Arhiv za dan 14.09.2009

R.I.P. Tika (1999 – 2009)

Življenje je life 14.09.2009

Na Mangartu si bila še z nami, kazalo je, da si težko bolezen uspešno premagala in svoj odhod prestavila za dlje časa, pa usoda ni tako hotela. Bolezen je udarila nazaj s še večjo močjo in danes zjutraj si odšla v večna lovišča. Počivaj v miru. V naša življenja si vnesla mnogo radosti in zabave. Naj te na pot domov pospremim z eno izmed številnih zabavnih prigod, ki smo jih doživeli s teboj.

Bilo je na začetku junija 2006. Z ženo, takrat 5-mesečnim Andražem in seveda Tiko smo se odpravili na predvidoma 10 dnevni dopust na hrvaško obalo. Bolj natančno odšli smo v kamp v Klenovico (malce naprej od Novega Vinodolskega), kjer smo imeli takrat postavljeno počitniško prikolico. Kamp je bil skoraj prazen, v naši bližini je šotor postavil nemški par, to pa je bilo tudi več ali manj vse. V petek in soboto je bilo vreme lepo, skoraj poletno, v nedeljo ponoči pa se je hudo poslabšalo, z močno burjo in dežjem. Ko sem zjutraj gol stopil na plano, sem se ustrašil, da me bo kap. Zunaj ni bilo več kot 7 stopinj, kar je občutna razlika od petindvajsetih iz prejšnjega dne, burja pa je pihala tako močno, da je dež padal vodoravno, sam pa sem se moral trdno držati prikolice, da me ni odneslo. Takšno vreme sicer za Klenovico ni nič neobičajnega, saj tam zna resnično potegniti z Gorskega Kotorja, ampak nas je vseeno malce presenetilo. Presenetilo pa je tudi Nemca, ki sta že zjutraj “pobegnila” iz kampa, verjetno kam na toplo, in pustila šotoru, da sam kljubuje sila neugodnim vremenskim razmeram. Pa ni bilo dolgo, ko smo zaslišali ropot in opazili, da je šotor obrnilo na glavo in smo lahko videli njegovo vsebino. Odneslo pa ga na srečo ni. Nedolgo za tem je Tika naznanila, da jo nekam tišči in smo jo spustili ven. Malce nervozni, ker psa skoraj pol ure ni bilo od nikoder, smo pogledali skozi okno v smeri nemškega šotora in imeli kaj videti. Tika je stala sredi podrtega šotora z glavo v loncu in se mastila s tistim, kar sta si Nemca pripravila za obed. Ubogi pari, ostala sta brez strehe na glavo, pa tudi brez hrane. Domov smo se spokali po hitrem postopku, še preden sta se vrnila, tako de se jima nismo mogli niti opravičiti. Smo bili pa bogatejši za eno Tikinih anekdot.

Tika, še enkrat hvala za vse lepe trenutke, ki si nam jih dala.

  • Share/Bookmark
blank