Arhiv za dan 19.02.2010

Kam je izginil otrok v meni?

Duhovnost, Foto, Življenje je life 19.02.2010

Ko takole iz dneva v dan opazujem Andraža, ko jih veselo špiči naokoli, se mi vračajo spomini na otroške dni. V čas, ko sem kar pokal od življenja. Saj ne, da bi bil sedaj povsem brez vitalne energije, a pri treh, štirih, petih letih ni bilo prav nobenih ovir. Nobenih strahov. Ves svet mi je ležal pred nogami. Občutek ob tem je tak, da ga danes težko opišem, saj ga že tako dolgo nisem doživel. Veselje, razigranost, odprto srce. Brezpogojno zaupanje v življenje. Imel sem občutek, da letim. Nobenih ovir ni bilo. Nobenih vprašanj znotraj samega sebe, nobenih premlevanj, ali bi nekaj naredil ali ne, ali je nekaj prav ali ne, ali se nekaj spodobi ali ne, itd. Šel sem in to naredil. In bil neskončno srečen. Danes po in ob vsem pogojevanju, ki sem ga (bil) deležen, se mi zdi, da bi lahko prej splezal na Everest kot pa stvari znova počel tako svobodno. Tako neznansko sem prestrašen in ujet v trenutni življenjski situaciji, da niti pomislim ne, da bi si privoščil tako svobodno delovanje, čeprav nekje globoko v sebi čutim, da sem samo tako delujoč resnično jaz. Ta, ki tole piše, je otopel nadomestek, ki vegetira v nekem kvazi realnem svetu in včasih da od sebe kakšno iskrico življenja. Ponavadi se ta zgodi, ko sem v stiku s svojim sinom, ker sem takrat tudi v stiku s svojim notranjim otrokom. Drugače pa ta notranji otrok pokuka na plano zelo poredko in zelo nepričakovano. In čeprav je zelo dobrodošel, ga zelo hitro “ubije” moj resni (ne resnični) jaz, ki mi očita, da se to za odraslega človeka ne spodobi, da kaj si bodo pa drugi mislili in še kaj v tem stilu.  Ko bi bil vsaj v tistih trenutkih otrok v meni tako močan, da bi lahko premagal te vcepljene strahove, ki človeka spreminjajo v ovco in poskrbijo za vse večjo otopelost in vdanost v usodo, vse do bridkega konca.  Za koga sploh živim, se sprašujem? Za njih ali za sebe?

  • Share/Bookmark
blank