Sinoči sem imel spet enkrat v življenju srečo, da sem bil priča duhovnemu dogodku par excellence. No, bolj kot sreči se imam za to izkušnjo zahvaliti prijateljici Eleni, ki me je na dogodek povabila. Po petintridesetih letih so se namreč v Ljubljano vrnili Chick Corea, Stanley Clarke ter Lenny White, ki so takrat kot kvartet Return to Forever, katerega član je bil še Al di Meola, nastopili v Hali Tivoli. Tokrat so kot trio Power of Three v sklopu 50. ljubljanskega jazz festivala nastopili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Ker nisem niti velik poznavalec jazza, niti njihove glasbe kot take, bom oceno repertoarja včerajšnjega koncerta prepustil bolj poklicanim od sebe. Jemljem pa si pravico napisati, da sem lahko tudi sam kot v bistvu laični poslušalec že po nekaj taktih uvodnega komada videl (slišal), no, začutil, da so na odru resnični mojstri svoje obrti. S prvega balkona sem imel priliko pod seboj opazovati nekakšno mešanico Jesperja Juula in Jamese Earla Jonesa za klavirjem, Baracka Obamo (po končanem mandatu) na kontrabasu ter Ice-T-ja za bobni. Toliko o moči domišljije in asociacij. To, kar je prihajalo izpod njihovih prstov, pa presega še tako bujno domišljijo. Zvoki so me ponesli v svetove, v katerih nisem bil še nikdar dotlej. Brezčasno. Breztelesno. Velik del koncerta sem spremljal z zaprtimi očmi. Ko si odvisen zgolj od sluha, je doživetje precej globlje. Seveda pa sem imel oči odprte ravno dovolj, da sem lahko tudi vizualno spremljal gestikuliranje med izvajalci. Bili so vidno razpoloženi. In the mood. Sproščeni. Kar se je najlepše odražalo v nasmehih, ki so jih drug drugemu namenjali ob duhovitih potezah posameznika, ki jih ni manjkalo.

Od začetka me je malce motil preveč izstopajoč zvok bobnov, čeprav ni šlo za kakšno neusmiljeno nabijanje po bobnih, prej za nežno spoznavanje z njimi, ki pa je precej izstopalo v sami zvočni sliki (vsaj sam sem imel tak občutek). A se je zadeva kmalu unesla. Na žalost so imeli na razpolago zgolj uro in pol, saj je njihovemu nastopu sledil še en koncert v Klubu CD, a je bilo tudi to dovolj, da človek pride na okus po božanskem. Če bi moral izpostaviti zgolj eno stvar, bi bilo to izvajanja na kontrabasu Stanleyja Clarka. Človek zna iz svojega inštrumenta spraviti zvoke, za katere (vsaj do včeraj) ne bi niti pomislil, da jih je sproduciral kontrabas. Hudo. Ko je v roke prijel lok, me je na trenutke asociiral na malce globlje zvenečo Apocalyptico. Najbolj pa se me je dotaknil v svojem solu, čigar prvi del me je spomnil na pokojnega basista Metallice Cliffa Burtona in njegova izvajanja v komadu (Anesthesia) Pulling Teeth z njihovega debitantskega albuma Kill ‘em All, zaključil pa se je v čistem bluesu v stilu Muddyja Watersa.

Publika, ki je znala med koncertom z navdušenim aplavzom pozdraviti mojstrske poteze izvajalcev, je bila dorasla koncertu, razen peščice neotesancev, ki so kljub izrecni prepovedi na dan privlekli svoje mobitele in skušali na skrivaj (bolj slabo) snemati dogajanje na odru. Uboge pare, namesto da bi uživali v samem dogodku tukaj in zdaj, so si raje naprtili stresno nalogo, da skušajo posneti nekaj, kar je obsojeno, da bo videti in slišati kot navadno skrpucalo. Skoraj vsi so imeli opravka s hosteso, ki jih je prišla okarati. Prav jim je. Na koncu nam je trio z dolgim aplavzom uspelo zvabiti nazaj, da so zaigrali še en komad in verjetno bi še kakšnega, če ne bi bili zaradi časovne stiske prireditelja dobesedno prisiljeni zapustiti odra.

Za okus vam dodajam posnetek nastopa tria Power of Three iz Romunije, ki je na žalost nastal na zgoraj opisan način, a boljšega nisem našel.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 


Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank