Arhiv za dan 28.12.2009

Veliki diktator – smo se v sedemdesetih letih česa naučili?

Življenje je life 28.12.2009

Včeraj sem slučajno na televiziji ujel zadnji del Chaplinove mojstrovine Veliki diktator in bil do solz ganjen ob zaključnem govoru, ki ga Chaplin v vlogi židovskega brivca (ki ga po pomoti zamenjajo s tomanijskim diktatorjem Hynklom) poda prebivalcem Osterlicha, Tomanije in celotnega sveta. Če ne bi vedel, da gledam Chaplina in slika ne bi bila črno bela, bi lahko prisegel, da gledam neposredni prenos. Govor je po sedemdesetih letih bolj aktualen kot kdajkoli. Morda bo kdo rekel, da so bile takrat vojne razmere, a tudi takrat (še leta 1939) veliko (ali kar večina) ljudi ni pričakovalo izbruha vojne svetovnih razsežnosti. Kakorkoli, govor se mi zdi tako pomemben, da sem si vzel pravico in ga prevedel ter priredil in ga v celoti objavljam v nadaljevanju.

Upanje… Oprostite, a ne želim si biti Vladar – to ni moje poslanstvo – nikomur ne želim vladati, nikogar si ne želim podjarmiti. Če bi lahko, bi pomagal vsem, Židom, Arijcem, črncem, belcem. Vsi si želimo pomagati med seboj, takšna je človeška narava.
Ne želimo sovražiti in prezirati drug drugega. Na tem svetu je dovolj prostora za vse. Zemlja je dovolj plodna, da nas lahko preživi vse.
Življenje je lahko svobodno in čudovito. A smo zašli s smeri.
Pohlep je zastrupil človeško dušo, prepletel svet s sovraštvom in nas potisnil v uboštvo in prelivanje krvi.
Svet je postal hitrejši, mi pa smo se zaprli vase. Stroji, ki prinašajo obilje, so nas pustili nepotešene. Zaradi znanja smo postali cinični, zaradi pameti neusmiljeni in neprijazni. Preveč uporabljamo glavo in premalo srce. Bolj kot stroje potrebujemo človečnost. Bolj kot pameti smo potrebni prijaznosti in nežnosti. Ob odsotnosti teh kvalitet bo v življenju prevladalo nasilje in vse bo izgubljeno.
Z iznajdbo letala in radia so se razdalje med nami precej zmanjšale. Narava teh iznajdb kliče po dobrem v človeku, po vesoljni bratovščini vseh nas. Moj glas v tem trenutku seže do milijonov po svetu, milijonov obupanih mož, žena in otrok, žrtev sistema, ki muči in zapira nedolžne ljudi. Vsem, ki me slišite, polagam na srce: »Ne izgubite upanja.«
Uboštvo, v katerem smo se znašli, ni nič drugega kot umiranje pohlepa, zagrenjenosti ljudi, ki se bojijo človeškega napredka: sovraštvo bo minilo, diktatorji bodo umrli in ljudje bodo dobili nazaj moč, ki so jim jo vzeli. Dokler ljudje umirajo, svoboda ne bo uvenela…
Vojaki – ne predajajte se okrutnežem, ljudem, ki vas prezirajo in iz vas delajo sužnje – ki imajo oblast nad vašimi življenji, vam ukazujejo, kaj počnite, kaj mislite in kaj čutite, ki vas urijo, hranijo, ki vas obravnavajo kot živino, kot hrano za topove.
Na predajajte se tem nečloveškim ljudem, strojem, z avtomatičnim mišljenjem in mehanskimi srci. Niste stroji. Niste živina. Ljudje ste. V svojih srcih imate zapisano ljubezen do človeštva. Ne sovražite – sovražijo samo tisti, ki niso ljubljeni. Tisti, ki niso ljubljeni in tisti, nečloveški. Vojaki – ne borite se za suženjstvo, borite se za svobodo.
V sedemnajstem poglavju Sv. Luke je zapisano: »v ljudeh je božje kraljestvo« – ne v enem človeku, ne v skupini ljudi, ampak v vseh ljudeh, v človeštvu.
V vas leži moč, da ustvarite stroje, da ustvarite srečo. Vi lahko ustvarite svobodno in čudovito življenje, vi lahko iz njega naredite krasno avanturo. Zato v imenu demokracije uporabimo to moč in se združimo. In se borimo za nov, človeka vreden svet, ki mu bo omogočal delo, ki bo prinesel prihodnost in varnost v pozna leta. Okrutneži so se na oblast povzpeli z obljubljanjem vsega tega, a so lagali. Svojih obljub niso in ne bodo nikdar izpolnili. Diktatorji osvobodijo sebe, a zasužnjijo ljudstvo. Borimo se torej za izpolnitev teh obljub. Borimo se za osvoboditev sveta, za odpravo narodnostnih pregrad, pohlepa, sovraštva in nestrpnosti. Borimo se za razumen svet, svet, v katerem bosta znanost in napredek privedla do sreče za vse ljudi.
Vojaki – združimo se, v imenu demokracije!

  • Share/Bookmark
blank