Arhiv za mesec December, 2009

Avatar in Kolosejeve mučilne metode, ki se jih ne bi sramoval niti de Sade

Film, Življenje je life 29.12.2009

Priznam, sodim med tisti del vesoljnega gledalstva, ki je nad Avatarjem, težko pričakovano stvaritvijo Jamesa Camerona, nadvse navdušeno. Moje navdušenje je celo tako veliko, da sem si ga ogledal že dvakrat. V kinu, se ve. To je bila sicer v mojih “mladih letih” običajna praksa pri meni res všečnih filmih, v zadnjih letih pa je nekaj skoraj povsem nepojmljivega, saj se človek v dobi udobnega domačega kina in pestre internetne ponudbe težko pripravi za obisk kinematografa, kjer ga čaka nevzgojena publika, z vsem pripadajočim hrupom, smetenjem, svetlobnim onesnaževanjem, neprijetnimi vonjavami in še kaj bi se našlo. Avatar je pač film, ki ga moraš obvezno videti v kinu. In to vsaj v 3D tehniki, če že nimamo na voljo IMAX kino dvoran, za predvajanje v katerih je bil film narejen in so mu edine povsem kos ter omogočajo ultimativno gledalsko doživetje. V običajnem formatu Avatar pač ne more biti tako prepričljiv, saj je Cameron dejansko naredil korak naprej v razvoju filmske umetnosti. Kaj korak, kvantni skok naprej od recimo 2012 in drugega dela Transformerjev. Ustvaril je franšizo, ki bo s svojimi nadaljevanji današnji generaciji mladostnikov predstavljala to, kar je naši Vojna zvezd. Kakšni Transformerji neki. Michael Bay eat your heart out!

Ob ogledu predfilma pred nekaj meseci sem bil sicer skrajno zadržan. Tisti modri velikani mi nikakor niso šli v račun, vse skupaj me je preveč spominjalo na ponesrečeno združitev animiranega filma z igranim. A strahovi so bili povsem odveč. Pri filmu 2012 so bili računalniški učinki prignani do absurdne meje dobrega okusa in so zato očitno štrleli ven, pri Avatarju pa jih je zagotovo še več, a so tako “doterani” in narejeni s takšno mero dobrega okusa, da jih praktično ne zaznaš. Vsaj ob prvem gledanju ne. Preprosto padeš v film, le sem in tja te te prešine, vau, takole bi bil pa videti drugi del Terminatorja ali pa drugi del Osmega potnika, če bi bila posneta sedaj. Hudo!

Opažam, da se največ polemik vrti okoli same zgodbe. Raznorazni “poznavalci” Cameronu zamerijo, da film domnevno nima dovolj privlačne zgodbe. Da ga je “pacal” deset let in bi lahko poskrbel za boljšo zgodbo. Sam bom rekel zgolj to, da sem v slabem tednu pred velikim platnom presedel skoraj pet ur in pol in mi niti za trenutek ni bilo dolgčas. Gre za klasični spopad med dobrim in zlim, med Davidom in Goljatom in tukaj z zgodbo nimaš prav veliko za čarati. Jo pa lahko podaš na svoj način. In Cameronu to vsekakor uspeva.

Zdaj pa še ne tako lepa plat ogleda filma, ki pa ima za opraviti s prikazovalcem in ne samim filmom. Sprašujem se, zakaj za vraga je potrebno pred vstopom v dvorano, ob prevzemu 3D očal za njihovo pripravo plačati 1€? Zakaj tega ne zaračunavajo že pri nakupu vstopnic? In zakaj sploh zaračunavajo pripravo očal, če ti potem porinejo v roke od ne vem koliko uporabnikov dodobra zapacan primerek, ki ga moraš najprej temeljito očistiti, da potem lahko normalno služi svojemu namenu? Drži pa, da si v ljubljanskem Koloseju (pazite, Koloseju, ne X-pandu) potem z njimi vsaj zadovoljen in tekom filma sploh ne veš, da jih imaš na sebi. Še več, lahko si naravnost navdušen nad ostro sliko v treh dimenzijah ter nad izrazito ostrimi in dobro berljivimi podnapisi. Zagotovo 3D doživetje kot ga pri nas še ni bilo. Povsem druga zgodba pa je v kranjskem Koloseju, v njihovi dvorani X-pand, kjer uporabljajo zastarela težka očala, ki so tako zelo obtežila moja očala z dioptrijo, da me je že po desetih minutah tako bolel nos, da sem jih moral na glavo namestiti pod drugim kotom. Potem pa so me začela boleti ušesa, pa glava, itd. In tako skozi celotni film. Ena sama muka. Namesto, da bi se v miru posvetil samo filmu, sem se moral ukvarjati z namestitvijo očal, skozi katera pa je bil film tudi videti slabše kot skozi tista v ljubljanskem Koloseju. To je bilo pravo mučenje, čez nemogoča očala se mi je potožil celo so-obiskovalec predstave, ki ga drugače ne poznam, bolečine pa sem čutil še nekaj ur po ogledu. Na srečo sem film najprej videl v Ljubljani, v nasprotnem primeru si upam trditi, da name zagotovo ne bi naredil tako dobrega vtisa. V dobro vseh nesrečnih obiskovalcev bi v kranjskem Koloseju lahko ukrepali in obiskovalcem priskrbeli takšna očala kot jih imajo v ljubljanskem. Ker še kako velja, da so za doživetje filma v njegovi celovitosti pri ogledu Avatarja dobra 3D očala ključnega pomena.

Če negujete otroka v sebi in če v filmih radi vidite igro pojmov kot so ljubezen, pripadnost, nadzavest, pohlep, sovraštvo, tovarištvo, uporništvo, sožitje z naravo, vam ogled Avatarja toplo priporočam. Pred ogledom pa se le prepričajte, skozi kakšna 3D očali si ga boste ogledali. Se splača.

  • Share/Bookmark

Veliki diktator – smo se v sedemdesetih letih česa naučili?

Življenje je life 28.12.2009

Včeraj sem slučajno na televiziji ujel zadnji del Chaplinove mojstrovine Veliki diktator in bil do solz ganjen ob zaključnem govoru, ki ga Chaplin v vlogi židovskega brivca (ki ga po pomoti zamenjajo s tomanijskim diktatorjem Hynklom) poda prebivalcem Osterlicha, Tomanije in celotnega sveta. Če ne bi vedel, da gledam Chaplina in slika ne bi bila črno bela, bi lahko prisegel, da gledam neposredni prenos. Govor je po sedemdesetih letih bolj aktualen kot kdajkoli. Morda bo kdo rekel, da so bile takrat vojne razmere, a tudi takrat (še leta 1939) veliko (ali kar večina) ljudi ni pričakovalo izbruha vojne svetovnih razsežnosti. Kakorkoli, govor se mi zdi tako pomemben, da sem si vzel pravico in ga prevedel ter priredil in ga v celoti objavljam v nadaljevanju.

Upanje… Oprostite, a ne želim si biti Vladar – to ni moje poslanstvo – nikomur ne želim vladati, nikogar si ne želim podjarmiti. Če bi lahko, bi pomagal vsem, Židom, Arijcem, črncem, belcem. Vsi si želimo pomagati med seboj, takšna je človeška narava.
Ne želimo sovražiti in prezirati drug drugega. Na tem svetu je dovolj prostora za vse. Zemlja je dovolj plodna, da nas lahko preživi vse.
Življenje je lahko svobodno in čudovito. A smo zašli s smeri.
Pohlep je zastrupil človeško dušo, prepletel svet s sovraštvom in nas potisnil v uboštvo in prelivanje krvi.
Svet je postal hitrejši, mi pa smo se zaprli vase. Stroji, ki prinašajo obilje, so nas pustili nepotešene. Zaradi znanja smo postali cinični, zaradi pameti neusmiljeni in neprijazni. Preveč uporabljamo glavo in premalo srce. Bolj kot stroje potrebujemo človečnost. Bolj kot pameti smo potrebni prijaznosti in nežnosti. Ob odsotnosti teh kvalitet bo v življenju prevladalo nasilje in vse bo izgubljeno.
Z iznajdbo letala in radia so se razdalje med nami precej zmanjšale. Narava teh iznajdb kliče po dobrem v človeku, po vesoljni bratovščini vseh nas. Moj glas v tem trenutku seže do milijonov po svetu, milijonov obupanih mož, žena in otrok, žrtev sistema, ki muči in zapira nedolžne ljudi. Vsem, ki me slišite, polagam na srce: »Ne izgubite upanja.«
Uboštvo, v katerem smo se znašli, ni nič drugega kot umiranje pohlepa, zagrenjenosti ljudi, ki se bojijo človeškega napredka: sovraštvo bo minilo, diktatorji bodo umrli in ljudje bodo dobili nazaj moč, ki so jim jo vzeli. Dokler ljudje umirajo, svoboda ne bo uvenela…
Vojaki – ne predajajte se okrutnežem, ljudem, ki vas prezirajo in iz vas delajo sužnje – ki imajo oblast nad vašimi življenji, vam ukazujejo, kaj počnite, kaj mislite in kaj čutite, ki vas urijo, hranijo, ki vas obravnavajo kot živino, kot hrano za topove.
Na predajajte se tem nečloveškim ljudem, strojem, z avtomatičnim mišljenjem in mehanskimi srci. Niste stroji. Niste živina. Ljudje ste. V svojih srcih imate zapisano ljubezen do človeštva. Ne sovražite – sovražijo samo tisti, ki niso ljubljeni. Tisti, ki niso ljubljeni in tisti, nečloveški. Vojaki – ne borite se za suženjstvo, borite se za svobodo.
V sedemnajstem poglavju Sv. Luke je zapisano: »v ljudeh je božje kraljestvo« – ne v enem človeku, ne v skupini ljudi, ampak v vseh ljudeh, v človeštvu.
V vas leži moč, da ustvarite stroje, da ustvarite srečo. Vi lahko ustvarite svobodno in čudovito življenje, vi lahko iz njega naredite krasno avanturo. Zato v imenu demokracije uporabimo to moč in se združimo. In se borimo za nov, človeka vreden svet, ki mu bo omogočal delo, ki bo prinesel prihodnost in varnost v pozna leta. Okrutneži so se na oblast povzpeli z obljubljanjem vsega tega, a so lagali. Svojih obljub niso in ne bodo nikdar izpolnili. Diktatorji osvobodijo sebe, a zasužnjijo ljudstvo. Borimo se torej za izpolnitev teh obljub. Borimo se za osvoboditev sveta, za odpravo narodnostnih pregrad, pohlepa, sovraštva in nestrpnosti. Borimo se za razumen svet, svet, v katerem bosta znanost in napredek privedla do sreče za vse ljudi.
Vojaki – združimo se, v imenu demokracije!

  • Share/Bookmark

Nevarnost poplav? Že morda, a tudi odlična priložnost za trening

Foto, Življenje je life 24.12.2009

Ko sem se včeraj zjutraj peljal v službo, sem pod hotelom Medno s cmokom v grlu opazoval mogočno Savo. Višina njenega vodostaja je bila že skoraj povsem poravnana z višino bregov, na nekaterih mestih pa jih je voda tudi že prestopila in zalivala okoliške travnike. In nič ni kazalo, da bo prenehalo deževati. Malce naprej me je pričakala še nevarno narasla Sora. Z mostu je bila videti skoraj tako grozeče kot med zadnjimi poplavami v Selški dolini. A bolj ko je zadeva huda in grozeča, bolj je atraktivna za slikanje, zato sem se odločil, da grem po službi, če se bodo razmere popoldan vsaj malo umirile (beri če bo prenehalo deževati), do sotočja Save in Sore in naredim nekaj posnetkov grozeče vode.

Rečeno storjeno. Avto sem pustil pred občinsko zgradbo in se ovešen z opremo odpravil do bližnjega sotočja. Kako ogromna količina vode! A nekako sem imel občutek, da je bilo bučanje vode, ko sem bil zadnjič tukaj, precej bolj glasno, čeprav je je bilo količinsko vsaj pol manj. Občutek pač. Hitro sem ugotovil, da je za slikanje najbolj atraktivna Sora, tik pred združitvijo s Savo. Na tistem mestu so se ustvarjale prave brzice in se penili grozeči valovi. Kot bi gledal reko Zambezi.

Po bregu, kar ga je še gledalo iz vode, sem se spustil povsem do reke, poiskal motiv in pritisnil na sprožilec. In tako večkrat. Čisto sem padel notri, zato sem bil nemalo presenečen, ko sem iz smeri reke zaslišal navdušeno kričanje. In hip zatem zagledal peščico kajakašev, ki so se navdušeno pognali v največje brzice. Kmalu se je pred menoj risal prizor, ki ga dobro poznam s Soče. Le ambient in barva vode sta bila drugačna. Hitro sem seštel ena in ena in zaključil, da so očitno kajakaši iz bližnjega tacenskega kluba izkoristili priložnost, ki jo jim je ponudila narava, in si enkrat za spremembo privoščili trening na naravnem poligonu. Meni se je sicer njihovo početje zdelo malce noro, za nič na svetu me ne bi spravili med tiste grozeče valove, oni pa so vidno uživali. Vsake toliko so se bučanju rek pridružili glasni ukazi trenerja, ki je svoje varovance budno spremljal na bregu. Pobaral sem ga, ali ni to precej nevarno početje. Saj veste, deroča reka spotoma pobere marsikaj in ne bi bilo dobro, da v koga prileti drveč hlod ali kaj podobnega. Pa mi je odvrnil, da so malce počakali, da se je vodostaj začel umirjati in v reki ni več toliko nevarnega materiala. No ja, meni se je kljub temu vse skupaj še vedno zdelo precej nevarno početje. Kajakaši pa so uživali kot otroci na igralih. Mimoidoči pa smo jih radovedno opazovali in jim kar malo zavidali. Vsaj zase lahko tako rečem.

  • Share/Bookmark

Ptičja gripa in labodje jezero

Foto, Življenje je life 22.12.2009

Ko smo se v nedeljo z družino približevali Zbiljskemu jezeru, sem se spomnil zabavne prigode izpred treh ali štirih let. Leta tako hitro bežijo mimo, da si niti pod razno ne utegnem zapomniti, kdaj točno se je nek dogodek zgodil. Saj niti ni tako pomembno, kdaj se je nekaj zgodilo, bolj pomembno je, da vem, zakaj se je zgodilo. To je bilo v času velike panike pred ptičjo gripo. Se še spominjate, to je bilo takrat, ko so morale biti uboge kokoši zaprte v kokošnjakih, ko so vladale izredne razmere pri rejcih perutnine in ko je bil skrajno sumljiv vsak ptič, ki je priletel od neznano kje (v bistvu so bile sumljive kar vse ptice po vrsti).

Bilo je turobno jesensko dopoldne, ki sem ga kot večino delovnih dni v zadnjih nekaj letih preživljal v svoji pisarni v Medvodah, iz katere se mi odpira razgled na večji travnik. Si lahko predstavljate moje veliko začudenje, pa tudi strah, ko sem na travniku nenadoma opazil skupino ljudi oblečenih v rumene zaščitne obleke, z zaščitnimi maskami in vsemi potrebnimi varnostnimi elementi vred? Počutil sem se, kot da bi padel v film Kongo. Šele ko sem si opomogel od prvega šoka, sem opazil, kaj počnejo. Po travniku na medvoškem klancu so lovili nemočnega laboda, ki je verjetno tja zataval z Zbiljskega jezera. Ubogo žival (ne vem sicer, zakaj ni zletel stran) so kmalu ujeli in strpali v kletko ter vtaknili v kombi. In jo odpeljali neznano kam. Meni pa se je vse skupaj zdelo smešno in absurdno. Po drugi strani pa ne morem reči, da s takšnimi ukrepi niso preprečili pandemije.

To nedeljo pa je bil fantastičen, s soncem obsijan zimski dan. Narava odeta v deviško belino sveže zapadlega snega. Temperature primerno nizke. Idiličen božični dan. Na mestoma zaledenelem Zbiljskem jezeru se je gnetlo labodov in rac. Nobenega sledu o posebnih varnostnih ukrepih. Zgolj sproščanje, radost in polnjenje baterij v naravnem rezervatu. Seveda so me zasrbeli tudi fotografski prsti, pa ne samo mene, ob pomanjkanju drugih obiskovalcev, se je ob jezeru kar trlo fotografov (po opremi sodeč precej zagretih). Takole je jezersko dogajanje zabeležil objektiv mojega aparata.

Kdo pa misliš, da si?!

Štiri v vrsto

Hrana, hrana!

Sem ti rekla, da pazi, kje ga boš privezal!

Labodje krožišče za račke

Pazi, slika nas! Glave dol!

Ej, ne vrivaj se!

Zakaj nihče ni povedal, da led poka?

  • Share/Bookmark

Prometno poročilo

Življenje je life 21.12.2009

Ponedeljkovo jutro. Z armaturne plošče vame bolšči prikaz zunanje temperature. 13 stopinj pod ničlo. Saj ne, da bi zvedel kaj novega, zebe me pa vseeno še za odtenek bolj. Zaganjač krepko zakreha, ampak motor se zažene brez upiranja. Je pa res, da izpod motornega pokrova prihajajo malce drugačni zvoki kot običajno. Bolj grobi, neuglajeni. Tudi avto ima pravico potožiti, da ga zebe.

Po lokalni cesti se prav po polžje (zaradi zasneženega vozišča seveda) peljem mimo DARS-ovega novega nadzornega centra pri Dragomlju, ki so ga postavili na mesto, s katerega imajo odličen pregled nad dogajanjem na Štajerski avtocesti, kakšnih petsto metrov pred izvozom/uvozom Šentjakob. Na vzhodu nič novega, iz Štajerske smeri se proti Ljubljani vije počasna kolona vozil, kar je za ponedeljkovo jutro povsem običajen prizor. Pa nemara tudi za večino ostalih juter, še posebno v primeru slabega vremena in/ali neugodne lunine mene. V Dragomlju se vključim na staro cesto Ljubljana – Domžale in že kmalu pristanem v počasni koloni, ki je ponavadi znanilec problemov na avtocesti. Takole stoječ v koloni dobrih sto metrov pred križiščem s cesto, ki pelje proti Črnučam, uzrem policijsko marico in dve patruljni vozili na nujni vožnji. Prizor mi deluje nekako nadrealistično, saj sem zvočno povsem izoliran od zunanjega sveta. Ob zvočni kulisi Pink Floydov odmaknjeno opazujem drveče avtomobile z utripajočimi modrimi lučmi. Le kam se jim tako mudi? Sledi naslednja stalnica jutranjih prometnih poročil, razcep Zadobrova. Ponovno modre utripajoče luči. Prometna nesreča. Na samem razcepu, kjer se cesti priključita pasova, ki peljeta na severno obvoznico, sta počila kombi in fiat Bravo prve generacije, ki ga je obrnilo za 180 stopinj. Na srečo brez vidnih posledic za udeležence in na skrajnem desnem pasu, tako da promet ni povsem blokiran. Pri Novih Jaršah je na odstavnem pasu obtičal Punto, stavim, da zaradi problemov z gorivom. Na nasprotni strani, takoj za priključkom Bežigrad, stoji novejši mercedes razreda S. Okvara ali klepet po telefonu? Je pa očitno, da je kar nekaj ljudi že doma, saj je promet na obvoznici razmeroma tekoč. Šentviški predor je resnično spet odprt za promet, vključno s priključkom na Celovško cesto (vsaj vsaj v smeri in iz smeri Medvod). Je pa povsem na koncu Celovške, kjer se iz štiri zoži na dvopasovnico, obtičalo tovorno vozilo MAN starejše generacije, kar pa začuda ne povzroča nikakršnih zastojev. Če bi se to zgodilo v obratni smeri, bi bila zagotovo kolona do Medvod.

Na ravnini proti Mednemu me za pretrgano zaveso oblakov pozdravijo v nežno sončno svetlobo odete gore. Kakor katera sicer. Storžič ima osvetljen samo skrajni vrh, Stol pa se ves koplje v soncu. Na ovinku pod hotelom Medno se odpre še pogled na obsijane Julijce, čeprav Triglav ni povsem brez meglice. Prispel sem na končno destinacijo, motor pa se polurni vožnji navkljub ni uspel do koca ogreti. Po napovedih vremenoslovcev naj s tem jutri ne bi bilo težav, saj naj bi se kar precej ogrelo. Ne upam pa niti pomisliti na to, kakšne bi nemara jutri utegnile biti ceste, če (ko) jih bo dejansko zmočil dež.

  • Share/Bookmark

Kaj imata skupnega dežela zombijev in dežela dogodivščin?

Film 9.12.2009

Mogoče to, da sta prizorišči obeh filmov vsaj delno postavljeni v zabaviščni park. Ali pa to, da v enem slišimo odlomek iz Mozartove Figarove svatbe, v drugem pa v nedogled navijajo Falcovo Rock me Amadeus. Vse to drži, ampak najbolj ustrezen odgovor na vprašanje iz naslova bi bil: skupni imenovalec obeh filmov je Jesse Eisenberg. Govorim o mladem igralcu, ki je v obeh filmih, Lunapark (Adventureland) in Dobrodošli v deželi zombijev (Zombieland), odigral glavno vlogo. In obe sta bili nekaj najboljšega, kar sem na platnu uzrl v letošnjem letu. In da je stvar še bolj zanimiva, gre za precej podobni vlogi v filmih iz zelo različnih žanrov. Jesse v obeh filmih igra post-najstniškega mladeniča, ki bi se želel znebiti bremena deviškosti, a ima zaradi subjektivnih (lastni strahovi in zadržki) ter objektivnih okoliščin (ki so seveda v obeh filmih povsem drugačne) s tem nemalo težav.

Lunapark sicer oglašujejo kot komedijo, kar pa je precej daleč od resnice. Že res, da filmu ne manjka tudi pridiha humorja, ampak ni pa tako hudo, kot je zadevo prikazoval predfilm, ki je bil menda narejen tako zavajajoče, da je nič hudega sluteč gledalec dobil napačni vtis, da ga čaka nekaj v stilu povprečne slaboumne najstniške komedije. Pričakala pa ga je topla romantična drama o tegobah odraščanja in iskanju lastne identitete v drugi polovici osemdesetih let. Vsekakor toplo priporočam ogled, čeprav ni videti, da bo, z izjemo letošnjega liffea, kaj kmalu našel pot na naša filmska platna. Mogoče mu bo k temu kaj pomagala trenutna velika popularnost glavne ženske protagonistke Kristen Stewart, ki jo mladi gledalci širom zemeljske oble častijo kot Bello Swan v vele uspešni filmski enolončnici Somrak (Twilight).

Dobrodošli v deželi zombijev pa je seveda iz čisto drugega štosa. Za razliko od Lunaparka, sem predfilm za ta film videl. In bil noro navdušen. Če sem čisto iskren, je bil le-ta najboljša stvar pri ogledu “spektakla” 2012. In, za razliko od Lunaprakovega, ne zavaja. Niti malo. Film je točno tisto, kar po ogledu predfilma pričakuješ, da bo. Odpuljena komična grozljivka, ki vsekakor ni za ljudi s slabim želodcem. Road trip po deželi, ki ji vladajo zombiji. Rock’n'Roll do daske. En sam šus, od udarne For Whom the Bell Tolls Metallice ob najavni špici, pa vse do konca. Z odličnim Woodyjem Harrelsonom, ki vidno uživa v masakriranju zombijev in ima zabavno šibko točko, ki pa vam je ne izdam. Woodyju so že od časov serije Na zdravje! na kožo pisane vloge rahlo usekanega tipa. In tudi ta ni nobena izjema. Za piko na i pa so filmu dodali še samo ironični cameo Billa Murrayja. Zadeva je vsekakor vredno ogleda, a še enkrat poudarjam, da zgolj za tiste z dobim želodcem.

Naj za konec napišem: Jesse Eisenberg – zvezda je rojena. Sedaj čakam samo še, da ga odkrijeta brata Cohen, in ga naredita za novega Johna Turturra.

  • Share/Bookmark

Samo košček in že si tam

Življenje je life 4.12.2009

Nežno sem prijel v roke lila škatlo, jo previdno odprl in počasi poduhal vsebino. V ustih se mi je pričela nabirati slina, v očeh pa solze. Odlomil sem košček in ga pridržal med prsti. Počasi sem ga mencal sem in tja. Pričel se je topiti in omamen vonj je postajal izrazitejši. Z malce odločnejšo kretnjo sem z nohtom odkrhnil del lešnika, ki je štrlel ven. Vonju čokolade se je pridružil še vonj po lešnikih. Nevarno dobra kombinacija. Prevevati me je začel občutek varnosti, kakršnega doživlja otrok v toplem zavetju maminega naročja. Občutek popolnega miru v zeleni oazi. Čutil sem povečano dejavnost v desni možganski polobli. Občutek nečesa topega, kot bi tisti del glave povsem približal kakšni oviri in bi s svojim energetskim poljem zaznal drugo. Komaj sem se zadržal, da košček ni končal v mojih ustih ali da si ne bi vsaj temeljito polizal prstov. S težkim srcem sem ga vrgel v smeti in počasi z rok spral sledi, ki jih je pustil za sabo. Ampak vonj, vonj je bil še kar nekaj časa prisoten. Sprašujem se, kaj bi šele bilo, če bi lahko vključil še brbončice?

Zgoraj napisano ni plod moje bujne domišljije, pač pa se je dejansko zgodilo. In se še dogaja. Je del eksperimenta, s katerim želim ugotoviti, v kolikšni meri je možno spremeniti nevronske povezave, ki so se oblikovale več desetletij, v slabem mesecu dni. Govorim o nevronskih povezavah, zaradi katerih se mi zdi samo po sebi umevno, da vsakokrat, ko doživim kakšno neprijetno življenjsko izkušnjo, stresno situacijo, predvsem pa, ko bi potreboval nežnost, sežem po čokoladi. Delam torej nekakšno odvezavo od čokolade in moram priznati, da mi ni lahko. Več o tem, kako vzpostaviti pravilen odnos do hrane in o pravici vsakogar do primerne telesne teže pa vam lahko zaupa Željka Augustinovič, ki v Sloveniji že nekaj let orje ledino na področju ukvarjanja s sabotersko-dezerterskim umom, oz. zločinskim umom, kot ga imenuje v zadnjem času, in z njim povezanih težav, ki se kažejo v obliki najrazličnejših zasvojenosti. Posledica takšne zasvojenosti je tudi debelost oz. neprimerna telesna teža in prav njej je Željka  posvetila svoje življenjsko delo.

Naj za zaključek napišem še eno svežo v zevezi s poskusom. Zjutraj, ko sem si pripravljal zajtrk, sem slučajno v košu med smetmi opazil ostanke čokolade, ki sem jo odvrgel prejšnji dan. Moram reči, da je bolj spominjala na nekaj, kar človekov prebavni trakt zapušča, kot pa na tisto, kar vanj vstopa. Precej ogabno.

  • Share/Bookmark

Če je fotr z Marsa, potem je sin zagotovo z Lune

Film 1.12.2009

Moon (Luna) – Duncan Jones (2009)

V času njegovega spočetja se je njegov oče ukvarjal z Marsom, slaba štiri desetletja kasneje pa mu sin vrača z Luno. Govorim seveda o Duncanu Jonesu in Davidu Bowieu. Medtem ko si je oče za svojo ustvarjalno platformo izbral področje glasbe, se sin udejstvuje pri filmu in medtem ko je oče postal legenda še za svojega življenja, bo moral sin za to še (marsi)kaj narediti.

Film Moon (Luna) je Duncanov režijski prvenec (vsaj kar se celovečernih filmov tiče), posnet po njegovi lastni zamisli. Na bratovo priporočilo sem si ga ogledal sinoči in po ogledu ostal s precej mešanimi občutki. Vedno odlični Sam Rockwell (najbolj mi je ostal v spominu v vlogi Zaphoda Beeblebroxa v Štoparskem vodniku) igra astronavta Sama Bella, ki na triletni solo misiji na Luni skrbi za nemoteno pridobivanje in pošiljanje plina Helij-3 na Zemljo. Na Luni odkriti plin pokriva kar 70 % človeških energetskih potreb. In korporacija Lunar Industries, ki ga trži, je seveda temu primerno mogočna. Naj ob tem pripomnim, da se mi zdi zamisel, da bi nad nemoteno oskrbo planeta z energijo bedel samo en človek, malce za lase privlečena. A recimo, da ker gre za skoraj popolnoma avtomatizirane procese in ker pošiljanje človeške posadke na Luno ter njena oskrba precej stane, da to lahko nekako kupim. Saj vemo, kako škrte so praviloma korporacije. Sam v lunarni bazi Selene ni povsem sam, saj je ta opremljena z mobilnim računalnikom GERTYJEM, s katerim lahko precej normalno komunicira. Po tej plati (človek je prisiljen v komunikacijo s predmetom) me film asociira na Brodolom, čeprav je tukaj seveda prisotna tudi povratna komunikacija. In to s pomirjujočim glasom Kevina Spaceyja. Spremljamo torej Sama in njegovo enolično življenje v bazi, v kateri, domnevno zaradi lege na senčni strani Lune, ni mogoča niti neposredna komunikacija z Zemljo. Do konca mandata sta mu ostala le še dva tedna. Kar pomeni še dva tedna do ponovnega snidenja z ženo in hčerko, ki se je rodila ravno, ko je odhajal. Nič čudnega da se človeku že malce trga in ima privide. In prav zaradi popuščanja koncentracije in prividov s svojim lunarnim vozilom doživi nesrečo. V bistvu prometno nesrečo, saj se zaleti v drugo premikajoče se vozilo (enega ogromnih transporterjev, ki “nabirajo” helij). V zanimivem zapletu, ki sledi nesreči, Sam ugotovi, da zadeve še zdaleč niso tako preproste kot si jih je predstavljal in svet se mu do dobra sesuje. Ker ne morem nadaljevati brez spoijlerjev, se bom na tem mestu ustavil.

Ne morem reči, da je film slab, a do odličnosti mu manjka kar precej. Predvsem bi rekel, da se pozna, da se je Duncan prvič spopadel s celovečercem. Film je bil na kar nekaj mestih precej očitno skrajšan in zaradi tega so nekateri kadri med seboj zmontirani precej grobo. Mu pa vsekakor štejem v plus, da je uspel posneti gledljiv film z zgolj peščico igralcev (v bistvu z enim igralcem), kar pa tudi ni mačji kašelj. Da ne govorim o znatno nižjem proračunu kot ga imajo na voljo holivudski blokbasterji in znatno večjem učinku.

Boste pa film Moon zastonj iskali v naših kinematografih, saj nisem zasledil, da bi kdo kupil pravice za njegovo distribucijo po naših kino dvoranah. Glede na to, kaj vse se tam vrti, bi si to nedvomno zaslužil.

  • Share/Bookmark
blank