Arhiv za mesec Marec, 2010

Nedelja, ko je šla žena z menoj v službo

Življenje je life 29.03.2010

Želel bi se zahvaliti svoji zlati ženki. Prejšnji teden sem ji namreč potožil, da v službi pripravljamo dan odprtih vrat in moram urediti bazo podatkov vseh naših obstoječih in potencialnih strank, ki jih nameravamo povabiti, pa mi gre bolj slabo od rok oz. mi sploh ne gre. Kdor je kaj podobnega že počel ve, da je to sila duhamorno početje. Pa je rekla: “Veš kaj, v nedeljo dajva malega v varstvo tvojemu bratu in pojdiva k tebi v službo, ti bom pomagala, da bo šlo hitreje.” Sprva sem imel kar nekaj zadržkov, v stilu, kaj boš hodila v mojo službo, pa kdo bo delal v nedeljo, nedelja je vendar dan za družino, midva bova pa dala otroka v varstvo in še kaj bi se našlo. A sem nazadnje pristal. Konec konce gre zgolj za nekaj ur, narejenega bo pa veliko. Mali je bil srečen, da bo lahko nekaj uric s stricem, midva pa sva sedla za mojo pisalno mizo in v štirih urah naredila toliko, kot bi sam morda v tednu dni.

Najlepše pa je še sledilo. Od doma sva prinesla regrat, trdo kuhana jajčka ter ostale sestavine, potrebne za pripravo odlične solate in si privoščila popoldansko malico. In ko sem danes stopil v pisarno, sem se zavedel, da je bila to ena mojih najlepših izkušenj z delovnega mesta. Pa ne samo obed z ženo, pač pa celoten dogodek. Nikdar si ne bi mislil, da je lahko tako lepo, če te žena pocrklja na delovnem mestu.

Marjetka, najlepša ti hvala, hvaležen sem, da mi je stvarstvo namenilo takšno sopotnico in podpornico.

  • Share/Bookmark

Vesna, dobrodošla

Foto, Življenje je life 22.03.2010

  • Share/Bookmark

Vrnitev Jimija Hendrixa

Glasba, Prevodi glasbenih komadov, Življenje je life, Življenje je teater 19.03.2010

Te dni se v mojem avtu vrti Karma To Burn, odličen (vsaj za moje pojme) koncertni album škotsko-irsko-angleške-in še od kje skupine The Waterboys izpred petih let. Njen ustanovitelj in gonilna sila Mike Scott okrog sebe za vsako inkranacijo Waterboysev zbere ekipo, ki je v danem trenutku najbolj kompatibilna z njegovim ustvarjanjem. V letih 2003/2004, iz katerih so posnetki na albumu, je tako s skupino ponovno sodeloval tudi Steve Wickham, goslaška legenda, ki je z načinom igranja gosli dal edinstven pečat glasbi skupine. Še posebno pa njegov prispevek pride do izraza pri komadu The Return of Jimi Hendrix, v katerem Mike Scott interpretira sanje, v katerih se za dan na ta svet vrne Jimi Hendrix in “razturi” sceno v New Yorku, kar je podloženo z rokovsko nažigajočimi goslimi. Fantastično.

Ker je ravno te dni luč sveta ugledal nov posthumni Hendrixov album Valleys of Neptune, z dvanajstimi pesmimi, ki predhodno še niso bile izdane v studijski različici, zraven prav sede prevod komada o njegovi vrnitvi.

The Waterboys – The Return Of Jimi Hendrix

Sanjal sem o Jimiju Hendrixu,

da se je vrnil za en dan

Cmerajoč se se je izvalil iz jajca

kot je povedala babica

in takoj pričel moliti

z dvignjeno glavo

Prve ure je preživel

v tihem sožitju z zvezdami danicami

nato se je oglasil pri meni doma

in preizkusil mojo kitaro

Bil je mlad, črn in čudovit,

z velikimi očmi, popolno poltjo

in mojo kitaro je igral kot nevihta,

kot v vetru plešoči listi,

iz nje je izvabljal zvoke konca sveta,

ognja, reke ledu, ladijske flote

Stiskal jo je počasi in čustveno

kot bi se skrivaj dotaknil ljubimčevih ustnic

Sprehodila sva se čez izklesane vrtove

skozi ležerno popoldne,

služkinje so švigale sem ter tja,

skozi okno se je razlegal zvok violine

Angeli, odeti v negovalke, so se igrali s kartami,

iz zaporov pobegli plenilci so se gnetli na dvorišču,

rumeno sonce se je zehajoč se spustilo do obzorja

in ko se je potapljajo,

je Jimi stal pokončno, se režal

in migal z žametnimi boki

Poimenoval se je za Kralja Električnega

In zvečer čisto znorel,

igral na ducatu odrov

v newyorških klubih

in mesto zažgal z ene na drugo stran

Jo priklopil in nažigal,

zavit v šal, ves okiten, dolgonog, kačjerok

športen, zagnan, nevaren

Manhattan je spravil v tresenje,

ulice in pločnike pa v drget,

zaradi njegovega stratocasterja je zavibriral

mogočni Empire State,

ročica njegove kitare je šokirane modele

iz Hackensacka in Yonkersa,

ki so odraščali ob speedu, metalu in rapu,

spravila v trans in lebdenje

Igral je Purple Haze v klubu Pyramid,

Voodoo Child v klubu Sin-E,

Up From the Skies ter Stone Free

v klubu King Tut’s Wah-Wah hut

Izvedel je devetinšestdesetminutni

šokantni kozmični dvig

s Star Spangled Banner

v zaodrju CBGB-ja

Zaustavil je vse ure v državi New York

in vsako srce, ki ga je slišalo,

celo čas je obstal potolčen in zmeden

in se je pohlevno vdal uroku njegovih znamenitih bliskovitih prstov

Za dodatek je v klubu Bitter End

zaigral srce parajočo Little Wing,

še natakarje je spravila v jok

nato smo padli ven

v prašno zoro na ulici Bleeker street

padal je prijeten dež

in Jimi je umrl

  • Share/Bookmark

Mar bo zima al’ pomlad ali kepanje, čebelice in regrat

Foto, Zabava in sproščanje, Življenje je life 15.03.2010

Malega, ženo in babi sem včeraj popoldan odpeljal na meni najljubšo jaso na svetu, ki zna v prav vsakem letnem času pokazati svoj najlepši obraz. Od pomladanskega, s prebujajočo naravo, preko poletnega, ko vse buhti od življenja, do fantastično barvitega jesenskega ter v spokojno snežno belino odetega zimskega. Te dni pa kaže dvojni obraz. Na prisojnih obronkih snega že zdavnaj ni več, rastlinski svet se že prebuja s prvimi cvetovi in celo kakšno čebelico ali trota je moč opaziti. V kotanji na spodnjem koncu, ki leži v senci, pa leži še kakšnih 30 cm debela snežna odeja, ki daje vtis, ko da je ravnokar nehalo snežiti.

In kombinacija obojega je pravi recept za zimske radosti. Do mile volje se lahko predajaš skakanju, valjanju in dričanju po snegu ter ter kepanju in ostalim zimskim radostim v kotanji, nato pa se povzpneš malo više, med zelenje in cvetove in si na toplem pomladnem soncu ogreješ premražene kosti. Nato pa, če imaš tako dobro teto kot jaz, te lahko ob prihodu domov preseneti še zvrhana skleda sveže nabranega regrata. Človek ne bi imel nič proti, če bi takšna pomlad še nekaj časa trajala.

  • Share/Bookmark

Bližnja srečanja četrte vrste in nočne more

Film, Življenje je life 4.03.2010

Danes se mi zdi stvar smešna, a dve noči nazaj bi težko našel razlog za smeh. Tako hudo strah kot v noči na torek me ni bilo že lep čas, mogoče sploh še nikdar. Morda po ogledu originalnega Osmega potnika, ki sem si ga bolj ali manj na skrivaj ogledal še kot otrok. A vseeno ne pomnim, da bi bilo tako hudo, pa sem bil kot rečeno takrat še otrok. Tokrat pa sem se kot odrasla, odgovorna oseba sredi noči prebudil ves prepoten, skoraj prepričan sem, da sem od sebe spustil tudi kakšen krik, čeprav žena ni slišala ničesar. Po hrbtu so mi šli mravljinci groze in sploh si nisem upal odpreti oči. Čemu? Strah me je bilo, da bi na drugi strani okna zagledal nekoga ali nekaj, kako bolšči vame. Bolj natančno, da bi zagledal belo sovo z velikimi očmi, kako bolšči vame. Belo sovo?

Tako je, belo sovo, o kateri teče beseda v filmu The Fourth Kind (Četrte vrste), režiserja in scenarista Olatundea Osunsanmija, kjer bela sova v bistvu simbolizira nezemeljska bitja. Film je zasnovan kot kombinacija dokumentarnih posnetkov in igranega filma. Prične se s prikazom Mille Jovovich, ki nam pove, da je film posnet po resničnih dogodkih, ki so se v začetku tega tisočletja zvrstili v mestu Nome na Aljaski. Da je za osvetlitev zgodbe režiser v film vključil dokumentarne posnetke psihologinje Abigail Tyler, ki jo sama portretira v filmu ter da je nekaj prizorov skrb zbujajočih. Glede na neprespano noč ji k temu lahko pritrdim.

Film se ukvarja z bližnjimi srečanji četrte vrste, za katera so klasificirana tista srečanja med Zemljani in Nezemljani, v katerih slednji Zemljane ugrabijo. Moj vtis je, da se film s tematiko ukvarja precej posrečeno in učinkovito. Res je, da je večina gledalcev po raznih forumih prepričanih, da gre za navaden nateg, da so tudi dokumentarni prizori zaigrani in da je vse skupaj precej slabo zloženo skupaj, a sam se z njimi ne strinjam. Pa tudi če je res vse zaigrano. Če samo pomislim, da obstaja kanček možnosti, da se kaj od prikazanega resnično dogaja, me spreleti srh. Več o filmu ne bom napisal, tistim, ki si ga bodo ogledali prepuščam, da se sami odločijo, ali je res kaj na stvari ali pa je vse skupaj velika potegavščina. Ne vem pa, ali si bo film v Sloveniji sploh možno ogledati v kinematografih.

Vem pa, da mi bo pogled na belo sovo  še nekaj časa vzbujal sila neprijetne občutke.

  • Share/Bookmark

Začetek velike pustolovščine

Glasba, Prevodi glasbenih komadov, Življenje je life, Življenje je teater 1.03.2010

Z Lou Reedom in njegovim glasbenim ustvarjanjem sem se srečal nekje ob vstopu v adolescenco, hkrati z rastočim zanimanjem za glasbo. Kaj dlje od uspešnice Walk on the Wild Side takrat sicer nisem prišel, saj me je glasbeno ustvarjanje skupine Velvet Undergraund pustilo hladnega, podoben učinek pa je imel name tudi Reedov znameniti album Berlin, je pa Reed zagotovo našel mesto na mojem glasbenem zemljevidu.

Na velika vrata je Lou Reed v moje življenje vstopil šele ob zadnjih vzdihljajih moje pubertete, ko sem že razvil malce kritične distance in izoblikoval svoj odnos do sveta (vsaj okvirno). Bilo je v času zaključevanja srednje šole, tik pred odhodom v JLA,  na glasbenih policah pa se je  znašel album New York. Ne vem, kaj na njem me je tako pritegnilo, zna biti, da je bila to uspešnica Dirty Blvd, vem le to, da sem bil kmalu po izidu ponosni lastnik nove avdio kasete. Kasete zato, ker sem imel z gramofonom preveč težav, CD predvajalnika pa si takrat še nisem mogel privoščiti, pa tudi sami CD-ji so bili predragi.

Danes, ko ga ponovno poslušam s trenutno zavestjo, lahko napišem, da je album resnično fantastičen in mi je jasno, zakaj sem ga takrat proglasil za najboljši album 80. po mojem izboru. Zasnovan je tako, da ga brez težav poslušaš od začetka do konca. Ni slabega komada. Reed pripoveduje o New Yorku, kriminalu, brezdomcih, (pokvarjenih) politikih, med njimi o  bivšem generalnem sekretarju ZN, Kurtu Waldheimu, ki je bil v času izida predsednik Avstrije in Jesseju Jacksonu, pa o papežu ter AIDSU in strahovih povezanih z njim. Pa še o marsičem, na primer o očetovstvu, čeprav, kolikor mi je uspelo pobrskati, oče (še) ni postal. Se pa ta trenutek vztrajno približuje mojemu prijatelju Cashu, in njemu v razmislek in popotnico na veliki pustolovščini (čeprav vem, da mu Lou Reed ni ravno pri srcu) namenjam prevod komada z New Yorka Begining of a Great Adventure.

Lou Reed – Začetek velike pustolovščine

.

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, ki prekladal bi ga naokrog

majhnega sebe, da bi ga napolnil s svojimi mislimi

Majhnega mene ali njega ali njo, da napolnil s svojimi sanjami bi ga

in s tem povedal, da življenje vrednost ima

.

Mulčka držal proč od šole bi in poučeval ga sam

da obvarujem ga pred strupom množice

Po drugi strani pa popolna izolacija verjetno najboljša zamisel ni

ni dobro, če  skušaš narediti se nesmrtnega

.

Začetek velike pustolovščine

Začetek velike pustolovščine

.

Zakaj ustavil bi pri enem se, lahko bi jih imel deset, zvest TV pomladek bi bili

V gozdu vzgajal liberalno vojsko bi

kot kmetavzarski norci, ki v bližnjem lokalu srečujem jih,

z njihovo hordo mutantskih sokrvnih parkljastih prašičkov

Naučil bi jih, kako podstaviti bombo, zanetiti požar, igrati kitaro

in če ujamejo lovca, kako ustreliti v jajca ga

K zadevi pristopil postopno bi kot se le da

a le, če ob tem truda ne bi bilo prehudega

.

Začetek velike pustolovščine

Začetek velike pustolovščine

.

Susie, Jezus, Bogart, Sam, Leslie, Jill in Jeff

Rita, Winny, Andy, Fran in Jet

Boris, Bono, Lucy, Ethel, Bunny, Reg in Tom

Veliko imen, da bi si zapomnil vsa

.

Carrie, Marlon, Mo in Steve, La Rue in Jarry Lee

Jajčevec, Rufus, Lutka, Zvezda in Kugla

Potreboval prekleti računalnik bi, da bi na tekočem bil

Upam, da ta star z otrokom ne bo predaleč šla

.

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

.

Pravi: »Srček, to je začetek velike pustolovščine.«

»Dragi, začetek velike pustolovščine,«

kar poglej

.

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, ki prekladal bi ga naokrog

in po svoji božji podobi oblikoval bi ga

vzgojil lastne pogrebce bi, ki v grob me poneso

in mi za družbo bi bili, ko zgrbančen brezzob neotesanec bom

.

Blebetajoč star bedak, sedeč sam, ki po lastni srajci slini se

Senilen star pezde, ki v blatu se igra

Menda bi bilo zabavno imeti otroka, na katerega lahko prenesel bi

kaj več od besa, bolečine, jeze in prizadetosti

.

Upam, da držikar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Upam, da drži, kar mi žena govori

Pravi: »Lou, to je začetek velike pustolovščine.«

»Lou, Lou, Lou, začetek velike pustolovščine.«

Pravi: »Kako kličeš svojega ljubimca.«

»Sylvia, precej pokliči svojega ljubimca.«

  • Share/Bookmark
blank