ko mi je brat posredoval svoje slike.

  • Share/Bookmark
blank