Arhiv za mesec Februar, 2010

Piran, Trst in pelc montli

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 24.02.2010

Nedeljsko jutro se je počasi že spreminjalo v čudovit dan, ko je padla odločitev, da se po dolgem času odpravimo na družinski izlet na slovensko obalo. Takoj ko smo zapustili Ljubljano,  je nebo razsvetlilo sonce v vsej svoji lepoti. Adijo depresija, dobrodošlo življenje. Na postojnskem so bile vidne sledi precej močnega sneženja s prejšnjega dne. Že po izhodu iz prvega predora pa nas je pričakala čisto drugačna pokrajina, nikjer sledu o kakšnem snegu.

V Portorožu smo parkirali v bližini Droginih skladišč soli in se podali na sprehod proti Piranu. Mali z biciklom (no, trenutno še štiriciklom), midva pa peš za njim. Na sprehajalni poti se je trlo nam podobnih iskalcev pomladnega sonca in mali je precej uspešno slalomiral med njimi. Pot ni povsem prijazna do kolesarjev, saj jo na več mestih presekajo stopnice. A prestaviti otroško kolo je seveda precej bolj enostavno kot je invalidu premagati arhitektonske ovire z vozičkom. Odgovorni bi lahko kaj ukrenili v tej smeri, saj sprehod ob morski obali res blagodejno vpliva na vse, ki smo še kako potrebni sprostitve in odmika od vsakodnevnega stresa. In zakaj si tega ne bi mogli privoščiti tudi tisti z gibalnimi omejitvami? Tik pred Piranom nas je presenetila deponija, ki so jo začasno namestili kar na parkirišče pred mestom. Kontejnerji polni smeti in smetarska vozila v urbanem delu turističnega kraja? Na parkirišču? Turizem smo ljudje.

Fizična aktivnost nas je izčrpala, ustavili smo se pri prvem peku in si kupili precej dober burek ter ga pomlaskali na servisnem pomolu piranske marine. Tedaj se je ženi utrnila zamisel (dokaz, da s polnim želodcem misli laže tečejo), da bi se zapeljali v Trst. Kot turisti. Na kapučino. Ker kot turisti tam sploh še nismo bili. V starih časih, ko smo množično oblegali znameniti Ponteroso, ni bilo niti časa niti interesa za ogled mesta.

Rečeno storjeno. Pa da ne dolgovezim. Trst je lep. Lepši kot ga sem ga imel v spominu. Veliki trg je resnično impozanten in večino časa smo se zadržali tam. Turistov in lokalnih sprehajalcev ni manjkalo, med njimi pa smo lahko videli toliko finih gospa v krznenih plaščih, kot jih sam nisem videl v celem življenju. Še zdaj ne morem verjeti, da nekdo lahko tako mirno in ponosno, brez kančka slabe vesti, razkazuje svojo nizko stopnjo ozaveščenosti. Poslikal sem tudi prodajalno krznenih plaščev, kjer se le-teh kar tare. Ne gre mi v glavo, da je nekdo pripravljen odšteti takšno količino denarja za krzno eksotične živali, ki so jo ulovili ali gojili zgolj za to, da bo neka vešča nosila plašč iz njihove kože. Bodi dovolj o tem. Ponovno sem dolžan opravičila Jamesu Joyceu, s čigar spomenikom sem se, tako kot v Dublinu, slikal v trenirki. Kultura pa taka. Dobro, da mama ne ve. Na spominski plošči ob spomeniku je zapisano, da je Joyce svoji Nori pred stotimi leti napisal, da je Trst njegova duša. Moja pa je nemara njegov rodni Dublin.

Kaj več bodo o našem izletu povedale slike, naj dodam samo še to, da je bil kapučino naravnost odličen in povrhu vsega nič dražji kot v Ljubljani. Že samo zaradi tega se nam je izplačalo zapeljati do Trsta.

  • Share/Bookmark

Kam je izginil otrok v meni?

Duhovnost, Foto, Življenje je life 19.02.2010

Ko takole iz dneva v dan opazujem Andraža, ko jih veselo špiči naokoli, se mi vračajo spomini na otroške dni. V čas, ko sem kar pokal od življenja. Saj ne, da bi bil sedaj povsem brez vitalne energije, a pri treh, štirih, petih letih ni bilo prav nobenih ovir. Nobenih strahov. Ves svet mi je ležal pred nogami. Občutek ob tem je tak, da ga danes težko opišem, saj ga že tako dolgo nisem doživel. Veselje, razigranost, odprto srce. Brezpogojno zaupanje v življenje. Imel sem občutek, da letim. Nobenih ovir ni bilo. Nobenih vprašanj znotraj samega sebe, nobenih premlevanj, ali bi nekaj naredil ali ne, ali je nekaj prav ali ne, ali se nekaj spodobi ali ne, itd. Šel sem in to naredil. In bil neskončno srečen. Danes po in ob vsem pogojevanju, ki sem ga (bil) deležen, se mi zdi, da bi lahko prej splezal na Everest kot pa stvari znova počel tako svobodno. Tako neznansko sem prestrašen in ujet v trenutni življenjski situaciji, da niti pomislim ne, da bi si privoščil tako svobodno delovanje, čeprav nekje globoko v sebi čutim, da sem samo tako delujoč resnično jaz. Ta, ki tole piše, je otopel nadomestek, ki vegetira v nekem kvazi realnem svetu in včasih da od sebe kakšno iskrico življenja. Ponavadi se ta zgodi, ko sem v stiku s svojim sinom, ker sem takrat tudi v stiku s svojim notranjim otrokom. Drugače pa ta notranji otrok pokuka na plano zelo poredko in zelo nepričakovano. In čeprav je zelo dobrodošel, ga zelo hitro “ubije” moj resni (ne resnični) jaz, ki mi očita, da se to za odraslega človeka ne spodobi, da kaj si bodo pa drugi mislili in še kaj v tem stilu.  Ko bi bil vsaj v tistih trenutkih otrok v meni tako močan, da bi lahko premagal te vcepljene strahove, ki človeka spreminjajo v ovco in poskrbijo za vse večjo otopelost in vdanost v usodo, vse do bridkega konca.  Za koga sploh živim, se sprašujem? Za njih ali za sebe?

  • Share/Bookmark

Ko sem bil Viking Viki. Vsaj za pusta

Življenje je life, Življenje je teater 15.02.2010

Lansko leto sem na čast pustu pisal o naši skupinski uprizoritvi junakov iz 70. let, Letečega cirkusa Montyja Pythona, letos pa bom nekaj besed namenil še enemu junaku iz 70. let, ki mi je lepšal redke urice prebite pred TV zaslonom in je tudi povezan z mojimi pustnimi dogodivščinami. Govorim o Vikingu Vikiju, ki je bil sredi 70. let prejšnjega stoletja eden glavnih risanih junakov na malih zaslonih. Vsaj tako velik kot je danes na primer Nodi ali pa še večji, saj takrat otroci nismo bili razvajeni s poplavo risank, ki jih ima na voljo današnja mladež.

Na vprašanje, kaj boš pa letos za pusta, je bil odgovor seveda Viking Viki. In ker sem imel zlate starše, oče pa je kot lutkar poznal kupico ljudi, med njimi tudi Saša Kumpa, ki ni bil samo izjemen režiser, lutkar, scenograf, slikar in predvsem velik humanist, pač pa tudi prefinjen izdelovalec lutk in kostumograf, ki ga je seveda naprosil, da mi izdela kostum Vikinga Vikija. Kar je seveda tudi z veseljem naredil. Lahko si predstavljate moje veselje in ponos, ko sem tistega leta paradiral naokoli v izvrstni, unikatni maski, ki so mi jo zavidali vsi otroci.

Danes sam na žalost nimam takšnih poznanstev kot jih je imel moj oče in svojemu sinu ne morem privoščiti tako izvirnega kostuma. Lahko bi ga sicer poskusil izdelati sam, a po pravici povedano nisem ravno najbolj spreten pri teh rečeh, zato raje zavijem v eno velikih trgovin, v katerih se najde marsikaj. Magari kakšna gasilska uniforma. Tudi takšna maska prinese veselje v otroško srce. Za starše pa ni lepšega kot je srečen otrok.

Oče, sredi 70.

Sin, 2009

  • Share/Bookmark

Dr. Fig je prišel. Z Juljo, seveda. Manjkal pa ni niti Bili Piton

Foto, Življenje je life, Življenje je teater 9.02.2010

Zavod za turizem Kranj je ob kulturnem prazniku tudi letos pripravil zdaj že tradicionalno prireditev Prešernov smenj. Obiskovalcev se je trlo in imeli so kaj videti. Mesto je znova padlo v časovno zanko in pristalo v Prešernovih časih. Na vsakem koraku si lahko srečal meščane, uradnike, funkcionarje in še koga, odete v obleke/uniforme iz tistih časov. Vse skupaj je spremljal bogat kulturni program, ki so ga pripravila številna kulturna društva, folklorne skupine, pevski zbori in še kdo. Po mestu se je dalo zapeljati s kočijo. Manjkali niso tudi številni lajnarji pa stojnice z izdelki domače obrti. Svoja vrata so odprli muzeji, Prešernov grob je obiskala kulturna ministrica. Na sprehodu po mestnih ulicah pa si lahko srečal tudi Franceta Prešerna samega, ki je pod roko vodil svojo nesojeno Juljo. Pa na Bilija Pitona (vsaj mene je močno spominjal nanj) ne smem pozabiti. Ta je vsako uro razglasil Prešernovo smrt pred Prešernovim spominskim muzejem, ki se nahaja v hiši, v kateri je pesnik živel in tudi sklenil svojo življenjsko pot. Ena stvar pa ni bila povsem v slogu Prešernovih časov – nekatere gostilne in bari so bili zaprti. Škoda, da niso vsi izkoristili prilike, saj se je tam, kjer je bilo odprto, trlo premraženih, okrepčila potrebnih obiskovalcev. Blagajne pa so veselo cingljale. Mogoče prihodnje leto.

  • Share/Bookmark

Nončni pohod na Jošta, šnops in palačinke

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life 2.02.2010

Če nam je le dano, se z druščino vsaj enkrat letno podamo na nočni pohod na Jošta, najraje ob polni luni in po snežni podlagi. Hoja po zasneženi stezi, obsijani s polno luno, je nekaj najbolj čarobnega, kar sem v življenju izkusil. Ob povsem jasni noči sploh ni potrebe po uporabi kakršnekoli dodatne razsvetljave. Na gozdnih jasah bi človek skoraj potreboval sončna očala, saj se lunina svetloba čudovito odbija od snežnih kristalčkov. Naravni Swarovski, vam rečem.

Ob zadnji polni luni so nam pohod preprečili oblaki, zato smo se odločili, da gremo dva večera kasneje, torej sinoči. Ker je luna vzhajala kasneje in ni imela več takšne moči, smo vseeno potrebovali nekaj naglavnih svetilk, smo pa resnično uživali v hoji po sveže zapadlem snegu. Ker podlaga ni bila ledena, ni bilo nevarnosti za kakšen hujši zdrs in padec, če pa ti je že slučajno zdrsnilo, si pristal na (v) mehkem. 100 % pure joy!

Na vrhu pa čudovit razgled, čaj z rumom, šnopček in gratinirane nadevane palačinke, čeprav je koča ob ponedeljkih zaprta. Moja ženka zna vedno poskrbeti za kakšno sladko presenečenje, da je druženje še bolj veselo. Veselimo se že naslednje polne lune. Če bo le mogoče, zadevo ponovimo.

Zmaga!

Pogled na Stražišče

Pogled na Šmarjetno, Kranj in Krvavec

Druščina pozira pred cerkvijo

Še dve s pogledom na Stražišče

Pogled proti Šmarni gori, z Ljubljano v ozadju

Za konec še pogled proti osvetljenemu smučišču na Staremu vrhu


  • Share/Bookmark

S sankami po šolski strehi

Foto, Zabava in sproščanje 1.02.2010

Stvar ni tako nevarna, kot je slišati. Gre za to, da so snovalci osnovne šole v Dragomlju znali poskrbeti za veselje otrok, ki tam žulijo klopi, pa ne samo njih. Šola je namreč sestavljena iz treh modulov, od katerih je pri dveh streha zasnovana tako, da v lepem loku pade do tal. Takšna streha, pokrita s travo, že v letnem času predstavlja poligon za rekreacijo, v zimskem, kadar narava ne skopari s snegom, pa se spremeni v priročno sankališče. Včeraj sem ga preizkusil tudi sam in moram reči, da naklon sploh ni tako majhen kot se zdi, nasprotno, sanke prav dobro “letijo” in v izteku imaš občutek, da te bo zabilo ob tla. Prehod v iztek je pač malce bolj “divji” kot na kakšni skakalnici, a za sankaške potrebe povsem ustrezen.

Pri vsem skupaj mi je še najmanj jasno, kako otroci zdržijo pri pouku, če jim misli stalno uhajajo na streho?

  • Share/Bookmark
blank