Arhiv za dan 24.02.2010

Piran, Trst in pelc montli

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 24.02.2010

Nedeljsko jutro se je počasi že spreminjalo v čudovit dan, ko je padla odločitev, da se po dolgem času odpravimo na družinski izlet na slovensko obalo. Takoj ko smo zapustili Ljubljano,  je nebo razsvetlilo sonce v vsej svoji lepoti. Adijo depresija, dobrodošlo življenje. Na postojnskem so bile vidne sledi precej močnega sneženja s prejšnjega dne. Že po izhodu iz prvega predora pa nas je pričakala čisto drugačna pokrajina, nikjer sledu o kakšnem snegu.

V Portorožu smo parkirali v bližini Droginih skladišč soli in se podali na sprehod proti Piranu. Mali z biciklom (no, trenutno še štiriciklom), midva pa peš za njim. Na sprehajalni poti se je trlo nam podobnih iskalcev pomladnega sonca in mali je precej uspešno slalomiral med njimi. Pot ni povsem prijazna do kolesarjev, saj jo na več mestih presekajo stopnice. A prestaviti otroško kolo je seveda precej bolj enostavno kot je invalidu premagati arhitektonske ovire z vozičkom. Odgovorni bi lahko kaj ukrenili v tej smeri, saj sprehod ob morski obali res blagodejno vpliva na vse, ki smo še kako potrebni sprostitve in odmika od vsakodnevnega stresa. In zakaj si tega ne bi mogli privoščiti tudi tisti z gibalnimi omejitvami? Tik pred Piranom nas je presenetila deponija, ki so jo začasno namestili kar na parkirišče pred mestom. Kontejnerji polni smeti in smetarska vozila v urbanem delu turističnega kraja? Na parkirišču? Turizem smo ljudje.

Fizična aktivnost nas je izčrpala, ustavili smo se pri prvem peku in si kupili precej dober burek ter ga pomlaskali na servisnem pomolu piranske marine. Tedaj se je ženi utrnila zamisel (dokaz, da s polnim želodcem misli laže tečejo), da bi se zapeljali v Trst. Kot turisti. Na kapučino. Ker kot turisti tam sploh še nismo bili. V starih časih, ko smo množično oblegali znameniti Ponteroso, ni bilo niti časa niti interesa za ogled mesta.

Rečeno storjeno. Pa da ne dolgovezim. Trst je lep. Lepši kot ga sem ga imel v spominu. Veliki trg je resnično impozanten in večino časa smo se zadržali tam. Turistov in lokalnih sprehajalcev ni manjkalo, med njimi pa smo lahko videli toliko finih gospa v krznenih plaščih, kot jih sam nisem videl v celem življenju. Še zdaj ne morem verjeti, da nekdo lahko tako mirno in ponosno, brez kančka slabe vesti, razkazuje svojo nizko stopnjo ozaveščenosti. Poslikal sem tudi prodajalno krznenih plaščev, kjer se le-teh kar tare. Ne gre mi v glavo, da je nekdo pripravljen odšteti takšno količino denarja za krzno eksotične živali, ki so jo ulovili ali gojili zgolj za to, da bo neka vešča nosila plašč iz njihove kože. Bodi dovolj o tem. Ponovno sem dolžan opravičila Jamesu Joyceu, s čigar spomenikom sem se, tako kot v Dublinu, slikal v trenirki. Kultura pa taka. Dobro, da mama ne ve. Na spominski plošči ob spomeniku je zapisano, da je Joyce svoji Nori pred stotimi leti napisal, da je Trst njegova duša. Moja pa je nemara njegov rodni Dublin.

Kaj več bodo o našem izletu povedale slike, naj dodam samo še to, da je bil kapučino naravnost odličen in povrhu vsega nič dražji kot v Ljubljani. Že samo zaradi tega se nam je izplačalo zapeljati do Trsta.

  • Share/Bookmark
blank