Arhiv za mesec Maj, 2010

Skunk Anansie – Ljubljana, 28.5.2010

Glasba, Koncerti, Zabava in sproščanje, Življenje je life, Življenje je teater 31.05.2010

Ko nas je Slemc zagledal, mislim, da je bilo med nastopom banda Urban&4, kako stojimo tam sredi hale na Gospodarskem razstavišču kot kup nesreče, nam je lahko samo smejoč se dejal: “Saj sem vam rekel, da Skunki ne bodo nastopili pred eno.” Ne me jebat. Pa ti (organizatorji) niso normalni. Do enih zjutraj naj čakamo? To ne more biti res. A ne bi šli raje domov? Ja, za nas “stare prdce” je spoznanje, da na delovni dan ne bomo videli postelje pred četrto zjutraj lahko precej boleče. Ko smo zvedeli, da bodo Skunki nastopili pri nas, smo bili tako vzhičeni, da jih bomo lahko videli, da se nismo kaj prida menili za podatek, da bodo nastopili v okviru festivala Mars in da bodo kot zvezde večera seveda nastopili kot zadnji.

A smo nekako preživeli tudi Dan D in slabo akustiko dvorane ter dočakali Skunke. In bili za svoje muke pošteno poplačani. Skin in njeni fantje so nam uprizorili šov, ki ne bomo nikdar pozabili. V svojem življenju sem bil priča mnogim koncertom tudi največjega formata, a moram reči, da takšne energije kot so jo med nastopom od sebe dali Skunki, še posebno Skin, še nisem doživel. Morda se je temu približal edino Buda s svojo skupino Elvis Jackson. Imel sem občutek, da na odru gledam divje, besa polne najstnike, ki kar kipijo od energije. Danes pa sem malce poguglal in zaprepadeno ugotovil, da so vsi v skupini člani združenja 40+. Kot zadnji se mu je prav na dan koncerta pridružil bobnar Mark, ki smo mu na Skinino pobudo složno zapeli Happy Birthday. Kaj se imam torej sam pritoževati nad pozno uro? Vsi po vrsti so starejši od mene in na odru dajejo vse od sebe, jaz pa imam probleme že s tem, da moram biti nekaj ur na nogah.

Skin se sicer niti sanjalo ni, kje se nahaja, a je bila vidno presenečena in zadovoljna nad odzivom publike. Dobro razpoložena si je privoščila kar nekaj izletov med publiko in nam pustila, da odpojemo refren ali dva. K sreči mi je že pri tretjem poskusu foto dokumentiranja njihovega nastopa nastopa shodila baterija na mobitelu in sem se lahko v celoti posvetil samemu nastopu. In bil na koncu skoraj gluh in brez glasu, a neizmerno hvaležen, da sem jih imel priliko videti in slišati. Skunki so naredili pravi čudež, da so v tako nemogoči dvorani zveneli tako dobro. Odigrali so dva bisa in zadnji skoraj gotovo ni bil v planu, kar pomeni, da so se pri nas počutili zelo dobro.

Takoj bi si jih z veseljem ogledal ponovno, ne bi pa imel nič proti, če bi to bilo ob kakšni bolj človeški uri in seveda v bolj primerni dvorani.

  • Share/Bookmark

Love is in the air. Dobesedno.

Foto, Življenje je life 27.05.2010

Hitra sta bila, zelo hitra, a sem ju vseeno uspel ujeti in flagranti. With a hard-on. Ah, ta pomlad metulju čisto zmeša glavo.

  • Share/Bookmark

Slovenija : Argentina – 2:0

Šport 25.05.2010

Kakšne tri, štiri tedne nazaj sva šla z ženo na športni stadion v Kranju, da se pozanimava, kako je s treningi na trampolinu. Že ko sva hodila proti drugi strani stadiona, kjer se trampolini nahajajo, sva s teniških igrišč lahko slišala pošteno nabijanje. Nazaj grede sva se enostavno morala ustaviti in pogledati, kaj se dogaja. Nekaj časa sva stala ob mreži, ki loči teniška igrišča od drugih predelov stadiona, in zgolj nemo opazovala. Bila sva priča udarcem na meje perfekcije, tako hitrim, da sva imela težave s spremljanjem žogice. Vedel sem, da na eni strani stoji Grega Žemlja, mladeniča s čepico, ki mu je stal nasproti, pa nisem (pre)poznal. Bilo pa mi je jasno, da tako dobrega tenisa v živo še nisem gledal. Z ženo sva stopila do igrišča, tiho sedla na klop ter naslednje pol ure s peščico ostalih opazovalcev uživala v vrhunski teniški predstavi.

Kar me je najbolj presenetilo je to, da sta si fanta žoge pobirala sama in da je nekako delovalo, kot da se trenirata sama, saj ni bilo nobenih opazk, komentarjev ali navodil od kogarkoli prisotnih, ki bi lahko bil trener. Ni bilo tudi nobenega “sodnika”. Fanta sta si štela sama in sama tudi drug drugemu povedala, ali je bila žogica v avtu in za koliko. Vse skupaj je bilo videti približno tako, kot če grem sam z nekom igrat tenis, z eno oziroma dvema velikima razlikama, vse je potekalo na vrhunskem nivoju in povsem mirno.

Naslednji dan mi je žena po mejlu poslala sliko Blaža Kavčiča, s pripisom: “Da boš vedel, koga sva imela včeraj čast gledati.” Takoj mi je bilo jasno, zakaj je mladenič s kapo lahko tako dobro “pariral” Žemlji. In danes, ko sta v prvem krogu Roland Garrosa oba odpravila vsak svojega Argentinca, ki oba sodita med najboljših petdeset igralcev na svetu, tisti, ki ga je odpravil Žemlja, celo med trideset, lahko samo napišem, da me to po tistem, kar sem imel priložnost videti v Kranju, čisto nič ne preseneča. Tudi naša teniška asa zagotovo sodita med najboljšo petdeseterico tenisačev na svetu, nemara celo više.

Kar se naslova prispevka tiče, pa upam, da ga bomo imeli priložnost podoživeti tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v nogometu. Zakaj pa ne?

  • Share/Bookmark

Skoraj bi pozabil na brisačo

Življenje je teater 25.05.2010

Na poti v službo mi je stoječemu v koloni kapnilo, da je danes posebne sorte dan. Ja, dan mladosti, boste dejali tisti malce starejši. Že res, a ni samo to. Danes je svetovni dan brisače. Jaz pa sem od doma odšel brez nje. Nedopustno. Kaj storiti? Don’t panic! Malce sem pomislil in se spomnil, da imam s seboj teniško opremo. Morda je v njej tudi brisača. Ustavil se bom pred najbližjim najboljšim sosedom in preveril, ali je v torbi tudi brisača. Če je ni, bom pač vstopil v trgovino in si eno privoščil, saj s tem, da bi danes hodil naokrog brez nje, ne bi bil pošten do svojih prepričanj, še manj pa do spomina na Douglasa Adamsa. Brisače v torbi seveda ni bilo. V trgovini pa sem našel eno s podobo Lumpija, ki je bila videti kot idealna izbira, ker je bila poceni, pa še Andraž je bo zelo vesel. A se je izkazalo, da izbira le ni bila tako idealna. Stvar je malce prekratka in jo je nemogoče oviti okrog vratu, pa še Mercatorjev logotip tako močno bode v oči, da sem z njo videti kot hodeča reklama.

A stvar je takšna kot pač je. Važno je zgolj to, da je brisača na svojem mestu. Samo še na tri pive skočim, pa bom ponovno pripravljen na štop.

  • Share/Bookmark

Raj je raj na Rock Otočcu, pardon, pod Pohorjem

Foto, Zabava in sproščanje, Šport 18.05.2010

No ja, raj je bil verjetno predvsem za zmagovalce tekem, ostali pa bi verjetno raje videli, da na in ob progi ne bi bilo toliko blata, ali pač? V včerajšnjem zapisu sem na kratko podoživel celotno prireditev, a ker se je nabralo precej fotografij in včeraj, ko sem pisal objavo, vse še niso bile obdelane, sem se odločil, da danes naredim še en zapis. Tako dodajam nekaj slik iz ciljnega prostora, na katerih se lepo vidi, kakšni so tekmovalci prihajali v cilj in s kakšnimi kolesi. Pa čez kakšno blato smo se morali prebijati gledalci. Zanj sta kriva predvsem dva faktorja, to, da je vreme precej kislo in predvsem, da so pred nedavnim postavili novo vzpenjačo in je v celotnem prostoru sveže navožena zemlja, na kateri trava še ni imela priložnosti pognati.

Najprej pa objavljam posnetek s treninga štiri krosa, ki mi ga je prijazno odstopil brat Damjan, na katerem se lepo vidi, da so imeli tekmovalci zaradi lepljivega blata na progi resne težave pri preskakovanju grbin.

YouTube slika preogleda

Sledi pa še nekaj slik, predvsem tekmovalcev po prihodu na cilj ter nekaj prizadevnih delavcev, ki so pripomogli, da je prireditev lepo uspela.

  • Share/Bookmark

Blatna kopel za tekmovalce in gledalce

Foto, Zabava in sproščanje, Šport 17.05.2010

Osma izvedba svetovnega pokala gorskih kolesarjev (v spustu in štiri krosu) je uspešno pod streho, čeprav ji je šlo močno za nohte, saj se je tik pred zdajci umaknil glavni sponzor in je organizator hotel tekmo že odpovedati, a je na koncu na pomoč priskočila mariborska občina in rešila prireditev. V nedeljo jim je zagodla še narava, saj zaradi premočnega vetra niso vozili ne vzpenjača ne sedežnice, ki so bile predvidene kot rezerva, če ne bi šlo z vzpenjačo. Ja, tekmovalce in kolesa je potrebno nekako spraviti na start. Organizator je moral na vrat na nos najti alternativno rešitev – prevoz tekmovalcev z avtobusi in koles s tovornjaki. Posledica zamude pri prevozu je bila, da so pred tekmo lahko odvozili zgolj eno trening vožnjo.

Drugače pa je bil po mojem mnenju najbolj primeren dan, da se naužiješ odličnih voženj in atraktivnih potez največjih mojstrov spusta na svetu, ponovno, kot še vsakokrat doslej, petek, ko je na sporedu prosti trening in ko je bilo vreme kot naročeno za sprehajanje in postopanje ob progi. Že v popoldanskem času pa se je za nekaj minut ulilo kot iz škafa, tako da so imeli tekmovalci v štiri krosu nemalo težav na treningu in v kvalifikacijah, saj se je blato kot lepilo oprijemalo koles. Težave pa smo imeli tudi gledalci, saj je bil ciljni prostor in prostor ob progi za štiri kros videti kot znameniti blatni poligon na Rock Otočcu. Kamorkoli si pogledal, blato. Kamorkoli si stopil, blato. Bili smo dobesedno do gležnjev v blatu.

V soboto je ves dan deževalo in lahko si predstavljate, kako je to vplivalo na blatni poligon. Tekmovalci v štiri krosu so sicer rekli, da je voziti malce laže, kot je bilo v petek, saj je dež toliko omehčal blato, da ni več držalo kot lepilo, vseeno pa je seveda precej teže skakati čez grbine na mokri podlagi kot na suhi, če ne zaradi drugega, zaradi nižjih hitrosti. Prav zaradi tega so organizatorji progo za štiri kros skrajšali za zadnjih nekaj grbin. Z Andražem sva tekmo v štiri krosu sicer izpustila, saj sva se s treninga spusta (peš sva šla do Rock’n'Rolla in nazaj) vrnila mokra kot psa in premražena do kosti in sva raje počivala v apartmaju in si nabirala moči za naslednji dan. Poleg tega pa sva si tekmo lahko ogledala po televiziji.

V nedeljo dopoldan pa smo si ogledali še zadnji (in edini tisti dan) trening mojstrov spusta in imeli kaj videti. Lahko rečem samo kapo dol mojstrom. Medtem ko smo se mi pobijali ob progi in iskali oprijema za noge, so oni mimo drveli s polno hitrostjo, kot da je proga suha kot poper. Pa je bila daleč od tega. Kolesa in kolesarji so bili komaj prepoznavni, toliko blata se je nabralo na njih. Ampak tehnika je delovala brezhibno. Po prihodu na cilj pa je seveda sledilo obvezno pranje s “štrajfiksom”, med drugim tudi zaradi tega, ker iz meni neznanih razlogov na vzpenjači nimajo nameščenih nastavkov za prevoz koles in kolesa prevažajo kar v kabinah.

Ičo (Iztok Tomšič), eden glavnih organizatorjev, nam je potožil, da toliko poškodb, kot jih je bilo že prvi dan, do sedaj še niso zabeležili. Ampak to je pač davek vremena, zahtevnosti proge in otvoritvene dirke svetovnega pokala, ko se zgodi največji osip.

Drugo leto se spet vidimo, če dirka seveda sploh bo. Škoda bi bilo, če takšne velike prireditve pri nas ne bi bilo več.

  • Share/Bookmark

Gravitacijski del karavane svetovnega pokala gorskih kolesarjev že v Mariboru

Foto, Zabava in sproščanje, Šport, Življenje je life 13.05.2010

Tako je, tole je tizer, saj nas ta vikend v Mariboru ponovna čaka svetovni pokal gorskih kolesarjev v spustu in 4X-su. V mestu pod Pohorjem se bo ponovno zbrala zajetna gruča “norcev” z velikimi jajci, ki bodo s kolesi skušali čim prej in čimbolj atraktivno pridrveti v dolino. Za skomine dodajam kratek posnetek z lanskoletnega treninga 4X-sa ter nekaj slik z DH proge, prav tako s petkovega treninga, ko je bilo vreme kot naročeno. Lansko leto se je za tekmovalci precej kadilo (vsaj v petek), letos kaže, da se ne bo. Bodo pa zato same vožnje še bolj atraktivne. Se vidimo na terenu.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kdo je kriv za nevzdržno stanje na cestah?

Vrarnost v prometu, Življenje je life 6.05.2010

Glavni krivec za sila klavrne varnostne razmere na naših cestah ni slaba zakonodaja, niso slabe ceste, ni neučinkovita policija in tudi ne slabe avtošole. Saj ne, da navedeni k takšnemu stanju nič ne prispevajo, ampak glavnina škode (skoraj nepopravljive) je narejena že veliko prej. Glavni krivec za katastrofalno stanje v prometu smo namreč starši. In vsi ostali, ki s svojim zgledom spodbujamo otroke in mladino, da v prometu nastopajo nestrpno, sebično in agresivno. Vsak od nas, ki smo udeleženi v cestnem prometu, bodisi kot vozniki ali pešci ali kolesarji, bi se moral zavedati, da nas na vsakem koraku spremljajo mladi, ki zaznavajo naše ravnanje in prevzemajo naše navade. Še posebno to velja za otroke, ki so udeleženi v prometu skupaj s starši. Otroci vse vidijo in si zapomnijo. In ko bodo sami v prometu udeleženi kot vozniki motornih vozil, bodo ravnali enako. In še naprej bomo vsakodnevno priča dogodkom, kot so tile v naslednjih izpostavljenih primerih.

Primer 1. Vozim se po desnem pasu po Celovški in nenadoma, brez kakršnega koli vidnega znaka, z levega pasu pred mene in naprej na pas za zavijanje desno zapelje (v večini primerov) ali masivni terenec z zatemnjenimi stekli ali pa manjši avto s kokoško (oprostite izrazu, a bolj ustreznega ne najdem) z mobitelom, prislonjenim na zmeden obraz.

Primer 2. Jutranja konica. Križišče Šmartinske s Topniško. Zavijam levo s Šmartinske na Topniško, v smeri Orto bara, kjer sta temu namenjena dva vozna pasova, ki pa se po nekaj metrih na Topniški zožita v enega, kar poskrbi za precejšnje zastoje in nejevoljo voznikov. Za še večjo pa poskrbijo »pametnjakoviči«, ki se mimo stoječih kolon na pasovih za zavijanje levo, pripeljejo po pasu za naravnost, v križišču pa tudi oni zavijejo levo in se preko avtobusne postaje vrivajo v en pas ter s tem povzročajo še večje zastoje. In pri vsem tem mislijo, da so si domislili resnično briljantne rešitve za hitrejšo pot do cilja.

Primer 3. Jutranja konica. Kjerkoli v Ljubljani. V počasni koloni se pomikam proti križišču, na semaforju sicer gori zelena luč, a ocenim, da križišča ne bom mogel pravočasno sprazniti, zato počakam pred semaforjem. Kaj hujšega! Nervozno hupanje za menoj. Jezne geste. Češ, kaj mečkaš kreten, meni se mudi. To, da obtičijo v križišču in blokirajo ves promet, se jim ne zdi nič problematičnega. A ravno zaradi »primerkov«, ki obtičijo v križiščih, ker jih niso mogli pravočasno sprazniti, se promet odvija še počasneje, kot bi se lahko.

To je zgolj nekaj primerov, ob katerih se človek lahko zamisli. O kulturi neuporabe smernih kazalcev in prehitevanja po desni sploh ne bom zgubljal besed. Kaj za vraga je narobe s tem narodom, da je tako agresiven? Prevozil sem marsikateri kilometer po evropskih cestah, a se nikjer nisem počutil tako ogroženega, kot na naših. Takšno stanje je nevzdržno. Treba je ukrepati in to takoj. To, kar počnejo na ZVCP je sicer pohvalno in potrebno, a vse premalo, da bi imelo kakšen večji učinek. Spremembe mora pri sebi narediti vsak posameznik. Potrebna je sprememba v zavesti na osebni in kolektivni ravni.

Prav zato se mi zdi toliko bolj pomembna in dobrodošla namera kolektiva avtošole Jaguar, da se, poleg svojega osnovnega poslanstva, v večji meri posveti ozaveščanju kandidatov o načelih defenzivne vožnje. V prvi vrsti se seveda posvečajo bodočim mladim voznikom, a tudi vsem ostalim, ki ugotovijo, da potrebujejo kakšno uro za osvežitev znanja in seveda povratnikom, ki morajo vozniško dovoljenje pridobiti ponovno. Za vse zainteresirane vsak petek organizirajo brezplačne informativne dneve, na katerih je možno dobiti veliko uporabnih podatkov in nasvetov o načelih defenzivne vožnje, cestno prometnih predpisih ter dobiti odgovore na morebitna konkretna vprašanja na temo same vožnje.  Seveda bi bilo naivno pričakovati, da bodo v avtošoli Jaguar s svojim pristopom v celoti popravili škodo, ki je bila narejena skozi dolga leta zorenja posameznika v prometu, a za majhen premik v zavesti je to lahko dovolj. In morda se jim v spoznanju, da ni važno zgolj, da kandidata čim prej pripelješ do vozniškega dovoljenja, pač pa je še bolj važno, da ga pripraviš na varno udeležbo v cestnem prometu, kmalu pridruži še katera od avtošol.

In vremena v cestnem prometu Kranjcem bodo se zjasnila.

  • Share/Bookmark

Računalniška doba se je zame začela pred dvajsetimi leti, za Disneyjev studio prav tako

Zabava in sproščanje, Življenje je life 3.05.2010

Leta 1989 je naša družina postala bogatejša za veliko čudo tehnike. Stric je iz Nemčije namreč pripeljal prvega pravega PC-ja. Sam sem takrat sicer služil bivši domovini in sem se z zadevščino seznanil šele globoko v naslednjem letu (natančno pred dvajsetimi leti, ko sem bil po skoraj devetih mesecih prvič doma na »podaljšanem« prvomajskem vikendu), je pa toliko več zabave z novo igračko imel moj brat. Za današnje standarde je zadeva sicer imela sila pičlo uporabno vrednost, ampak vseeno smo z njo nevede vstopili v novo, digitalno dobo. Nastopila je zora računalništva tudi za nas, male uporabnike. In na vrata je potrkala z naslednjimi impresivnimi tehničnimi podatki: 16 MHz Intelov procesor 386, 512 kB RAMa, 20 MB prostora na disku. Ja, zadevščina bi imela resne probleme z eno samo sliko, ki jo danes proizvede moj fotoaparat, že dve pa bi zagotovo pomenili odpoved poslušnosti. Slika bi se zagotovo nalagala celo večnost, če bi se sploh naložila. Da ne govorim o tem, da se mi niti sanja ne, na kakšen način bi jo sploh lahko spravil na računalnik, saj se o kakšnih USB ali bognedaj celo brezžičnih povezavah takrat nikomur ni še niti sanjalo. Za vnos podatkov v računalnik si imel na voljo vhodni enoti za diskete (floppy diske) – za malo in veliko in mislim, da nobena (takrat) ni imela kapacitete večje od 1,44 MB. In če bi sliko že uspel spraviti na računalnik, ti tisto, kar bi videl na črnobelem 13-palčnem zaslonu zelo slabotne resolucije, verjetno ne bi nudilo kakšnih večjih estetskih užitkov. Sva pa z bratom vseeno lahko ure in ure previsela pred računalnikom in se preganjala s ferrariji in porscheji v Accoladovi igrici The Duel: Test Drive II in naju ni nič motilo, da je stvar črnobela. V tistih časih je bil PC namenjen pretežno igranju igric. No, saj se tudi moj sin z računalnikom spoznava preko igric, razlika je zgolj v tem, da ima dobrih petnajst let manj, kot sem jih imel sam, ko sem šel skozi to fazo. Kar pomeni, da ima že v izhodišču petnajst let prednosti in bo nekoč iz PC-ja lahko iztisnil precej več kot zmorem sam.

Pri tem lahko potegnem zanimivo vzporednico z Disneyjem, kjer so približno v istem času plaho vstopali v dobo digitalnih risanih filmov, ko so ustvarjali risanko Lepotica in zver. Ozadja zanjo so bila na primer že pretežno generirana računalniško. So se pa recimo v oddelku za računalniško animacijo cele tri mesece trudili računalniško izdelati drevo, pa jim je uspelo izdelati zgolj nekaj, kar je še najbolj spominjalo na vrtečo se kokošjo taco. Ustvarjalci so bili prisiljeni zavreči zamisel, da bi gozd izdelali računalniško in so pač uporabili klasične metode.

Pri Disneyju so kasneje v animaciji naredili pravo računalniško revolucijo in se danes ponovno vračajo h klasičnim metodam, sam pa vsakodnevno za računalnikom preživim tja do 16 ur, od tega na razvedrilo odpadeta največ dve, pa še ti sta namenjeni branju časopisov in mailov ter bloganju. Kakšne igrice na računalniku nisem igral že tako dolgo, da ne pomnim. No, ne bom trdil, da nisem pri kakšni malce pomagal Andražu. Ampak to ne šteje.

  • Share/Bookmark
blank