Nežno sem prijel v roke lila škatlo, jo previdno odprl in počasi poduhal vsebino. V ustih se mi je pričela nabirati slina, v očeh pa solze. Odlomil sem košček in ga pridržal med prsti. Počasi sem ga mencal sem in tja. Pričel se je topiti in omamen vonj je postajal izrazitejši. Z malce odločnejšo kretnjo sem z nohtom odkrhnil del lešnika, ki je štrlel ven. Vonju čokolade se je pridružil še vonj po lešnikih. Nevarno dobra kombinacija. Prevevati me je začel občutek varnosti, kakršnega doživlja otrok v toplem zavetju maminega naročja. Občutek popolnega miru v zeleni oazi. Čutil sem povečano dejavnost v desni možganski polobli. Občutek nečesa topega, kot bi tisti del glave povsem približal kakšni oviri in bi s svojim energetskim poljem zaznal drugo. Komaj sem se zadržal, da košček ni končal v mojih ustih ali da si ne bi vsaj temeljito polizal prstov. S težkim srcem sem ga vrgel v smeti in počasi z rok spral sledi, ki jih je pustil za sabo. Ampak vonj, vonj je bil še kar nekaj časa prisoten. Sprašujem se, kaj bi šele bilo, če bi lahko vključil še brbončice?

Zgoraj napisano ni plod moje bujne domišljije, pač pa se je dejansko zgodilo. In se še dogaja. Je del eksperimenta, s katerim želim ugotoviti, v kolikšni meri je možno spremeniti nevronske povezave, ki so se oblikovale več desetletij, v slabem mesecu dni. Govorim o nevronskih povezavah, zaradi katerih se mi zdi samo po sebi umevno, da vsakokrat, ko doživim kakšno neprijetno življenjsko izkušnjo, stresno situacijo, predvsem pa, ko bi potreboval nežnost, sežem po čokoladi. Delam torej nekakšno odvezavo od čokolade in moram priznati, da mi ni lahko. Več o tem, kako vzpostaviti pravilen odnos do hrane in o pravici vsakogar do primerne telesne teže pa vam lahko zaupa Željka Augustinovič, ki v Sloveniji že nekaj let orje ledino na področju ukvarjanja s sabotersko-dezerterskim umom, oz. zločinskim umom, kot ga imenuje v zadnjem času, in z njim povezanih težav, ki se kažejo v obliki najrazličnejših zasvojenosti. Posledica takšne zasvojenosti je tudi debelost oz. neprimerna telesna teža in prav njej je Željka  posvetila svoje življenjsko delo.

Naj za zaključek napišem še eno svežo v zevezi s poskusom. Zjutraj, ko sem si pripravljal zajtrk, sem slučajno v košu med smetmi opazil ostanke čokolade, ki sem jo odvrgel prejšnji dan. Moram reči, da je bolj spominjala na nekaj, kar človekov prebavni trakt zapušča, kot pa na tisto, kar vanj vstopa. Precej ogabno.

  • Share/Bookmark
 


Komentarji

  1. 1
    scenaa
    29.12.2009 ob 13:13

    Hmm, in kako se je obneslo? Pri tako trezni osebi to menda ni posebno velik problem, kaj dobrega si pa tudi občasno lahko privoščimo :) . Pa v smeti je ne bi bilo treba metat, je škoda.

  2. 2
    TameerTameer
    29.12.2009 ob 13:32

    @scenaa: Poskusa še ni konec, lahko ti pa povem, da me čokolada še vedno močno “drži”, pa trezen človek gor ali dol. Ravno to z občasnim uživanjem je pri meni (in vseh zasvojencih) največji problem. Ne znam se ustaviti pri občasnem in zmernem, ampak se vedno sprevrže v pogosto in nezmerno. Ampak ne bom vrgel puške v koruzo. Za to, da človek bolje spozna samega sebe in svoje meje, pa tudi ene čokolade ni škoda, kajne?

  3. 3
    scenaa
    29.12.2009 ob 14:51

    A tako je to. Sama prisegam na ‘zmerno’ disciplino že od vsega začetka, tako je manj težav. Sicer je pa lažje nadležno skušnjavo spraviti v normalne okvire, kot pa se z njo boriti do konca. Ne vem pa kakšna razlika je med čokolado v smeteh in čokolado v omari, kjer lahko počaka na zmernega uživalca, tebe ali koga drugega. Pa še bolje se boš spoznal, če jo boš imel v omari.

Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank