Arhiv za dan 15.02.2010

Ko sem bil Viking Viki. Vsaj za pusta

Življenje je life, Življenje je teater 15.02.2010

Lansko leto sem na čast pustu pisal o naši skupinski uprizoritvi junakov iz 70. let, Letečega cirkusa Montyja Pythona, letos pa bom nekaj besed namenil še enemu junaku iz 70. let, ki mi je lepšal redke urice prebite pred TV zaslonom in je tudi povezan z mojimi pustnimi dogodivščinami. Govorim o Vikingu Vikiju, ki je bil sredi 70. let prejšnjega stoletja eden glavnih risanih junakov na malih zaslonih. Vsaj tako velik kot je danes na primer Nodi ali pa še večji, saj takrat otroci nismo bili razvajeni s poplavo risank, ki jih ima na voljo današnja mladež.

Na vprašanje, kaj boš pa letos za pusta, je bil odgovor seveda Viking Viki. In ker sem imel zlate starše, oče pa je kot lutkar poznal kupico ljudi, med njimi tudi Saša Kumpa, ki ni bil samo izjemen režiser, lutkar, scenograf, slikar in predvsem velik humanist, pač pa tudi prefinjen izdelovalec lutk in kostumograf, ki ga je seveda naprosil, da mi izdela kostum Vikinga Vikija. Kar je seveda tudi z veseljem naredil. Lahko si predstavljate moje veselje in ponos, ko sem tistega leta paradiral naokoli v izvrstni, unikatni maski, ki so mi jo zavidali vsi otroci.

Danes sam na žalost nimam takšnih poznanstev kot jih je imel moj oče in svojemu sinu ne morem privoščiti tako izvirnega kostuma. Lahko bi ga sicer poskusil izdelati sam, a po pravici povedano nisem ravno najbolj spreten pri teh rečeh, zato raje zavijem v eno velikih trgovin, v katerih se najde marsikaj. Magari kakšna gasilska uniforma. Tudi takšna maska prinese veselje v otroško srce. Za starše pa ni lepšega kot je srečen otrok.

Oče, sredi 70.

Sin, 2009

  • Share/Bookmark
blank