Arhiv za dan 17.11.2009

2012, Transformerji 2? Hollywood, ne me jebat

Film 17.11.2009

Potem, ko sem si bolj ali manj po službeni dolžnosti ogledal drugi del Transformerjev, z vsem dodatnim materialom z DVD-ja in na lastno željo še 2012, lahko samo resignirano ugotovim, da je Hollywood dejansko zadel rock bottom. A tako naj bi bil videti gledljiv film? En sam specialni efekt od začetka do konca. Efekti so tako zelo napihnjeni čez vsako mero dobrega okusa, da so samo še karikatura samih sebe. Kot Donatella Versace po vseh lepotnih posegih. Fake. Prosim vas, nehajte.

In pri vsem tem si Michael Bay, režiser Transformerjev, dovoli izjavo, da bodo Transformerji današnji generaciji mlajših gledalcev predstavljali isto kot je Vojna zvezd v svojih časih takratni. Halo? G. Bay, kako lahko ta neprebavljiva čreva efektov primerjate s takšno klasiko kot je Vojna zvezd, ki ima za razliko od vašega skrpucala dušo?

Podobno se je v svojem prevelikem navdušenju in hlastanju po “popolnih” specialnih efektih zaplezal Roland Emmerich, čigar zadnji kolikor toliko gledljiv izdelek je bil Dan pojutrišnjem. Tu so bili efekti še nekako v mejah normale za ta žanr. Nekako. 10.000 BC sem na srečo izpustil, 2012 pa je poraz na vsej črti. Z družbo smo po ogledu filma složno ugotovili, da bi bil ta lahko gledljiv pod pogojem, da bi recimo na ultimativnem cunamiju čez kader priplaval Big River Man. Ja, kakšen dodatek v stilu Monty Pythonov ne bi škodil. Pravzaprav, veliko dodatkov v tem stilu. In kaj za vraga v glavni vlogi počne John Cusack? Če vprašate mene, bi morala, glede na videno, glavna vloga pripasti vsaj MacGyverju.

Boste rekli, kaj se jadim, saj me nihče ne sili, da hodim gledat takšne zadevščine. To je že res, ampak poleg filmov za dušo si vsake toliko rad privoščim tudi kakšen “spektakel”, ki te potegne vase iz drugih razlogov, kot “dušni” filmi. Nekaj, kar dodobra zaposli slušne in vidne organe. Da ves film doživiš kot vožnjo na vlaku smrti. In glavna odlika takšnih filmov so seveda posebni učinki. In ti naj bi bili narejeni tako nevsiljivo, da gledalec niti ne zazna, da je šlo za efekt. No, malce pretiravam. Seveda veš, da gre za efekt. Ampak če ta ni prignan čez vse meje, te to ne moti. Če pa je očitno, da namesto filma gledaš risanko, potem je bolje, da greš v resnici gledat risanko, na primer Wall-E-ja ali pa (še) aktualno V višave. Boš imel zagotovo več od tega. Sploh, če pri vsem skupaj šepa še zgodba, kar je pri velikih hollywoodskih spektakli vse bolj pogost pojav.

Za danes bo dovolj jamranja. Vem, da v Hollywoodu ne bodo nehali pretiravati z efekti meni na ljubo. Nasprotno, pretiravanje se bo še stopnjevalo, ker tako narekuje box office. Bi bilo pa lepo, če bi kakšnemu režiserju to uspelo narediti z večjim občutkom. Skrbi me, da kaj takšnega ne bo uspelo nit Jamesu Cameronu s tako težko pričakovanim in napovedovanim Avatarjem, ki na spored prihaja konec leta.

A pustimo se presenetiti.

  • Share/Bookmark
blank