Arhiv za mesec September, 2009

R.I.P. Tika (1999 – 2009)

Življenje je life 14.09.2009

Na Mangartu si bila še z nami, kazalo je, da si težko bolezen uspešno premagala in svoj odhod prestavila za dlje časa, pa usoda ni tako hotela. Bolezen je udarila nazaj s še večjo močjo in danes zjutraj si odšla v večna lovišča. Počivaj v miru. V naša življenja si vnesla mnogo radosti in zabave. Naj te na pot domov pospremim z eno izmed številnih zabavnih prigod, ki smo jih doživeli s teboj.

Bilo je na začetku junija 2006. Z ženo, takrat 5-mesečnim Andražem in seveda Tiko smo se odpravili na predvidoma 10 dnevni dopust na hrvaško obalo. Bolj natančno odšli smo v kamp v Klenovico (malce naprej od Novega Vinodolskega), kjer smo imeli takrat postavljeno počitniško prikolico. Kamp je bil skoraj prazen, v naši bližini je šotor postavil nemški par, to pa je bilo tudi več ali manj vse. V petek in soboto je bilo vreme lepo, skoraj poletno, v nedeljo ponoči pa se je hudo poslabšalo, z močno burjo in dežjem. Ko sem zjutraj gol stopil na plano, sem se ustrašil, da me bo kap. Zunaj ni bilo več kot 7 stopinj, kar je občutna razlika od petindvajsetih iz prejšnjega dne, burja pa je pihala tako močno, da je dež padal vodoravno, sam pa sem se moral trdno držati prikolice, da me ni odneslo. Takšno vreme sicer za Klenovico ni nič neobičajnega, saj tam zna resnično potegniti z Gorskega Kotorja, ampak nas je vseeno malce presenetilo. Presenetilo pa je tudi Nemca, ki sta že zjutraj “pobegnila” iz kampa, verjetno kam na toplo, in pustila šotoru, da sam kljubuje sila neugodnim vremenskim razmeram. Pa ni bilo dolgo, ko smo zaslišali ropot in opazili, da je šotor obrnilo na glavo in smo lahko videli njegovo vsebino. Odneslo pa ga na srečo ni. Nedolgo za tem je Tika naznanila, da jo nekam tišči in smo jo spustili ven. Malce nervozni, ker psa skoraj pol ure ni bilo od nikoder, smo pogledali skozi okno v smeri nemškega šotora in imeli kaj videti. Tika je stala sredi podrtega šotora z glavo v loncu in se mastila s tistim, kar sta si Nemca pripravila za obed. Ubogi pari, ostala sta brez strehe na glavo, pa tudi brez hrane. Domov smo se spokali po hitrem postopku, še preden sta se vrnila, tako de se jima nismo mogli niti opravičiti. Smo bili pa bogatejši za eno Tikinih anekdot.

Tika, še enkrat hvala za vse lepe trenutke, ki si nam jih dala.

  • Share/Bookmark

Današnje počutje?

Prevodi glasbenih komadov, Življenje je life 11.09.2009

Moje današnje počutje morda še najbolje ponazarja odlična Morrisseyjeva skladba Let Me Kiss You, čeprav dejansko ni prve vsebinske povezave, pa pesem dobro opiše stanje moje duše.

Morrissey – Dovoli, da te poljubim (Let Me Kiss You)

Mesto pod soncem se najde za vsakogar,
Ki ga pripravljen
Poiskati je in zdi se mi, da sem našel svojega
Ja, verjamem, da sem našel svojega

Zapri, torej, oči
In zamisli nekoga si, ki fizično privlači te
In dovoli, da te poljubim
Dovoli, da te poljubim

Križem kražem po Ameriki sem šel
A varnega zatočišča najdem ne
Bi pustila, da na tvoji rami zjočem se
Slišal sem, da vsaka stvar pri tebi dvakrat gre

Zapri oči
In zamisli nekoga si, ki fizično privlači te
In dovoli, da te poljubim
Dovoli, da te poljubim

Nato pa odpreš oči
In vidiš nekoga, ki fizično odbija te
A moje srce odprto je
Odprto je zate

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Vir pri Domžalah raj za vzgojo breskev?

Življenje je life 7.09.2009

Nekaj bo že na tem, saj sem pravkar snedel najbolj sočno in sladko breskev v svojem življenju. Zrasla pa je na drevescu, ki se tišči k hiši ženinega dedija na Viru. Dedi vzgojo breskev in ostalega bolj ali manj egzotičnega sadja prepušča naravi. Ne namenja mu nobene dodatne zaščite pred vremenskimi vplivi in nobene kemije, pa vseeno na njegovem vrtu najdemo kivi, lubenice ter breskve. Pa ne nekih slabih približkov temu sadju pač pa odlične predstavnike svoje vrste. Poleg tega pa dedi iz grozdja prideluje celo lastno vino. Če ne bi videl na lastne oči in okusil z lastnimi brbončicami, ne bi verjel. Ženin dedi je nekakšna virška različica Seppa Holzerja, upornega avstrijskega kmeta, ki podobne sadeže goji v še precej težjih pogojih.

  • Share/Bookmark

Jaz bom spal v omari.

Vzgojne zgode in nezgode, Življenje je life 7.09.2009

Je rekel mali prejšnji večer in se resnično skobacal v omaro. Z ženo sva bila malce skeptična, ali ne bo skrčen položaj negativno vplival na kakovost njegovega spanca in kaj storiti z vrati. Sine je seveda hotel imeti zaprte, midva pa sva zaradi dotoka zraka vztrajala pri odprtih. Dileme, dileme. Na koncu pa sva si rekla, pusti otroku svobodo, kako bo pa vedel, kako je spati v omari, če ne preizkusi. Dogovorili smo se, da lahko spi v omari pod pogojem, da vrata ostanejo odprta. In je mirno spal celo noč. Fotografiji sta nastali naslednje jutro okrog šestih. Vsak dan znova sem presenečen in navdušen nad idejami, ki se porodijo v teh brihtnih bučah.

  • Share/Bookmark

Ko s(m)o prvič usekali makadam psihopati

Šport, Življenje je life 4.09.2009

Te dni, ko mi je med rekreacijo po mojem omiljenem hribovju nos preveval znan vonj, oči pa so zaznavale značilne oblike pešpoti, prehodov iz gozda na jaso in nazaj in kar je podobnih značilnih potez hribovske krajine, me je v mislih odneslo štirinajst let nazaj v daljne leto 1995. Ah, nostalgija.

Kar težko verjamem, da je včeraj minilo že štirinajst let od prvega spusta za slovenski pokal, ki smo ga člani MTB kluba Kranj priredili na Joštu nad Kranjem. V bistvu bi bilo pošteno, da bi napisal, da ga je priredil legendarni Sergej Ocepek-Sergio z našo pomočjo. Celoten projekt od ideje, do pridobitve vseh dovoljenj in soglasij, do vseh organizacijskih in izvedbenih del je ležal na njegovih plečih. Kljub silovitemu pritisku, ki mu je bil podvržen, pa je na dirki tudi nastopil. Takšnih ne delajo več.

In kakšna dirka je to bila. To so bili časi spustaške romantike, ko je dejansko šlo v večji meri za druženje kot za merjenje moči. Svetovni pokal v Sloveniji se je zdel nekaj tako nepredstavljivega kot smisel človeškega bivanja na Zemlji. Skupaj smo ga pili in se zabavali tekmovalci iz vseh taborov, gledalci in organizatorji. In ker je bilo prvič, smo tudi prvič in zadnjič naredili napako, da je bila osrednja zabava ob dogodku na sporedu v soboto na predvečer dirke. Seveda smo ga žurali pozno v noč, da ne rečem v jutro in ko je bilo treba zjutraj (ob 6-ih) na progo, je bilo hudo. Z bratom sva kot redarja skrbela za zaporo ceste, saj je del proge potekal po cesti na Jošta in smo morali organizirati izmenično enosmerno zaporo. Progo smo morali od ceste ločiti z zastavicami, obešenimi na vrv. Ko so mi v roke potisnili takšno v klobčič zvito vrv z zastavicami, ki je bila dodobra zavozlana, sem mislil, da mi bo razneslo glavo in da bo vsebina mojega želodca ugledala svetlobo dneva. Na srečo mi je na pomoč priskočil brat in elegantno rešil zadevo. V nič kaj boljšem stanju pa niso bili niti nekateri od tekmovalcev (pa ne prav veliko, da ne bom pristranski), ki jim ni uspelo brez težav zvoziti niti ogrevanja.

V naslednjih letih je bilo tega vse manj. Med tekmovalci pa je bilo skoraj nezaznavno. Šlo je vedno bolj za res. Prihajale so mlajše generacije, tekmovalci iz tujine, pokal je pridobival na veljavi, dirka je postala ena najbolj priljubljenih v državi, če ne kar najbolj priljubljena, z več tisoč gledalci ob progi. S čim takim sa lahko pohvali samo še svetovni pokal v Mariboru. Mi (organizatorji) pa smo s prireditvijo opravili čedalje bolj rutinirano. Ko smo leta 2005 priredili zadnji slovenski pokal v spustu z Jošta, romantike že davno ni bilo več. Stvar se je izpela. Kot pravi Nick Cave v pesmi Song of Joy, All things move toward their end. To še kako drži. Štafeto smo predali mlajšim silam, ki imajo dovolj energije za takšne projekte.

Ampak prvi spust z Jošta bo v mojem srcu vedno imel posebno mesto, vsem tegobam in garanju navkljub. Ali pa rvno zaradi tega.

  • Share/Bookmark

Tarantino je prikrit psihopat in odkrit genialec

Film 2.09.2009

Prekršil bom enega ali celo dva od štirih dogovorov, ki jih v svoji istoimenski knjigi navaja in opredeljuje Don Miguel Ruiz. Na tem mestu postavljam domnevo, da je Quentin Tarantino čisto navaden psihopat, skrit (bolj slabo) v telesu svetovno znanega filmarja. Povsem jasno si ga predstavljam, kako v temačni ulici z mačeto (ali čim podobnim) seka glave tistim, ki so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času. Imam ga na sumu, da se mu za pristnost lika Richarda Gecka v filmu Od mrako do zore ni bilo potrebno kaj prida truditi. Verjetno imamo srečo, da Tarantino uspe svoje psihopatske težnje izživeti s filmi, ki jih snema. Vsaj upam, da je tako, da mu filmi zadostujejo. Po drugi stani pa lahko mirno napišem, da so zgornje domneve plod moje domišljije, da Qentina Tarantina sploh ne poznam in da o človeški psihi vem čisto premalo, da bi lahko potegnil kakšne relevantne zaključke in z njimi podkrepil svoje domneve. Priznam pa, da se je zanimivo poigravati s takšnimi in drugačnimi domnevami.

Film Neslavne Barabe (Inglorious Basterds) je še eden v vrsti njegovih filmov, za katerega lahko napišem, da je tipično tarantinovski. Obilica krvi, nazornih prikazov pobijanja, s primesmi sadizma in kot špricer hladni eksekutorji. Da se ne bomo narobe razumeli, film je odličen. Obrtniško dovršen. Zabaven in krut. Skoraj tri ure te drži tako močno prilepljenega na sedež, da dogajanja okrog sebe (v precej polni dvorani) niti ne zaznaš. Drugače povedano: med ogledom filma v ljubljanskem Koloseju nisem zaznal nobenih motečih faktorjev. To lahko pomeni dvoje, da motečih faktorjev ni bilo (v kar močno dvomim) ali pa, da je bil film res tako privlačen, da jih nisem utegnil opaziti. Seveda pa je, kot pri vseh Tarantinovih filmih, glavni pogoj za ogled filma močan želodec. Brez tega ne bo šlo. Če želodec ni ovira, pa močno priporočam ogled filma, če že ne zaradi drugega, zaradi odličnega avstrijskega igralca Chirstopha Waltza, ki fenomenalno odigra sadističnega, velociraptersko učinkovitega, uglajenega, preračunljivega, multilingvističnega lovca na Žide in vodjo varnosti ter še marsikaj polkovnika Hansa Lando. Ob njegovih pogledih ti zaledeni kri v žilah. Drug močan razlog pa je, da Tarantinov alternativni prikaz poteka vojne prinaša židovsko maščevanje nad celotnim ožjim nacističnim vrhom s Hitlerjem na čelu. Ob tem lahko doživite vsaj virtualno katarzo, če že za pravo nikdar ni bilo možnosti. Verjetno je to tudi glavni razlog, ki je občinstvo ob koncu filma pripravil do aplavza, česar v kinu že dolgo nisem doživel. Edin moteči faktor v filmu je bil za moje pojme Mike Myers, s svojim do konca recikliranim angleškim naglasom. Pa nimam nič proti Myersu. Celo dopadel se mi je v Waynovem svetu,  v So I Married an Axe Murderer in prvem delu Austina Powersa. Gre za to, da se enkrat pač naveličaš istih fint. Jebiga, Tarantinu, ki baje v vsakem svojem filmu zaupa vlogo priznanemu komiku, želim prihodnjič več sreče pri izbiri.

Film Neslavne barabe je kot vsak Tarantinov izdelek resnični hommage filmski umetnosti. Quentin črpa iz ogromne zakladnice filmskih biserov, jih reciklira na svoj način in nam jih servira v obliki presenetljivih koktajlov.

Pa na zdravje!

  • Share/Bookmark
blank