Arhiv za mesec Oktober, 2009

Zakaj obožujem oktober?

Foto, Življenje je life 30.10.2009

Zato.

  • Share/Bookmark

Tako pač je

Glasba, Prevodi glasbenih komadov, Življenje je life 29.10.2009

Avgusta 1986 je Bruce Hornsby s skupino The Range izdal album The Way It Is. Na njem se nahaja tudi istoimenska skladba, ki mi trenutno krajša čas na poti v službo. V času izida male plošče sem komad sicer zaznal, nisem pa do njega vzpostavil kakšnega posebnega odnosa. Šlo je zgolj za eno v množici pesmi, ki so se takrat vrtele po radiu. Danes, milijone, morda milijarde novih nevronskih povezav kasneje, ko svet dojemam precej drugače, pa me je pesem znova našla in mi sedla v srce in dušo. Mogoče niti ne toliko zaradi besedila, čeprav je to še vedno ali pa celo vedno bolj aktualno, pač pa zaradi melodije. Tisti klavir mi nikakor ne gre iz glave.

Tako pač je (The Way It Is) – Bruce Hornsby

Stoječ v vrsti preganjajo čas
Čakajoč na socialno pomoč
Ker službe dobiti se ne da
V svilo odet mož mimo prihiti
Ko ujame pogled uboge gospe,
Za zabavo navrže »naj službo najde si«

Tako pač je
Nekatere stvari se ne bodo spremenile
Tako pač je
A ne verjemi jim

Pravijo, hej, fantič ne moreš tja
Kamor ostali gredo
Ker drugačnega si videza
Vprašam, hej stari, kako sploh lahko
Razmišljaš tako
Si premislil vse to
Preden pravila si sprejel
Pa pravi, sine

Tako pač je
Nekatere stvari se ne bodo spremenile
Tako pač je
A ne verjemi jim

1964. sprejeli zakon so,
Da revežem kaj več bi šlo
Tu pa zadeva neha se
Ker zakon miselnosti ne spremeni
Na prosta mesta delovna
Se drugih ras sprejema ne

Dodajam še video za obuditev spomina na melodijo. Originalne verzije na YouTubeu nisem našel, zato sem izbral tole, ki jo je Bruce izvedel s skupino The Noisemakers pred petimi leti.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Chick Corea, Stanley Clarke in Lenny White – Power of Three, Gallusova dvorana CD, 27.10.2009

Duhovnost, Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 28.10.2009

Sinoči sem imel spet enkrat v življenju srečo, da sem bil priča duhovnemu dogodku par excellence. No, bolj kot sreči se imam za to izkušnjo zahvaliti prijateljici Eleni, ki me je na dogodek povabila. Po petintridesetih letih so se namreč v Ljubljano vrnili Chick Corea, Stanley Clarke ter Lenny White, ki so takrat kot kvartet Return to Forever, katerega član je bil še Al di Meola, nastopili v Hali Tivoli. Tokrat so kot trio Power of Three v sklopu 50. ljubljanskega jazz festivala nastopili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Ker nisem niti velik poznavalec jazza, niti njihove glasbe kot take, bom oceno repertoarja včerajšnjega koncerta prepustil bolj poklicanim od sebe. Jemljem pa si pravico napisati, da sem lahko tudi sam kot v bistvu laični poslušalec že po nekaj taktih uvodnega komada videl (slišal), no, začutil, da so na odru resnični mojstri svoje obrti. S prvega balkona sem imel priliko pod seboj opazovati nekakšno mešanico Jesperja Juula in Jamese Earla Jonesa za klavirjem, Baracka Obamo (po končanem mandatu) na kontrabasu ter Ice-T-ja za bobni. Toliko o moči domišljije in asociacij. To, kar je prihajalo izpod njihovih prstov, pa presega še tako bujno domišljijo. Zvoki so me ponesli v svetove, v katerih nisem bil še nikdar dotlej. Brezčasno. Breztelesno. Velik del koncerta sem spremljal z zaprtimi očmi. Ko si odvisen zgolj od sluha, je doživetje precej globlje. Seveda pa sem imel oči odprte ravno dovolj, da sem lahko tudi vizualno spremljal gestikuliranje med izvajalci. Bili so vidno razpoloženi. In the mood. Sproščeni. Kar se je najlepše odražalo v nasmehih, ki so jih drug drugemu namenjali ob duhovitih potezah posameznika, ki jih ni manjkalo.

Od začetka me je malce motil preveč izstopajoč zvok bobnov, čeprav ni šlo za kakšno neusmiljeno nabijanje po bobnih, prej za nežno spoznavanje z njimi, ki pa je precej izstopalo v sami zvočni sliki (vsaj sam sem imel tak občutek). A se je zadeva kmalu unesla. Na žalost so imeli na razpolago zgolj uro in pol, saj je njihovemu nastopu sledil še en koncert v Klubu CD, a je bilo tudi to dovolj, da človek pride na okus po božanskem. Če bi moral izpostaviti zgolj eno stvar, bi bilo to izvajanja na kontrabasu Stanleyja Clarka. Človek zna iz svojega inštrumenta spraviti zvoke, za katere (vsaj do včeraj) ne bi niti pomislil, da jih je sproduciral kontrabas. Hudo. Ko je v roke prijel lok, me je na trenutke asociiral na malce globlje zvenečo Apocalyptico. Najbolj pa se me je dotaknil v svojem solu, čigar prvi del me je spomnil na pokojnega basista Metallice Cliffa Burtona in njegova izvajanja v komadu (Anesthesia) Pulling Teeth z njihovega debitantskega albuma Kill ‘em All, zaključil pa se je v čistem bluesu v stilu Muddyja Watersa.

Publika, ki je znala med koncertom z navdušenim aplavzom pozdraviti mojstrske poteze izvajalcev, je bila dorasla koncertu, razen peščice neotesancev, ki so kljub izrecni prepovedi na dan privlekli svoje mobitele in skušali na skrivaj (bolj slabo) snemati dogajanje na odru. Uboge pare, namesto da bi uživali v samem dogodku tukaj in zdaj, so si raje naprtili stresno nalogo, da skušajo posneti nekaj, kar je obsojeno, da bo videti in slišati kot navadno skrpucalo. Skoraj vsi so imeli opravka s hosteso, ki jih je prišla okarati. Prav jim je. Na koncu nam je trio z dolgim aplavzom uspelo zvabiti nazaj, da so zaigrali še en komad in verjetno bi še kakšnega, če ne bi bili zaradi časovne stiske prireditelja dobesedno prisiljeni zapustiti odra.

Za okus vam dodajam posnetek nastopa tria Power of Three iz Romunije, ki je na žalost nastal na zgoraj opisan način, a boljšega nisem našel.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Na igralih

Foto, Življenje je life 26.10.2009

Oči eksperimentira (beri: uči se ravnati) s fotoaparatom in uživa ob opazovanju Andraža, ki na polno konzumira svoje otroštvo. Posneto v soboto, 24. oktobra, s fotoaparatom Nikon D60, opremljenim z Nikonovo bliskavico SB600.

  • Share/Bookmark

Navdušen nad hitrostjo in preglednostjo dostave

Življenje je life 19.10.2009

V petek sem v angleški spletni trgovini Camerabox naročil nekaj dodatne opreme za svoj fotoaparat. Trenutno se zaradi nizkega tečaja funta resnično splača kupovati na otoku. Ker je bilo to moje prvo naročilo pri tem prodajalcu, sem bil seveda malce skeptičen glede dobave. Že res, da se reklamirajo s sloganom “Odposlano na dan naročila, dostavljeno naslednji dan”, a vendar nisem pričakoval, da bom stvari prejel že v ponedeljek zjutraj.

Še bolj pa sem navdušen nad DHL-ovim sistemom za vpogled v trenutno stanje poslane pošiljke. Takoj, ko je spletni prodajalec kurirju predal pošiljko zame, so me po elektronski pošti obvestili, da so prejeli pošiljko, naslovljeno name, poleg tega pa so mi tudi posredovali povezavo na spletno stran, na kateri lahko spremljam, kaj se s pošiljko dogaja. Prilagam posnetek strani, narejen po mojem prevzemu pošiljke.

In zaključek? Trenutno se preverjeno splača naročati stvari pri angleških spletnih prodajalcih. Vsaj za Camerabox lahko napišem, da so prijazni in zanesljivi. Preden so oddali pošiljko kurirju so z menoj celo telefonsko preverili nekaj podrobnosti v zvezi z naslovom za dostavo. Za dobrih 14 €, kolikor stane dostava, sem imel robo v rokah naslednji delovni dan, vmes pa sem lahko kadar koli preveril, kje se pošiljka nahaja.

Zagotovo tole ni bilo moje zadnje naročilo pri Cameraboxu.

  • Share/Bookmark

Ne domnevaj, da ti nekdo “krade” marele

Zabava in sproščanje, Življenje je life 5.10.2009

Ko sem se izza ovinka pripeljal do svojega običajnega izhodiščnega položaja, sem presenečen skušal najti razumsko razlago, zakaj je parkirišče nabito polno. Bil je torek popoldan, navaden deloven dan, na kakršnega običajno na tem mestu naletim na največ dve, tri parkirana vozila. Tistega dne pa je bila še mimovodeča cesta skoraj do neprevoznosti zaparkirana, tako da sem komaj našel prostor za svojega jeklenega konjička. Porajali sta se mi dve možni razlagi za takšno stanje, ali ljudje na veliko lovijo zadnje še tako lepe dneve, ko se da po hribih sprehajati v poletni opravi ali pa se je med okoliškim življem razširila vest, da so gozdovi natrpani z gobami in je narod navalil na njih kot ose na med.

Ta druga domneva bi nemara lahko bila celo več kot zgolj domneva, kajti gob je bilo ob (na) stezi res ogromno. Šlo je sicer pretežno za sirovke, golobice, maslenke in travniške šampinjone (od tistih, ki jih poznam), pa še za celo goro meni nepoznanih zraven. Ampak za vse naštete mi je bilo mar kot za lanski sneg, mene je naprej gnala želja po tem, da čim prej ugotovim, ali so končno na sporedu tudi marele. Kajti moja napoved iz sredine avgusta, da je napočil čas za marele, je bila zgrešena približno toliko kot napoved kakšnega guruja ekonomije sredi leta 2008, da bo leto 2009 leto velike gospodarske konjunkture. Marel ni in ni hotelo biti od nikoder (vsaj ne na terenih, za katere vem, da na njih uspevajo).

Prisopihal sem na sleme in kmalu sem jo uzrl. Kukala je izpod listja na strmem bregu, kakšne štiri ali pet metrov pod vrhom. Ne bodi len sem se urno spustil do nje. Gravitacija me je vlekla proti dolini, a sem se ji dokaj uspešno upiral, občasno tudi z vsemi štirimi. Nisem se še niti prebil do prve, že sem nekaj metrov pod njo uzrl naslednjo. Spretno kot veverica sem se pognal proti njej (beri: odlomstil sem kot medved) in jo utrgal nekje na spodnjem delu stebla (noža seveda nisem imel s seboj). Ob pogledu navzgor proti prvi, mi je zaigralo srce, saj je malce nad njo moje oko uzrlo še eno, ki se je skrivala pod plastjo listja, tako da je bila od zgoraj povsem nevidna. Še dobro, da je nisem pomendral med svojim vratolomnim spustom. Ko sem se z dvema marelama v roki prebijal proti tretji, bi skoraj prišlo do tragedije. Pod mojo težo se je vdala malce debelejša trhla veja, na katero sem stopil (kdo bi ji zameril), in nenadoma sem se znašel na tleh, drseč proti dolini. Levo roko sem tiščal v zrak, da se ne bi kaj zgodilo marelama, z desno pa sem instinktivno kot kakšen Bruce Willis zgrabil za drevesce, mimo katerega sem drsel. Preživel sem, še bolj pomembno pa je, da sta preživeli tudi obe mareli. Z dvema marelama v roki bi še nekako šlo, s tremi pa nikakor, zato sem, ko sem se z vsemi tremi uspel prebiti nazaj na stezo, iz zgornjega dela trenirke, ki sem jo imel obešeno okrog pasu, naredil nekakšno culo in odšel novim gobarskim zmagam naproti.

Ko sem takole nadaljeval svoj pohod in utrgal še tri marele, med njimi je bila ena celo iz rodu velikank, sem pod seboj poslušal glasove z obeh strani hriba. Imel sem občutek, da po celem hribu mrgoli izkušenih gobarjev, jaz, amater, pa jim spretno izmikam plen. Reveži se sploh ne zavedajo, kaj jih je doletelo. Ko sem se vrnil do avtomobila, bogatejši za slastno večerjo, sem se moral nasmejati vsem svojim domnevam in strahovom, ki so se mi porajali pred in med pohodom, saj sem ugotovil, da je bilo parkirišče tako polno zato, ker se je večja skupina pohodnikov odločila za skupen pohod na enega okoliških vrhov in so se pač pripeljali z večjo količino avtomobilov. Toliko torej o domnevnem navalu gobarjev.

Če bi se ob pričetku pohoda držal tistega od Ruizovih štirih dogovorov, ki pravi, da ne domnevaj, bi moj sprehod zagotovo minil v bolj sproščeni maniri.

  • Share/Bookmark
blank