Arhiv za dan 2.09.2009

Tarantino je prikrit psihopat in odkrit genialec

Film 2.09.2009

Prekršil bom enega ali celo dva od štirih dogovorov, ki jih v svoji istoimenski knjigi navaja in opredeljuje Don Miguel Ruiz. Na tem mestu postavljam domnevo, da je Quentin Tarantino čisto navaden psihopat, skrit (bolj slabo) v telesu svetovno znanega filmarja. Povsem jasno si ga predstavljam, kako v temačni ulici z mačeto (ali čim podobnim) seka glave tistim, ki so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času. Imam ga na sumu, da se mu za pristnost lika Richarda Gecka v filmu Od mrako do zore ni bilo potrebno kaj prida truditi. Verjetno imamo srečo, da Tarantino uspe svoje psihopatske težnje izživeti s filmi, ki jih snema. Vsaj upam, da je tako, da mu filmi zadostujejo. Po drugi stani pa lahko mirno napišem, da so zgornje domneve plod moje domišljije, da Qentina Tarantina sploh ne poznam in da o človeški psihi vem čisto premalo, da bi lahko potegnil kakšne relevantne zaključke in z njimi podkrepil svoje domneve. Priznam pa, da se je zanimivo poigravati s takšnimi in drugačnimi domnevami.

Film Neslavne Barabe (Inglorious Basterds) je še eden v vrsti njegovih filmov, za katerega lahko napišem, da je tipično tarantinovski. Obilica krvi, nazornih prikazov pobijanja, s primesmi sadizma in kot špricer hladni eksekutorji. Da se ne bomo narobe razumeli, film je odličen. Obrtniško dovršen. Zabaven in krut. Skoraj tri ure te drži tako močno prilepljenega na sedež, da dogajanja okrog sebe (v precej polni dvorani) niti ne zaznaš. Drugače povedano: med ogledom filma v ljubljanskem Koloseju nisem zaznal nobenih motečih faktorjev. To lahko pomeni dvoje, da motečih faktorjev ni bilo (v kar močno dvomim) ali pa, da je bil film res tako privlačen, da jih nisem utegnil opaziti. Seveda pa je, kot pri vseh Tarantinovih filmih, glavni pogoj za ogled filma močan želodec. Brez tega ne bo šlo. Če želodec ni ovira, pa močno priporočam ogled filma, če že ne zaradi drugega, zaradi odličnega avstrijskega igralca Chirstopha Waltza, ki fenomenalno odigra sadističnega, velociraptersko učinkovitega, uglajenega, preračunljivega, multilingvističnega lovca na Žide in vodjo varnosti ter še marsikaj polkovnika Hansa Lando. Ob njegovih pogledih ti zaledeni kri v žilah. Drug močan razlog pa je, da Tarantinov alternativni prikaz poteka vojne prinaša židovsko maščevanje nad celotnim ožjim nacističnim vrhom s Hitlerjem na čelu. Ob tem lahko doživite vsaj virtualno katarzo, če že za pravo nikdar ni bilo možnosti. Verjetno je to tudi glavni razlog, ki je občinstvo ob koncu filma pripravil do aplavza, česar v kinu že dolgo nisem doživel. Edin moteči faktor v filmu je bil za moje pojme Mike Myers, s svojim do konca recikliranim angleškim naglasom. Pa nimam nič proti Myersu. Celo dopadel se mi je v Waynovem svetu,  v So I Married an Axe Murderer in prvem delu Austina Powersa. Gre za to, da se enkrat pač naveličaš istih fint. Jebiga, Tarantinu, ki baje v vsakem svojem filmu zaupa vlogo priznanemu komiku, želim prihodnjič več sreče pri izbiri.

Film Neslavne barabe je kot vsak Tarantinov izdelek resnični hommage filmski umetnosti. Quentin črpa iz ogromne zakladnice filmskih biserov, jih reciklira na svoj način in nam jih servira v obliki presenetljivih koktajlov.

Pa na zdravje!

  • Share/Bookmark
blank