Nekaj bo že na tem, saj sem pravkar snedel najbolj sočno in sladko breskev v svojem življenju. Zrasla pa je na drevescu, ki se tišči k hiši ženinega dedija na Viru. Dedi vzgojo breskev in ostalega bolj ali manj egzotičnega sadja prepušča naravi. Ne namenja mu nobene dodatne zaščite pred vremenskimi vplivi in nobene kemije, pa vseeno na njegovem vrtu najdemo kivi, lubenice ter breskve. Pa ne nekih slabih približkov temu sadju pač pa odlične predstavnike svoje vrste. Poleg tega pa dedi iz grozdja prideluje celo lastno vino. Če ne bi videl na lastne oči in okusil z lastnimi brbončicami, ne bi verjel. Ženin dedi je nekakšna virška različica Seppa Holzerja, upornega avstrijskega kmeta, ki podobne sadeže goji v še precej težjih pogojih.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    Tadej
    7.09.2009 ob 15:27

    V nasih koncih obrodijo vsako leto – tako zgodnje kot pozne sorte … so pa res prav posebnega okusa proti vsej kupljeni sari – al pa mas vsaj tak obcutek, ker jo gledas, kako raste ;P

  2. 2
    TameerTameer
    8.09.2009 ob 09:08

    @Tadej: Človek ima v glavi zakoreninjene neke predstave o tem, kje naj bi določena vrsta sadja in zelenjave uspevala in te predstave kar težko spremeni, čeprav je dejstvo, da kar precej ljudi goji bolj “tople” sadeže tudi v hladnejših podnebjih. In da ti odlično uspevajo.

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank