Arhiv za dan 17.05.2010

Blatna kopel za tekmovalce in gledalce

Foto, Zabava in sproščanje, Šport 17.05.2010

Osma izvedba svetovnega pokala gorskih kolesarjev (v spustu in štiri krosu) je uspešno pod streho, čeprav ji je šlo močno za nohte, saj se je tik pred zdajci umaknil glavni sponzor in je organizator hotel tekmo že odpovedati, a je na koncu na pomoč priskočila mariborska občina in rešila prireditev. V nedeljo jim je zagodla še narava, saj zaradi premočnega vetra niso vozili ne vzpenjača ne sedežnice, ki so bile predvidene kot rezerva, če ne bi šlo z vzpenjačo. Ja, tekmovalce in kolesa je potrebno nekako spraviti na start. Organizator je moral na vrat na nos najti alternativno rešitev – prevoz tekmovalcev z avtobusi in koles s tovornjaki. Posledica zamude pri prevozu je bila, da so pred tekmo lahko odvozili zgolj eno trening vožnjo.

Drugače pa je bil po mojem mnenju najbolj primeren dan, da se naužiješ odličnih voženj in atraktivnih potez največjih mojstrov spusta na svetu, ponovno, kot še vsakokrat doslej, petek, ko je na sporedu prosti trening in ko je bilo vreme kot naročeno za sprehajanje in postopanje ob progi. Že v popoldanskem času pa se je za nekaj minut ulilo kot iz škafa, tako da so imeli tekmovalci v štiri krosu nemalo težav na treningu in v kvalifikacijah, saj se je blato kot lepilo oprijemalo koles. Težave pa smo imeli tudi gledalci, saj je bil ciljni prostor in prostor ob progi za štiri kros videti kot znameniti blatni poligon na Rock Otočcu. Kamorkoli si pogledal, blato. Kamorkoli si stopil, blato. Bili smo dobesedno do gležnjev v blatu.

V soboto je ves dan deževalo in lahko si predstavljate, kako je to vplivalo na blatni poligon. Tekmovalci v štiri krosu so sicer rekli, da je voziti malce laže, kot je bilo v petek, saj je dež toliko omehčal blato, da ni več držalo kot lepilo, vseeno pa je seveda precej teže skakati čez grbine na mokri podlagi kot na suhi, če ne zaradi drugega, zaradi nižjih hitrosti. Prav zaradi tega so organizatorji progo za štiri kros skrajšali za zadnjih nekaj grbin. Z Andražem sva tekmo v štiri krosu sicer izpustila, saj sva se s treninga spusta (peš sva šla do Rock’n'Rolla in nazaj) vrnila mokra kot psa in premražena do kosti in sva raje počivala v apartmaju in si nabirala moči za naslednji dan. Poleg tega pa sva si tekmo lahko ogledala po televiziji.

V nedeljo dopoldan pa smo si ogledali še zadnji (in edini tisti dan) trening mojstrov spusta in imeli kaj videti. Lahko rečem samo kapo dol mojstrom. Medtem ko smo se mi pobijali ob progi in iskali oprijema za noge, so oni mimo drveli s polno hitrostjo, kot da je proga suha kot poper. Pa je bila daleč od tega. Kolesa in kolesarji so bili komaj prepoznavni, toliko blata se je nabralo na njih. Ampak tehnika je delovala brezhibno. Po prihodu na cilj pa je seveda sledilo obvezno pranje s “štrajfiksom”, med drugim tudi zaradi tega, ker iz meni neznanih razlogov na vzpenjači nimajo nameščenih nastavkov za prevoz koles in kolesa prevažajo kar v kabinah.

Ičo (Iztok Tomšič), eden glavnih organizatorjev, nam je potožil, da toliko poškodb, kot jih je bilo že prvi dan, do sedaj še niso zabeležili. Ampak to je pač davek vremena, zahtevnosti proge in otvoritvene dirke svetovnega pokala, ko se zgodi največji osip.

Drugo leto se spet vidimo, če dirka seveda sploh bo. Škoda bi bilo, če takšne velike prireditve pri nas ne bi bilo več.

  • Share/Bookmark
blank