Arhiv za dan 1.12.2009

Če je fotr z Marsa, potem je sin zagotovo z Lune

Film 1.12.2009

Moon (Luna) – Duncan Jones (2009)

V času njegovega spočetja se je njegov oče ukvarjal z Marsom, slaba štiri desetletja kasneje pa mu sin vrača z Luno. Govorim seveda o Duncanu Jonesu in Davidu Bowieu. Medtem ko si je oče za svojo ustvarjalno platformo izbral področje glasbe, se sin udejstvuje pri filmu in medtem ko je oče postal legenda še za svojega življenja, bo moral sin za to še (marsi)kaj narediti.

Film Moon (Luna) je Duncanov režijski prvenec (vsaj kar se celovečernih filmov tiče), posnet po njegovi lastni zamisli. Na bratovo priporočilo sem si ga ogledal sinoči in po ogledu ostal s precej mešanimi občutki. Vedno odlični Sam Rockwell (najbolj mi je ostal v spominu v vlogi Zaphoda Beeblebroxa v Štoparskem vodniku) igra astronavta Sama Bella, ki na triletni solo misiji na Luni skrbi za nemoteno pridobivanje in pošiljanje plina Helij-3 na Zemljo. Na Luni odkriti plin pokriva kar 70 % človeških energetskih potreb. In korporacija Lunar Industries, ki ga trži, je seveda temu primerno mogočna. Naj ob tem pripomnim, da se mi zdi zamisel, da bi nad nemoteno oskrbo planeta z energijo bedel samo en človek, malce za lase privlečena. A recimo, da ker gre za skoraj popolnoma avtomatizirane procese in ker pošiljanje človeške posadke na Luno ter njena oskrba precej stane, da to lahko nekako kupim. Saj vemo, kako škrte so praviloma korporacije. Sam v lunarni bazi Selene ni povsem sam, saj je ta opremljena z mobilnim računalnikom GERTYJEM, s katerim lahko precej normalno komunicira. Po tej plati (človek je prisiljen v komunikacijo s predmetom) me film asociira na Brodolom, čeprav je tukaj seveda prisotna tudi povratna komunikacija. In to s pomirjujočim glasom Kevina Spaceyja. Spremljamo torej Sama in njegovo enolično življenje v bazi, v kateri, domnevno zaradi lege na senčni strani Lune, ni mogoča niti neposredna komunikacija z Zemljo. Do konca mandata sta mu ostala le še dva tedna. Kar pomeni še dva tedna do ponovnega snidenja z ženo in hčerko, ki se je rodila ravno, ko je odhajal. Nič čudnega da se človeku že malce trga in ima privide. In prav zaradi popuščanja koncentracije in prividov s svojim lunarnim vozilom doživi nesrečo. V bistvu prometno nesrečo, saj se zaleti v drugo premikajoče se vozilo (enega ogromnih transporterjev, ki “nabirajo” helij). V zanimivem zapletu, ki sledi nesreči, Sam ugotovi, da zadeve še zdaleč niso tako preproste kot si jih je predstavljal in svet se mu do dobra sesuje. Ker ne morem nadaljevati brez spoijlerjev, se bom na tem mestu ustavil.

Ne morem reči, da je film slab, a do odličnosti mu manjka kar precej. Predvsem bi rekel, da se pozna, da se je Duncan prvič spopadel s celovečercem. Film je bil na kar nekaj mestih precej očitno skrajšan in zaradi tega so nekateri kadri med seboj zmontirani precej grobo. Mu pa vsekakor štejem v plus, da je uspel posneti gledljiv film z zgolj peščico igralcev (v bistvu z enim igralcem), kar pa tudi ni mačji kašelj. Da ne govorim o znatno nižjem proračunu kot ga imajo na voljo holivudski blokbasterji in znatno večjem učinku.

Boste pa film Moon zastonj iskali v naših kinematografih, saj nisem zasledil, da bi kdo kupil pravice za njegovo distribucijo po naših kino dvoranah. Glede na to, kaj vse se tam vrti, bi si to nedvomno zaslužil.

  • Share/Bookmark
blank