Arhiv za mesec November, 2009

2012, Transformerji 2? Hollywood, ne me jebat

Film 17.11.2009

Potem, ko sem si bolj ali manj po službeni dolžnosti ogledal drugi del Transformerjev, z vsem dodatnim materialom z DVD-ja in na lastno željo še 2012, lahko samo resignirano ugotovim, da je Hollywood dejansko zadel rock bottom. A tako naj bi bil videti gledljiv film? En sam specialni efekt od začetka do konca. Efekti so tako zelo napihnjeni čez vsako mero dobrega okusa, da so samo še karikatura samih sebe. Kot Donatella Versace po vseh lepotnih posegih. Fake. Prosim vas, nehajte.

In pri vsem tem si Michael Bay, režiser Transformerjev, dovoli izjavo, da bodo Transformerji današnji generaciji mlajših gledalcev predstavljali isto kot je Vojna zvezd v svojih časih takratni. Halo? G. Bay, kako lahko ta neprebavljiva čreva efektov primerjate s takšno klasiko kot je Vojna zvezd, ki ima za razliko od vašega skrpucala dušo?

Podobno se je v svojem prevelikem navdušenju in hlastanju po “popolnih” specialnih efektih zaplezal Roland Emmerich, čigar zadnji kolikor toliko gledljiv izdelek je bil Dan pojutrišnjem. Tu so bili efekti še nekako v mejah normale za ta žanr. Nekako. 10.000 BC sem na srečo izpustil, 2012 pa je poraz na vsej črti. Z družbo smo po ogledu filma složno ugotovili, da bi bil ta lahko gledljiv pod pogojem, da bi recimo na ultimativnem cunamiju čez kader priplaval Big River Man. Ja, kakšen dodatek v stilu Monty Pythonov ne bi škodil. Pravzaprav, veliko dodatkov v tem stilu. In kaj za vraga v glavni vlogi počne John Cusack? Če vprašate mene, bi morala, glede na videno, glavna vloga pripasti vsaj MacGyverju.

Boste rekli, kaj se jadim, saj me nihče ne sili, da hodim gledat takšne zadevščine. To je že res, ampak poleg filmov za dušo si vsake toliko rad privoščim tudi kakšen “spektakel”, ki te potegne vase iz drugih razlogov, kot “dušni” filmi. Nekaj, kar dodobra zaposli slušne in vidne organe. Da ves film doživiš kot vožnjo na vlaku smrti. In glavna odlika takšnih filmov so seveda posebni učinki. In ti naj bi bili narejeni tako nevsiljivo, da gledalec niti ne zazna, da je šlo za efekt. No, malce pretiravam. Seveda veš, da gre za efekt. Ampak če ta ni prignan čez vse meje, te to ne moti. Če pa je očitno, da namesto filma gledaš risanko, potem je bolje, da greš v resnici gledat risanko, na primer Wall-E-ja ali pa (še) aktualno V višave. Boš imel zagotovo več od tega. Sploh, če pri vsem skupaj šepa še zgodba, kar je pri velikih hollywoodskih spektakli vse bolj pogost pojav.

Za danes bo dovolj jamranja. Vem, da v Hollywoodu ne bodo nehali pretiravati z efekti meni na ljubo. Nasprotno, pretiravanje se bo še stopnjevalo, ker tako narekuje box office. Bi bilo pa lepo, če bi kakšnemu režiserju to uspelo narediti z večjim občutkom. Skrbi me, da kaj takšnega ne bo uspelo nit Jamesu Cameronu s tako težko pričakovanim in napovedovanim Avatarjem, ki na spored prihaja konec leta.

A pustimo se presenetiti.

  • Share/Bookmark

Anže z Jesenic na jadranski obali

Šport, Življenje je life 16.11.2009

Berem prispevek o Anžetu Kopitarju na uradni spletni strani severnoameriške hokejske lige NHL in se muzam ob avtorjevem (ne)poznavanju geografije. Jesenice je namreč postavil na obalo Jadranskega morja. Da pa ne bom preveč neprizanesljiv do avtorja, ki o Anžetu seveda ne napiše nič slabega, razdalja 100 km, gledano z ameriške perspektive, verjetno ne pomeni nič in zato Jesenice lahko mirno postavijo(mo) tudi ob Jadran.

Po drugi strani pa ob pogledu na trenutno statistiko lige NHL premišljujem, kako veseli, ponosni in hvaležni smo lahko Slovenci, da se je v naših vrstah rodil tako velik talent in garač, ki v tako vrhunski konkurenci kraljuje na prvem mestu napadalcev najmočnejše hokejske lige na svetu. Pogled na to lestvico me res navdaja s ponosom, čeprav sam nimam niti najmanjše zasluge za to, kar je Anže dosegel. Lahko samo iskreno čestitam najboljšemu ambasadorju slovenskega naroda, ki s svojimi rezultati dokazuje, da živi svoje poslanstvo. Da je uresničil svoje sanje, da resnično počne tisto, kar ga veseli, da pri tem uživa in je zato najboljši.

Anžetu želim, da bi lestvica na spodnji sliki še dolgo ostala nespremenjena.

  • Share/Bookmark

Črno, ki te ljubim črno, z bež kapo in deteljico

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life 5.11.2009

S tem zapisom ne nameravam spodbujati alkoholizma. Niti pod razno. Gre preprosto za to, da je pint Guinnessa ena bolj fotogeničnih stvari, kar so jih moje oči kdaj videle. Nekakšen ultimativni fotografski predmet poželenja. Na žalost takrat, ko se pojavi priložnost za slikanje, pri sebi ponavadi nimam boljšega fotoaparata od tistega, s katerim je opremljen mobilnik. A tudi na teh slabih posnetih mi stvar deluje fascinantno. Z obvezno deteljico na bež penah. Guinness je zagotovo najbolj fotogenično pivo na svetu.

Zgornja kompozicija je bila ustvarjena zavestno (skoraj).

Pa na zdravje!

  • Share/Bookmark

Žale na noč čarovnic

Foto 4.11.2009

Z malce zamude (imel sem manjše težave z zadostno količino prostora na blogu, a so mi danes Siolovci to uredili) objavljam družinsko fotoreportažo z Žal na predvečer dneva mrtvih. Naj dodam zgolj še to, da se mi zdi večer na predvečer 1. novembra zelo primeren in priročen čas za obisk Žal. Pokopališče je osvetljeno v žaru tisočerih sveč (na žalost prizor moti vse več baterijskih nadomestkov), poleg tega pa se tudi elegantno izogneš nepreglednim množicam obiskovalcev.

  • Share/Bookmark
blank