Arhiv za dan 7.04.2010

Dalajlama ‘ma vas rad

Duhovnost, Foto, Življenje je life 7.04.2010

Ko se je pred osmimi leti dalajlama prvič mudil v naših krajih, sem ravno dobro stopil na duhovno pot. Saj ne, da bi bil pred tem povsem odrezan od duhovnosti, daleč od tega, v tistem času sem zgolj prišel do točke, ko sem si uspel (upal) najti meditacijsko skupino in preko meditacij začel pospešeno iskati stik s samim sabo. In obisk dalajlame je bil nekakšen blagoslov tega procesa, vsaj danes ga tako vidim. Masovke v Tivoliju ne bom nikdar pozabil, kot tudi ne  srečanj s tibetanskimi menihi in Rinpočejem, za kar bom večno hvaležen Dilrupi. Slovo od dalajlame na brniškem letališču je bil med čustveno bolj intenzivnimi dogodki v mojem življenju.

In v teh dneh je dalajlama ponovno v naših gostih. Mislim, da se sploh ne zavedamo, kakšna čast in priložnost je v svojih vrstah gostiti človeško bitje takšnih kapacitet. Priložnost za premik zavesti celotnega naroda, česar smo več kot potrebni. Njegovo včerajšnje predavanje o etiki v mariborski dvorani Tabor, namenjeno predvsem mladim, a nič manj primerno tudi za starejše, je minilo v sproščenem vzdušju, za kakršnega dalajlama zna vedno poskrbeti. Sezuje si čevlje, se udobno namesti in vnese med publiko človeško toplino, začinjeno z obilico humorja. Kot je na primer včerajšnja opazka, da je isti človek, ki nas je obiskal pred osmimi leti, samo en organ ima manj. Pred dvema letoma so mu namreč odstranili žolčnik. Kar je po njegovih besedah tudi dokaz, da nima nikakršnih posebnih zdravilskih sposobnosti, saj še sebe ne zmore ozdraviti. In ko ga takole opazujem, me vedno znova osupne s svojo preprostostjo. Kot bi gledal otroka. Tako pristno nepokvarjen in neobremenjen je videti.

In kakšno sporočilo nam je namenil, poleg tega, da imamo lepo majhno deželo, kjer je zaradi tega življenje lahko bolj kakovostno kot v kakšni megalomanski državi in tega, da je zelo zadovoljen z našo hrano? To, da v materialnih dobrinah ne bomo našli zadovoljstva in notranjega miru. To, da je treba imeti sočutje za vse ljudi tega sveta, ne glede na njihovo veroizpoved ali kakršna koli druga prepričanja. Tudi do ljudi, ki jih ne maraš in ki ti niso storili nič dobrega. To, da je zelo pomembno v kakšnih razmerah odrašča otrok. Zelo pomembno za njegov mentalni razvoj. Saj so otroci, ki odraščajo v ljubečem okolju kasneje v življenju na precej višjem mentalnem nivoju od tistih, ki nimajo te sreče. To, da je v šolstvu marsikaj narobe in bi v njem morale več besede imeti ženske, če želimo doseči spremembo na bolje. In še marsikaj.

Cela prireditev je trajala dobre tri ure. Poleg dalajlaminega predavanja smo si lahko ogledali še glasbeno točko, nastop šolskega zbora ter nastop zbora tibetanskih menihov. Sočustvoval sem s tolmačem, ki ni imel lahkega dela, saj je dalajlama včasih “pozabil” na premor za prevod in si je moral tolmač kar precej zapomniti, kar mu je šlo zelo dobro od rok. Prav tako pa sem sočustvoval tudi s tolmačko za gluhe, ki je za razliko od dalajlame, njegovega pomočnika in tolmača celo predavanje preživela na nogah. Sočustvujem pa tudi z našimi vladajočimi politiki, ki so se uklonili pritisku Kitajske (vem, da je biznis zelo pomembna stvar, ampak vseeno).

Sem pa neizmerno hvaležen stvarstvu, da mi je bilo dano, da sem bil že dvakrat tako blizu takšne duhovne veličine. Upam, da bom lahko še kdaj.

  • Share/Bookmark
blank