Leta 1989 je naša družina postala bogatejša za veliko čudo tehnike. Stric je iz Nemčije namreč pripeljal prvega pravega PC-ja. Sam sem takrat sicer služil bivši domovini in sem se z zadevščino seznanil šele globoko v naslednjem letu (natančno pred dvajsetimi leti, ko sem bil po skoraj devetih mesecih prvič doma na »podaljšanem« prvomajskem vikendu), je pa toliko več zabave z novo igračko imel moj brat. Za današnje standarde je zadeva sicer imela sila pičlo uporabno vrednost, ampak vseeno smo z njo nevede vstopili v novo, digitalno dobo. Nastopila je zora računalništva tudi za nas, male uporabnike. In na vrata je potrkala z naslednjimi impresivnimi tehničnimi podatki: 16 MHz Intelov procesor 386, 512 kB RAMa, 20 MB prostora na disku. Ja, zadevščina bi imela resne probleme z eno samo sliko, ki jo danes proizvede moj fotoaparat, že dve pa bi zagotovo pomenili odpoved poslušnosti. Slika bi se zagotovo nalagala celo večnost, če bi se sploh naložila. Da ne govorim o tem, da se mi niti sanja ne, na kakšen način bi jo sploh lahko spravil na računalnik, saj se o kakšnih USB ali bognedaj celo brezžičnih povezavah takrat nikomur ni še niti sanjalo. Za vnos podatkov v računalnik si imel na voljo vhodni enoti za diskete (floppy diske) – za malo in veliko in mislim, da nobena (takrat) ni imela kapacitete večje od 1,44 MB. In če bi sliko že uspel spraviti na računalnik, ti tisto, kar bi videl na črnobelem 13-palčnem zaslonu zelo slabotne resolucije, verjetno ne bi nudilo kakšnih večjih estetskih užitkov. Sva pa z bratom vseeno lahko ure in ure previsela pred računalnikom in se preganjala s ferrariji in porscheji v Accoladovi igrici The Duel: Test Drive II in naju ni nič motilo, da je stvar črnobela. V tistih časih je bil PC namenjen pretežno igranju igric. No, saj se tudi moj sin z računalnikom spoznava preko igric, razlika je zgolj v tem, da ima dobrih petnajst let manj, kot sem jih imel sam, ko sem šel skozi to fazo. Kar pomeni, da ima že v izhodišču petnajst let prednosti in bo nekoč iz PC-ja lahko iztisnil precej več kot zmorem sam.

Pri tem lahko potegnem zanimivo vzporednico z Disneyjem, kjer so približno v istem času plaho vstopali v dobo digitalnih risanih filmov, ko so ustvarjali risanko Lepotica in zver. Ozadja zanjo so bila na primer že pretežno generirana računalniško. So se pa recimo v oddelku za računalniško animacijo cele tri mesece trudili računalniško izdelati drevo, pa jim je uspelo izdelati zgolj nekaj, kar je še najbolj spominjalo na vrtečo se kokošjo taco. Ustvarjalci so bili prisiljeni zavreči zamisel, da bi gozd izdelali računalniško in so pač uporabili klasične metode.

Pri Disneyju so kasneje v animaciji naredili pravo računalniško revolucijo in se danes ponovno vračajo h klasičnim metodam, sam pa vsakodnevno za računalnikom preživim tja do 16 ur, od tega na razvedrilo odpadeta največ dve, pa še ti sta namenjeni branju časopisov in mailov ter bloganju. Kakšne igrice na računalniku nisem igral že tako dolgo, da ne pomnim. No, ne bom trdil, da nisem pri kakšni malce pomagal Andražu. Ampak to ne šteje.

  • Share/Bookmark
 


Komentirajte

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

blank