Arhiv za mesec Januar, 2010

Nekaj različnih obrazov letošnjega januarja

Foto 26.01.2010

Najprej povsem z začetka januarja, ko smo sneg gledali samo od daleč. Na prvi je posnetek Šmarjetne gore z obrobja gorenjske prestolnice (no dobro, z Bantal), narejen v mraku.

Na drugi pa z zvezadmi posuto nebo nad Domžalami.

Sledijo trije nočni posnetki Ljubljane med do sedaj najobilnejšim paketom snežnih padavin v letošnjem letu.

Za konec pa še nekaj posnetkov s Škofjeloškega hribovja na čudovit v belo odejo zavit dan.

Narava je resnično čarobna v kakršni koli preobleki.

  • Share/Bookmark

Princesa in žabec ali kdo je rešil klasično animacijo

Film 21.01.2010

Za nastanek celovečerne risanke Princesa in žabec se verjetno lahko zahvalimo tudi premišljenosti Chrisa Heblerja, vodji projektov pri Disneyju. Zakaj?
Ko sta Ron Clements in John Musker, ko-scenarista in ko-režiserja omenjene risanke, prišla do zamisli, da bi se pri Disneyju po dolgem času spet lotili ročno narisanega celovečernega animiranega filma, sta kaj kmalu naletela na precej visoko oviro, saj sta ugotovila, da so pri Disneyju, zaradi popolne prevlade računalniške animacije, že pred časom domnevno odprodali vse animatorske mize. Saj veste, tiste lepe lesene mize z vgrajenimi svetilkami, ki so bile dolga leta nepogrešljive spremljevalke animatorjev, ko so bili ti še kaj več kot zgolj računalniški programerji. S problemom sta seznanila Johna Lassetra, kreativnega vodjo Pixarjevega in Disneyjevega animacijskega studia ter Eda Catmulla, predsednika obeh prej navedenih studiev, ki sta tozadevno odgovorne pri Disneyju vprašala, kaj naj storijo, ker so se tako nespametno znebili vseh animatorskih miz. In na tem mestu je na sceno stopil prej omenjeni Chris Hebler, ki je vedoč, da bodo pri Disneyju nekoč obžalovali odločitev, da mize prodajo, le-te shranil na varno v skladišče in tega nikomur zaupal. Z njih so morali zgolj odstraniti prah in 2D klasična animacija je bila rešena.

Film Princesa in žabec je torej klasična risanka oz. bolje rečeno na klasičen način narejena risanka, enako kot recimo Sneguljčica pred 70 leti. Animatorji so like narisali ročno na kos papirja in tudi ozadja so bila narisana na roke. Za razliko od Sneguljčice so bile animacije seveda kasneje tudi računalniško obdelane, toda če proces izdelave primerjamo z nastankom 3D risank, ki prevladujejo v zadnjih petnajstih letih, od kar je John Lasseter pri Pixarju naredil prvo povsem računalniško animirano celovečerno risanko Svet igrač, je razlika očitna. Risanka je nastajala tri leta in pol, v tem času so se ustvarjalci večkrat mudili v New Orleansu, kamor je postavljeno dogajanje, da so si v glavah izoblikovali prizorišča in dodobra začutili utrip mesta, s slovitim karnevalom Mardi Gras na čelu. K delu so povabili nekaj izvrstnih klasičnih animatorjev, ki so se proslavili v 90., za glasbeno opremo pa je poskrbel g. Amerikana Randy Newman osebno, s čudovito mešanico dixielanda, zydeca, bluesa ter gospela.

Toliko o zakulisju nastanka, kaj pa lahko rečem o sami risanki? Čeprav zamisel za film temelji na pravljici bratov Grimm Žabji Kralj, je ustvarjalcem uspelo ustvariti precej inovativno zgodbo s princeso, ki je drugačna, pa ne le zato, ker je temnopolta, pač pa predvsem zato, ker ne sanja o princu, ampak o tem, da bi imela svojo restavracijo. Gre torej za sodobno princeso, s službo in začrtano kariero, ki se kot taka precej razlikuje od do sedaj v Disneyjevih risankah videnih princes. Tudi ko sreča svojega princa, ne pade dol. On pa tudi ne. Drug drugega morata šele spoznati, skozi vse zgode in nezgode, ki ju čakajo na poti do srečnega konca. Čudovita animacija, topla zgodba, fantastična glasbena podlaga, nostalgični spomini na risanke iz otroštva, vse to in še kaj bo verjetno prispevalo k temu, da bo risanka pri gledalcih naletela na dober sprejem. Ronu Clementisu in Johnu Muskerju pa je zagotovo uspelo rešiti klasično animacijo, saj sta svoje delo opravila z odliko, svoje pa je prispeval tudi John Lasseter in studijo Pixar. Brez skrbnega Chirsa Heblerja pa tudi ne bi šlo.

  • Share/Bookmark

Zimske radosti na bregu nad hišo

Foto, Zabava in sproščanje 20.01.2010

Ja, tako to gre. Babi si je zamislila, da bi bilo res lepo, če bi se pri njej in pri dediju doma zbrali prijatelji njunih otrok iz mladosti, s svojimi otroki, njuni prijatelji pa še kdo in bi se skupaj spuščali z zračnicami po bregu nad njuno hišo. In to soboto je zamisel meso postala. Vabilu so se odzvali skoraj vsi, tako da se nas je pri babici in dediju tekom dneva zvrstilo blizu štirideset. Kar za povprečno veliko stanovanje ni mačji kašelj, a smo bili vsi do zadnjega deležni toliko jedače in pijače, da smo pokali po šivih. Gostitelja sta nakuhala tolikšno količino izvrstnega “makaronflajša”, da bi z njim lahko nahranila manjši bataljon. Seveda smo ga ob odhodu vsi dobili še za domov. O sladicah, čaju z obveznimi dodatki ter ostalih pritiklinah sploh ne bom zgubljal besed. Se bom raje posvetil sankanju oz. spuščanju z zračnicami. Dedi se je potrudil in s stisnjenim zrakom napolnil pet ali šest zračnic za traktorske gume, zraven pa še nekaj manjših. Otovorjeni z njimi pa še nekaj dodatnimi pripomočki za spuščanje po snegu smo se podali na breg nad hišo. In veselje se je pričelo. Staro in mlado se je spuščalo od zgodnjih dopoldanskih ur pa vse do poznega mraka. Kolikor se je komu zahotelo in kolikor je kdo zmogel. Vmes pa smo si tu in tam privoščili odmor in se malo okrepčali. Za prvo silo lahko že na sankališču, za kaj več pa smo se spustili do hiše. Očitno je bilo videti, da takšne zabave že dolgo ni bil deležen nihče od nas. Babi in dedi sta res carja, zadevo bo treba še kdaj ponoviti.

  • Share/Bookmark
blank