Te dni, ko mi je med rekreacijo po mojem omiljenem hribovju nos preveval znan vonj, oči pa so zaznavale značilne oblike pešpoti, prehodov iz gozda na jaso in nazaj in kar je podobnih značilnih potez hribovske krajine, me je v mislih odneslo štirinajst let nazaj v daljne leto 1995. Ah, nostalgija.

Kar težko verjamem, da je včeraj minilo že štirinajst let od prvega spusta za slovenski pokal, ki smo ga člani MTB kluba Kranj priredili na Joštu nad Kranjem. V bistvu bi bilo pošteno, da bi napisal, da ga je priredil legendarni Sergej Ocepek-Sergio z našo pomočjo. Celoten projekt od ideje, do pridobitve vseh dovoljenj in soglasij, do vseh organizacijskih in izvedbenih del je ležal na njegovih plečih. Kljub silovitemu pritisku, ki mu je bil podvržen, pa je na dirki tudi nastopil. Takšnih ne delajo več.

In kakšna dirka je to bila. To so bili časi spustaške romantike, ko je dejansko šlo v večji meri za druženje kot za merjenje moči. Svetovni pokal v Sloveniji se je zdel nekaj tako nepredstavljivega kot smisel človeškega bivanja na Zemlji. Skupaj smo ga pili in se zabavali tekmovalci iz vseh taborov, gledalci in organizatorji. In ker je bilo prvič, smo tudi prvič in zadnjič naredili napako, da je bila osrednja zabava ob dogodku na sporedu v soboto na predvečer dirke. Seveda smo ga žurali pozno v noč, da ne rečem v jutro in ko je bilo treba zjutraj (ob 6-ih) na progo, je bilo hudo. Z bratom sva kot redarja skrbela za zaporo ceste, saj je del proge potekal po cesti na Jošta in smo morali organizirati izmenično enosmerno zaporo. Progo smo morali od ceste ločiti z zastavicami, obešenimi na vrv. Ko so mi v roke potisnili takšno v klobčič zvito vrv z zastavicami, ki je bila dodobra zavozlana, sem mislil, da mi bo razneslo glavo in da bo vsebina mojega želodca ugledala svetlobo dneva. Na srečo mi je na pomoč priskočil brat in elegantno rešil zadevo. V nič kaj boljšem stanju pa niso bili niti nekateri od tekmovalcev (pa ne prav veliko, da ne bom pristranski), ki jim ni uspelo brez težav zvoziti niti ogrevanja.

V naslednjih letih je bilo tega vse manj. Med tekmovalci pa je bilo skoraj nezaznavno. Šlo je vedno bolj za res. Prihajale so mlajše generacije, tekmovalci iz tujine, pokal je pridobival na veljavi, dirka je postala ena najbolj priljubljenih v državi, če ne kar najbolj priljubljena, z več tisoč gledalci ob progi. S čim takim sa lahko pohvali samo še svetovni pokal v Mariboru. Mi (organizatorji) pa smo s prireditvijo opravili čedalje bolj rutinirano. Ko smo leta 2005 priredili zadnji slovenski pokal v spustu z Jošta, romantike že davno ni bilo več. Stvar se je izpela. Kot pravi Nick Cave v pesmi Song of Joy, All things move toward their end. To še kako drži. Štafeto smo predali mlajšim silam, ki imajo dovolj energije za takšne projekte.

Ampak prvi spust z Jošta bo v mojem srcu vedno imel posebno mesto, vsem tegobam in garanju navkljub. Ali pa rvno zaradi tega.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    jure
    25.12.2010 ob 23:53

    Tole je pa prebudilo enih spominov…

    Eni ste dejansko garali ko živine, da smo se drugi vozili!

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank