Ko sem se izza ovinka pripeljal do svojega običajnega izhodiščnega položaja, sem presenečen skušal najti razumsko razlago, zakaj je parkirišče nabito polno. Bil je torek popoldan, navaden deloven dan, na kakršnega običajno na tem mestu naletim na največ dve, tri parkirana vozila. Tistega dne pa je bila še mimovodeča cesta skoraj do neprevoznosti zaparkirana, tako da sem komaj našel prostor za svojega jeklenega konjička. Porajali sta se mi dve možni razlagi za takšno stanje, ali ljudje na veliko lovijo zadnje še tako lepe dneve, ko se da po hribih sprehajati v poletni opravi ali pa se je med okoliškim življem razširila vest, da so gozdovi natrpani z gobami in je narod navalil na njih kot ose na med.

Ta druga domneva bi nemara lahko bila celo več kot zgolj domneva, kajti gob je bilo ob (na) stezi res ogromno. Šlo je sicer pretežno za sirovke, golobice, maslenke in travniške šampinjone (od tistih, ki jih poznam), pa še za celo goro meni nepoznanih zraven. Ampak za vse naštete mi je bilo mar kot za lanski sneg, mene je naprej gnala želja po tem, da čim prej ugotovim, ali so končno na sporedu tudi marele. Kajti moja napoved iz sredine avgusta, da je napočil čas za marele, je bila zgrešena približno toliko kot napoved kakšnega guruja ekonomije sredi leta 2008, da bo leto 2009 leto velike gospodarske konjunkture. Marel ni in ni hotelo biti od nikoder (vsaj ne na terenih, za katere vem, da na njih uspevajo).

Prisopihal sem na sleme in kmalu sem jo uzrl. Kukala je izpod listja na strmem bregu, kakšne štiri ali pet metrov pod vrhom. Ne bodi len sem se urno spustil do nje. Gravitacija me je vlekla proti dolini, a sem se ji dokaj uspešno upiral, občasno tudi z vsemi štirimi. Nisem se še niti prebil do prve, že sem nekaj metrov pod njo uzrl naslednjo. Spretno kot veverica sem se pognal proti njej (beri: odlomstil sem kot medved) in jo utrgal nekje na spodnjem delu stebla (noža seveda nisem imel s seboj). Ob pogledu navzgor proti prvi, mi je zaigralo srce, saj je malce nad njo moje oko uzrlo še eno, ki se je skrivala pod plastjo listja, tako da je bila od zgoraj povsem nevidna. Še dobro, da je nisem pomendral med svojim vratolomnim spustom. Ko sem se z dvema marelama v roki prebijal proti tretji, bi skoraj prišlo do tragedije. Pod mojo težo se je vdala malce debelejša trhla veja, na katero sem stopil (kdo bi ji zameril), in nenadoma sem se znašel na tleh, drseč proti dolini. Levo roko sem tiščal v zrak, da se ne bi kaj zgodilo marelama, z desno pa sem instinktivno kot kakšen Bruce Willis zgrabil za drevesce, mimo katerega sem drsel. Preživel sem, še bolj pomembno pa je, da sta preživeli tudi obe mareli. Z dvema marelama v roki bi še nekako šlo, s tremi pa nikakor, zato sem, ko sem se z vsemi tremi uspel prebiti nazaj na stezo, iz zgornjega dela trenirke, ki sem jo imel obešeno okrog pasu, naredil nekakšno culo in odšel novim gobarskim zmagam naproti.

Ko sem takole nadaljeval svoj pohod in utrgal še tri marele, med njimi je bila ena celo iz rodu velikank, sem pod seboj poslušal glasove z obeh strani hriba. Imel sem občutek, da po celem hribu mrgoli izkušenih gobarjev, jaz, amater, pa jim spretno izmikam plen. Reveži se sploh ne zavedajo, kaj jih je doletelo. Ko sem se vrnil do avtomobila, bogatejši za slastno večerjo, sem se moral nasmejati vsem svojim domnevam in strahovom, ki so se mi porajali pred in med pohodom, saj sem ugotovil, da je bilo parkirišče tako polno zato, ker se je večja skupina pohodnikov odločila za skupen pohod na enega okoliških vrhov in so se pač pripeljali z večjo količino avtomobilov. Toliko torej o domnevnem navalu gobarjev.

Če bi se ob pričetku pohoda držal tistega od Ruizovih štirih dogovorov, ki pravi, da ne domnevaj, bi moj sprehod zagotovo minil v bolj sproščeni maniri.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    kritika
    5.10.2009 ob 12:50

    Meni so bile marele vedno precenjene gobe. Poskusi spohati bukovega ostrigarja in boš videl kaj pomeni res okusna goba.

  2. 2
    BILLY
    5.10.2009 ob 13:30

    Hehee, dober članek, pa še veliko nabranih “ukradenih” gob ti želim naprej :) :) :)

  3. 3
    TameerTameer
    5.10.2009 ob 13:50

    @kritika: drži, da nisem kakšen velik poznavalec gob, marele so mi pač všeč po fizionomiji, po okusu mi pa do sedaj še nobena goba ni bila preveč všeč, ampak bukovega ostrigarja pa verjetno še nisem okusil, tako da ti verjamem na besedo, da gre za res okusno gobo.

    @BILLY: hvala.

  4. 4
    lenaza3
    5.10.2009 ob 13:52

    Ti si naletel le na pohodnike, žal pa je bilo zadnje dni gobarjev res več kot gob, čeprav so rasle kot… Sama sem imala priliko videti, kako so dobesedno preplavili hrib, ki drugače čez poletje več ali manj sameva. Nabiranje gob me niti malo ne moti, v pravi bes pa me spravlja početje nekaterih “nedeljskih” gobarjev. Obnašajo se, kot da je vse, kar jim prekriža pot, njihova last. Uničujejo vse vprek, od neužitnih gob do mladega drevja.
    …Mmmm – marele! Pa veš, kako jih pripraviš, da se z njimi posladkaš tudi sredi zime?

  5. 5
    TameerTameer
    5.10.2009 ob 14:06

    @lenaza3: tudi mene boli, ko vidim, da se nekdo v naravi obnaša kot da je vse njegovo, brez odnosa do živali, rastlin in ostalih obiskovalcev narave, ampak to je na žalost stvar stopnje zavesti in zavedanja posameznika. Pa mi (nam) zaupaj, kako pripraviš marele, da jih imaš lahko na jedilniku tudi pozimi?

  6. 6
    lenaza3
    5.10.2009 ob 14:34

    Paniraš jih, kakor običajno: moka(ostra), jajca, drobtine, NE SMEŠ pa dodati soli, ker bi izpustile vodo, še preden bi zmrznile. Če jih pripravljaš večjo količino, daš vsako porcijo sproti v zamrzovalnik. Torej – nič soli in čimhitreje zamrznit. Ko jih želiš jesti, kar zmrznjene daš v vroče olje. (ne preveč na enkrat, da se olje preveč ne shladi)Pečene zložiš na papirnat servet in takoj posoliš na “rebrasti strani”. Tudi v olje je najbolje najprej dati spodnjo stran. Pa dober tek!

  7. 7
    TameerTameer
    5.10.2009 ob 14:43

    @lenaza3: Hvala lepa za razkritje male kuharske skrivnosti.

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank