Arhiv za dan 24.12.2009

Nevarnost poplav? Že morda, a tudi odlična priložnost za trening

Foto, Življenje je life 24.12.2009

Ko sem se včeraj zjutraj peljal v službo, sem pod hotelom Medno s cmokom v grlu opazoval mogočno Savo. Višina njenega vodostaja je bila že skoraj povsem poravnana z višino bregov, na nekaterih mestih pa jih je voda tudi že prestopila in zalivala okoliške travnike. In nič ni kazalo, da bo prenehalo deževati. Malce naprej me je pričakala še nevarno narasla Sora. Z mostu je bila videti skoraj tako grozeče kot med zadnjimi poplavami v Selški dolini. A bolj ko je zadeva huda in grozeča, bolj je atraktivna za slikanje, zato sem se odločil, da grem po službi, če se bodo razmere popoldan vsaj malo umirile (beri če bo prenehalo deževati), do sotočja Save in Sore in naredim nekaj posnetkov grozeče vode.

Rečeno storjeno. Avto sem pustil pred občinsko zgradbo in se ovešen z opremo odpravil do bližnjega sotočja. Kako ogromna količina vode! A nekako sem imel občutek, da je bilo bučanje vode, ko sem bil zadnjič tukaj, precej bolj glasno, čeprav je je bilo količinsko vsaj pol manj. Občutek pač. Hitro sem ugotovil, da je za slikanje najbolj atraktivna Sora, tik pred združitvijo s Savo. Na tistem mestu so se ustvarjale prave brzice in se penili grozeči valovi. Kot bi gledal reko Zambezi.

Po bregu, kar ga je še gledalo iz vode, sem se spustil povsem do reke, poiskal motiv in pritisnil na sprožilec. In tako večkrat. Čisto sem padel notri, zato sem bil nemalo presenečen, ko sem iz smeri reke zaslišal navdušeno kričanje. In hip zatem zagledal peščico kajakašev, ki so se navdušeno pognali v največje brzice. Kmalu se je pred menoj risal prizor, ki ga dobro poznam s Soče. Le ambient in barva vode sta bila drugačna. Hitro sem seštel ena in ena in zaključil, da so očitno kajakaši iz bližnjega tacenskega kluba izkoristili priložnost, ki jo jim je ponudila narava, in si enkrat za spremembo privoščili trening na naravnem poligonu. Meni se je sicer njihovo početje zdelo malce noro, za nič na svetu me ne bi spravili med tiste grozeče valove, oni pa so vidno uživali. Vsake toliko so se bučanju rek pridružili glasni ukazi trenerja, ki je svoje varovance budno spremljal na bregu. Pobaral sem ga, ali ni to precej nevarno početje. Saj veste, deroča reka spotoma pobere marsikaj in ne bi bilo dobro, da v koga prileti drveč hlod ali kaj podobnega. Pa mi je odvrnil, da so malce počakali, da se je vodostaj začel umirjati in v reki ni več toliko nevarnega materiala. No ja, meni se je kljub temu vse skupaj še vedno zdelo precej nevarno početje. Kajakaši pa so uživali kot otroci na igralih. Mimoidoči pa smo jih radovedno opazovali in jim kar malo zavidali. Vsaj zase lahko tako rečem.

  • Share/Bookmark
blank